SARA ČUFER: “Večina veganov ponavadi obžaluje ravno to, da niso postali vegani že prej …”

četrtek, 19. aprila 2018nedelja, 31. marca 2024 C. T.

Sara Čufer je 26-letna ljubiteljica živali iz okolice Ajdovščine. Študira na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Dvopredmetni učitelj fizike in matematike. Denar si trenutno služi s strežbo in/ali kuhanjem v veganski okrepčevalnici Ku Dobro, nekaj pa zasluži tudi z inštruiranjem fizike in matematike. Rada kuha in se izobražuje o prehrani, rada hodi na sprehode v naravo, rada se ukvarja z njenimi živalicami (mački, kunci, kokošmi, psom), rada pa tudi ureja svoj blog in ustvarja veganske videe. Po slednjem je verjetno veganski (morda pa tudi neveganski) družbi tudi najbolj poznana. Veganka je od leta 2004.

Sara, kdaj si postala vegetarijanka, kdaj veganka?

Vegetarijanka sem postala nekje okrog svojega 8 leta starosti, veganka pa nekje pri 12-tih.

Zakaj si sploh postala vegetarijanka, kaj je vzrok? Zakaj si potem postala še veganka?

Etika. Vsega skupaj se ne spomnim prav dobro, vem pa, da sem imela takojšnjo podporo staršev. Istočasno je postala vegetarijanka tudi mama, kasneje pa še oče. Veganka sem postala, ko sem nekje na internetu prebrala o mlečni in jajčni industriji. Do tistega trenutka nisem nikoli niti pomislila na to, meso je bilo pač tisti edini – krut živalski izdelek. Povedala sem staršem, da hočem poskusiti z veganstvom. Spet sem dobila njihovo podporo (vem, imam srečo s starši), a odločili smo se, da poskusim le za en teden, ker se nam je vse skupaj zdelo kar malce nemogoče.

“Osebno mislim, da velika večina ljudi že verjame v veganstvo (torej v to, da ni prav po nepotrebnem škodovati živemu bitju), ampak imajo neko napačno informacijo ali predsodek. Na primer, da ni zdravo, da si tega ne morejo privoščiti, ker je drago, da ni za športnike, da ni za otroke, da je brezplodno, itd. Zato je pomembno, da vegani nismo tiho – nikoli ne veš, koga loči ena sama informacija do tega, da postane vegan.”

Na prvi pogled res deluje nemogoče … češ, kaj pa potem sploh jeste, kajne??

Ja, tako. Itak še nikoli nihče od nas ni slišal za veganstvo in potem je bilo logično vprašanje – kaj bom sploh jedla, kaj sploh še ostane? To je bilo leta 2004, in še to – v manjšem mestecu. Ne spomnim se, če so v trgovinah sploh že prodajali rastlinska mleka, kaj šele katere od ostalih posebnosti, ki jih imamo danes. Spomnim se, da je oče v naslednjih letih ogromno reči delal doma – rastlinsko mleko, sojine polpete, tofu, seitan … Za seitan je bilo potrebno izpirati belo moko, da si dobil gluten, iz katerega si potem naredil seitan. Vsi smo se učili sproti.

Se ti je kakšen dogodek nasilja nad živalico (iz mladosti ali danes) še posebej vtisnil v spomin?

Ne, ne spomnim se, da bi v živo doživela kaj hujšega. Morda v mladosti – živim na vasi, saj vemo, kako je. Še danes včasih zapiramo vrata in okna, da ne bi slišali krikov, ki prihajajo od sosednje hiše. Ali pa vidiš kri, ki se je izlila na cesto – to je pač nekaj normalnega. Sosed pred hišo odira kožo z visečega trupla nekoga, ki je bil zjutraj še živ, ti pa si medtem na vrtu nabiraš zelenjavo in se sprašuješ »zakaj, če ni treba?« Vprašanje, ki po mojem mnenju zajame bistvo veganstva.

Je bil preskok težak, čemu se je bilo najtežje odreči?

Prehoda na vegetarijanstvo se sploh ne spominjam, takrat sem imela okoli 8 let. Kot sem rekla, takrat smo se odločili, da poskusim z veganstvom za en teden. Nekaj dogodkov mi je ostalo v spominu. Tokom tega, preskusnega tedna smo šli na izlet v Ljubljano in na tržnici kupili sladoled. Po nekaj minutah sem se ustavila, se obrnila proti mami in se panično skoraj zadrla: “Mama! Ta sladoled ni veganski!” Moja uboga mama je predlagala, da gremo vprašat prodajalca, če morda je veganski, ampak – itak, da ni bil. To je bil tisti kremast, softserve sladoled, verjetno najbolj mlečni sladoled, kar sem jih kdaj jedla. Vrgla sem ga v smeti.

“Glede olja nisem nikoli bila pozorna in se mi sploh ne zdi bistveno. Če moj pomfri cvrejo v istem olju, s tem ne povečam povpraševanja za živalske izdelke, to je pa tisto, kar mi je kot etični veganki pomembno.”

Kako je minil preskusni teden? Je bilo naporno?

Po končanem poskusnem tednu smo imeli doma za večerjo torteline s sirom. Spomnim se, da sem jih jedla, a se mi je zdelo za brezveze. Saj sploh ni bilo tako težko biti vegan, kot smo mislili, da bo. Nisem jih pojedla do konca. To je bil moj zadnji neveganski obrok.

Imaš pa res srečo s starši. Kako je danes z veganstvom doma?

Ja, doma sem imela veliko srečo. Brez njune podpore bi to težko izvedla že v otroštvu. Danes je mama vegetarijanka, oče vegan in prav tako sta veganki dve moji sestrični, ki sta mi najbolj blizu.

Kako je reagirala okolica (prijatelji) na tvoje veganstvo (vegetarijanstvo)? Morda kakšna zgodbica, dogodek?

Ne spomnim se, da bi kdaj imela kakšne probleme zaradi tega. V srednjo šolo sem hodila v Ljubljano – tako v dijaškem domu Šiška, kot na gimnaziji Šentvid so posebej zame kuhali veganske obroke. Sicer so se včasih zmotili (celo za ribe) in sem morala biti pozorna, ampak vseeno nisem imela večjih problemov in sem zelo hvaležna za njihov trud. Na gimnaziji so se na vegansko malico kmalu prijavile tudi nekatere sošolke in mislim, da še vedno ponujajo veganski obrok … kar je super, glede na to, da nekatere šole nimajo niti vegetarijanskega …

Si uspela koga nagovoriti na veganstvo ali tega ne omenjaš in si s svojimi dejanji le zgled, po katerem se naj zgledujejo?

Če mi v vseh teh letih veganstva ne bi uspelo nikogar nagovoriti, bi bila to res potrata … Sem, itak. To je res lep občutek. Ponosen si nase, še najbolj pa na to osebo, ki se odloči za veganstvo. Osebno mislim, da velika večina ljudi že verjame v veganstvo, torej v to, da ni prav po nepotrebnem škodovati živemu bitju, ampak imajo neko napačno informacijo ali predsodek …

Na primer?

Na primer – da ni zdravo, da si tega ne morejo privoščiti, ker je drago, da ni za športnike, da ni za otroke, da je brezplodno, itd. Zato je pomembno, da vegani nismo tiho. Nikoli ne veš, morda koga loči ena sama informacija do tega, da postane vegan. Večina veganov ponavadi obžaluje ravno to, da niso postali vegani že prej. Mogoče bi jim to uspelo, če bi srečali vegana, ki ni tiho …

“Zato je pomembno, da vegani nismo tiho – nikoli ne veš, koga loči ena sama informacija do tega, da postane vegan. Večina veganov ponavadi obžaluje ravno to, da niso postali vegani že prej – mogoče bi jim to uspelo, če bi srečali vegana, ki ni tiho …”

Kdo od veganov, znanih veganov ali pa aktivistov, ti je všeč?

Težko rečem. Trenutno mi je eden od najljubših aktivistov Earthling Ed.

Katero jed najraje pripraviš? Katera veganska jed ti je ‘top of the top’? S čem se hraniš, si sam kuhaš ali kupuješ narejeno hrano in le vržeš na olje?

Ojoj, to so težka vprašanja, ha, ha, … Že od nekaj si večinoma kuham sama in sem ljubiteljica zelenjave. Že narejeno hrano jem bolj poredko, razen prigrizkov ipd. Zadnje mesece precej bolj pazim na prehrano … z jedilnika sem skoraj v celoti črtala sladkor in olje, belo moko sem zamenjala za polnozrnato, trudim se pojest več sadja itd.

Kako izgleda tvoj dan, ko nisi v službi/šoli?

Sprehodim psa, poskrbim za mačke in kunce, naredim kakšno »čistko«, telovadim, skuham, pišem diplomo.

Kaj naročiš v restavraciji, ki NIMA veganske hrane na meniju? Si pozorna na olje, da se ne peče v istem??

Zelo redko jem zunaj. Ko sem bila v Ljubljani, sem jedla na študentske bone pač tam, kjer sem vedela, da imajo veganske opcije (kitajske restavracije, Govinda’s, Loving Hut Vič, Holyfood, Backwerk…). Ampak, vedno lahko kaj dobiš – če ne drugega, vege pica brez sira (pica mojega otroštva, he, he). Glede olja nisem nikoli bila pozorna in se mi sploh ne zdi bistveno. Če moj pomfri cvrejo v istem olju, s tem ne povečam povpraševanja za živalske izdelke, to je pa tisto, kar mi je kot etični veganki pomembno.

Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si z veganstvom dosegla smisel življenja in zakaj?

Ne vem, če bi ravno rekla, da sem s tem dosegla smisel življenja, je pa to definitivno ena od najpomembnejših reči v mojem življenju.

Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo mesojedce? Zakaj ja oz zakaj ne?

Ne se hecat …

Imaš kakšno domačo živalico?

Imamo psa, pet mačk, dve kokoši in dva kunca. Vsi so seveda posvojeni … Iz zavetišč Ljubljana in Horjul, kokoške prek zatočišča Koki, kunca prek Dolgouha.

Reciva še kakšno o tvojih videih. Koliko si jih že posnela?

Večina obljavljenih videov na mojem FB in na You Tube kanalu (povezave na koncu intervjuja, op. a.) so v bistvu angleški videi s slovenskimi prevodi. Imam pa tudi nekaj svojih videov – Naša Super Kruta Hrana, Šoping po vegansko, dva videa za otroke Skrivnost palačink (slo/ang), Slovensko ne pomeni etično in posnetke naših rešenih kokošk.

“Še danes včasih zapiramo vrata in okna, da ne bi slišali krikov, ki prihajajo od sosednje hiše. Ali pa vidiš kri, ki se je izlila na cesto – to je pač nekaj normalnega. Sosed pred hišo odira kožo z visečega trupla nekoga, ki je bil zjutraj še živ, ti pa si medtem na vrtu nabiraš zelenjavo in se sprašuješ »zakaj, če ni treba?«”

S kakšnim namenom so posneti videi?

Videe delam z namenom širjenja veganstva ali v pomoč novim veganom.

Koliko časa ti vzame en video (pridobivanje informacij, priprava materiala, snemanje, montaža)?

Zelo odvisno. Ko se enkrat lotim projekta, težko neham, tako da ponavadi končam v max. 2 dneh.

Kako se pripraviš nanj, od kod dobiš inspiracijo oz idejo?

Ponavadi spontano. Začnem samo z neko idejo, potem pa – kar rata, pač rata.

Je že v načrtu naslednji video?

Zaenkrat je to na pavzi, na vrsti je pisanje diplome …

Kakšni so odzivi na video, si dobila kakšne pohvale ali morda grožnje? Kar pošteno si namreč dreznila v jajčno industrijo, ministra Židana, itd …

Odzivi so super, boljši, kot sem pričakovala. Veseli me, da sem marsikoga tudi nasmejala. Groženj nisem dobila, namesto njih pa veliko butastih, pogosto slišanih komentarjev …

“Tokom tega tedna smo šli na izlet v Ljubljano in na tržnici kupili sladoled. Po nekaj minutah sem se ustavila, se obrnila proti mami in se panično skoraj zadrla »Mama! Ta sladoled ni veganski!«”

Koga bi ti predlagala za naslednjega intervjuvanca?

Predlagala bi mojo sestrično Ano Čufer, vrhunsko športnico in veganko.

Kaj želiš sporočiti ljudem?

Še poseben novim veganom bi želela sporočiti – bodi samozavesten in ponosen na svojo odločitev, ne skrivaj je, ne bodi tiho, ker se bojiš negativnih reakcij okolice ali posmehovanja. Ne čuti se dolžnega prilagajati, pretvarjati in lagati, samo zato, da ne boš izpadel »vsiljiv vegan«. Če si obdan samo z nevegani, se lahko začneš počutiti, kot da si res ti malo čuden in kot da moraš svoje mnenje obdržati zase. Poveži se z ostalimi vegani (vsaj na socialnih omrežjih), vključi se v vegansko skupnost, udeleži se dogodkov, uličnega aktivizma, akcij, prostovoljstva, druženj itd. To ti da samozavest.