Jelena Dimitrijević: Bazično ravnovesje ključ do optimalnega zdravja

Program za razkisanje telesa je v bistvu odgovor na sodoben način življenja in vse pasti, ki se za tem skrivajo. Veliko stresa, nepravilna prehrana z živili živalskega izvora, nepravilni procesi vrenja v debelem črevesju, onesnaženost okolja, preveč ali premalo fizične aktivnosti in negativna čustva (jeza, strah, ljubosumje, zamere, žalost …), premalo spanja, obremenitev s kemičnimi strupi (zdravila, cepljenje, strupi iz okolja, težke kovine) vplivajo na pojav zakisanosti telesa. Če pa želimo biti zdravi, mora biti telo v stanju kislo-bazičnega ravnovesja.

Kaj se zgodi pri zakisanju?

Pri zakisanju pride do motenj v funkciji celic in izmenjavi informacij, zaradi zmanjšane električne napetosti celične membrane. Vsi elektrokemični procesi v telesu so neposredno odvisni od kislinsko-bazičnega ravnotežja znotraj in izven celice. Da bi celice pravilno delovale (prehod potrebnih hranilnih snovi in kisika ter izločanje odpadkov), potrebujejo rahlo bazično stanje. Ko se telo zakisa, omenjene funkcije ne potekajo več normalno. Vse mineralne snovi in kisline, ki nastajajo v telesu med procesom presnove, so nosilci kislih ali bazičnih električnih nabojev znotraj in zunaj celic.

Ko pa se spremeni kislo-bazično ravnovesje in telo postane bolj kislo, se spremeni tudi električna napetost na membrani in znotraj celice, kar povzroča moteno delovanje celic in organov (zakisanje celic in medceličnine ter odlaganje kislin izven krvnega obtoka). Odvečne kisline pa se ne morejo izločiti preko jeter, pljuč in ledvic. Zaradi tega se lahko pojavijo simptomi zakisanosti, kot so utrujenost, izčrpanost, slabša koncentracija, občutljivost na stres, nervoza, napihnjenost, slaba prebava in zaprtje, glavobol, zmanjšana odpornost, težave z mišicami in sklepi, spremembe kože, las in nohtov ter različne bolezni (avtoimunske bolezni, rak, revmatoidni artritis, osteoporoza itd.).

Telesna zakisanost je tudi znak, da je organizem preobremenjen s prostimi radikali, ki ustvarjajo oksidativni stres in posledično razvoj različnih bolezni. Vzrok za nastanek raka so odkrili pred letom 1923. Znanstvenik Otto Heinrich Warburg pa je leta 1931 dobil Nobelovo nagrado, ko je odkril, da je rak rezultat anti-fiziološkega načina življenja (prehranjevanje s hrano, ki nas zakisa) in fizične neaktivnosti, kar povzroča nastajanje okolja, ki nima dovolj kisika. Dr. Warburg je rekel: »Pomanjkanje kisika in zakisanost sta dve strani iste medalje: če nekdo ima eno, ima tudi drugo.« Če nam primanjkuje kisika, bomo zakisani, če pa smo zakisani, nam bo primanjkovalo kisika. Dr. Warburg je trdil, da če celici odvzamemo samo 35 % kisika, se lahko spremeni v rakavo v samo dveh dneh. Zaradi tega je zelo pomembno, da se razkisamo ter si na ta način povrnemo dobro zdravje in počutje.

Kaj pomeni PH vrednost in zakaj je tako pomembna?

Naše telo je sestavljeno iz 75 % vode, ki je biološki medij za prenos nutrientov, kisika in biokemičnih snovi po krvnem obtoku. Ta medij ima ali kisle ali bazične lastnosti, ki jih merimo z lestvico, imenovano pH faktor. Kislost oziroma bazičnost snovi merimo s pH lestvico, ki se razteza od 0 do 14, kot logaritem, kar pomeni, da je vsak korak 10x večji od prejšnjega. Na tej lestvici so vrednosti od 1 do 6.9 v obsegu kislega, 7.0 je nevtralna vrednost, 7.1 do 14.0 pa predstavlja bazičnost. Torej, nižja pH vrednost pomeni večjo zakisanost, višja pH vrednost pa višjo bazičnost. Alkalne tekočine (pH nad 7) absorbirajo kisik, kisle pa ga želijo eliminirati. Malo alkalna tekočina lahko absorbira več kot 100-krat več kisika kot malo kisla tekočina. Optimalna pH vrednost telesa je med 7,1 in 7,5.

Študije so pokazale, da imajo starejši lahko pH 6,5, nekateri rakavi bolniki pa tudi 4,5 in manj, kar je izrazito kislo okolje. Večina novorojenčkov ima pH 7,5. Telo bo naredilo vse, da vzdržuje pH krvi med 7.35 in 7.45. Uporabilo bo minerale iz vitalnih organov in tkiv, da ohranja to vrednost, vključno s kalcijem in fosforjem.

Kisline so v bistvu snovi, ki v vodnih raztopinah oddajajo vodikove ione oz. protone (H+). Vodikovi ioni se vežejo z molekulami vode. Tako nastanejo hidratizirani vodikovi ioni oz. oksonijevi ioni (H3O+). Več kot je oksonijevih ionov  v vodni raztopini, bolj je raztopina kisla. Bolj kot kislost raztopin narašča, manjši je pH tekočine. Baze so snovi, ki v vodni raztopini sprejemajo vodikove ione oz. protone (H+). Vodne raztopine baz vsebujejo hidroksidne ione (OH-). Bolj kot bazičnost raztopin narašča, višji je pH tekočine. Vodikovi ioni ves čas nastajajo pri metaboličnih procesih v celicah in spreminjajo kislost in bazičnost notranjega okolja. Normalna koncentracija vodikovih ionov v notranjem okolju organizma (zunajcelični tekočini) znaša 40 nmol/l, kar odgovarja vrednosti pH 7,40.

Kako ugotavljamo stopnjo zakisanosti telesa?

Najlažji domači test za preverjanje zakisanosti telesa je preverjanje pH vrednosti urina. Merimo ga z indikatorjem za merjenje pH vrednosti urina najmanj tri dni (lahko tudi pet), vsakokrat, ko gremo na stranišče. Odtrgamo en lakmusov papir in ga za 1–2 sekundi postavimo pod curek urina. Nato primerjamo spremenjeno barvo lakmusovega papirja s priloženo barvno lestvico. Pridobljene vrednosti vnašamo v diagram (čas merjenja in pH vrednost urina). Posamezne vrednosti merjenj povežemo v krivuljo. Če so povprečne vrednosti pod 7 in če krivulja ni podobna tisti, ki jo dobimo za primerjavo, potem lahko sklepamo, da smo zakisani.

Če pa slučajno že uživamo bazične minerale, prenehamo z njihovim uživanjem vsaj tri dni pred začetkom merjenja pH vrednosti urina, saj povišana koncentracija bazičnih mineralov zviša tudi pH vrednost urina, kar pa še ne pomeni, da je telo razkisano. Realne pH vrednosti dobimo šele takrat, ko nekaj časa ne uživamo bazičnih mineralov in ne izvajamo bazičnih kopeli. Jutranji urin mora biti kisel, ampak ne preveč. Če pa je pH vrednost jutranjega urina visoka oz. bazična, obstaja možnost, da naše ledvice ne izločajo kislin v zadostni količini. V tem primeru je treba preveriti zdravstveno stanje ledvic.

O močni zakisanosti telesa govorimo, ko je povprečna pH vrednost urina pod 6. Če imamo povprečne pH vrednosti urina od 6 do 6.9, smo lažje zakisani. V prvem primeru moramo zaužiti vsaj 80 % bazičnih živil, pri lažji zakisanosti pa vsaj 70 %. Za vzdrževanje pravilnega kislo-bazičnega ravnovesja je razmerje med bazičnimi in kislimi živili 60:40 (v tem primeru je treba vsak dan zaužiti vsaj 60 % bazičnih živil).

Kako to delajo zdravniki?

Zdravniki ponavadi merijo stopnjo zakisanosti preko krvnih testov. V arterijski krvi merijo ravni kisika in ogljikovega dioksida. Poleg tega preverjajo delovanje ledvic, vsebnost kalcija in beljakovin, krvni sladkor in raven elektrolitov. Vsi omenjeni testi lahko zdravnikom omogočajo identifikacijo tipa zakisanosti. Če se recimo ugotovi respiratorna zakisanost, vam dodatno preverijo pljuča. Pri metabolični zakisanosti pa še dodatno preverjajo pH vrednost urina in na ta način ugotavljajo, kako se izločajo kisline in baze.

Poleg tega lahko ugotavljamo obremenjenost telesa s kislinami tudi z merjenjem neto endogene produkcije kislin pri zdravih osebah, pri katerih se določa celovita količina anorganskih sestavin diete, urina in blata v 24-urnem vzorcu. Tudi test po Sanderju (po 5-kratnem dnevnem merjenju urina se s pomočjo laboratorijskih testov določi nevtralizacijska ali puferska sposobnost urina) nam pove veliko o zakisanosti telesa. Koncentracije kalcija v urinu so še en pokazatelj prisotnosti kislin v telesu, saj se pri latentni acidozi izloči več kalcija, kot se ga absorbira iz črevesja.

Kako se razkisati?

Razkisanje lahko traja od 3 do 18 mesecev. V tem času je treba na vsake 3 mesece narediti kratko pavzo (3-5 dni) v jemanju bazičnih prehranskih dopolnil in potem ponovno narediti test za zakisanost. Na ta način bomo preverjali trenutno stopnjo zakisanosti in naš napredek ter na podlagi tega pravilno regulirali našo dieto, jemanje dodatkov in ostale aktivnosti, ki so pomembne pri samem procesu razkisanja.

---

Seznam kislo-bazičnih živil

Razpredelnice kislo-bazičnih živil se lahko razlikujejo in verjetno boste naleteli na odstopanja, ko boste brali različne knjige ali članke o razkisanju. Ne glede na to pa je dejstvo, da je treba uživati čim več generalno bazičnih, ekološko pridelanih živil (to so predvsem: sadje, zelenjava in kalčki). Poleg tega pa še nepredelana žita (predvsem proso, amarant in kvinoja, ki nas ne zakisajo), stročnice ter malo oreščkov (predvsem mandlje) in semen. Polnovredna rastlinska prehrana z veliko svežih živil, zelene listnate zelenjave ter drugih že omenjenih živil vam bo pomagala, da ohranjate optimalno zdravje in se lažje razkisate, živila živalskega izvora (mlečni izdelki, meso, izdelki iz mesa, jajca in ribe), sladkor ter na splošno močno predelana živila pa nas zelo močno zakisajo.

Poglejmo si podrobneje, katera hrana je na seznamu bazičnih in katera na seznamu kislih živil.

Bazična zelenjava:

Alfalfa, ječmenovi poganjki, rdeča pesa, mladi listi rdeče pese, brokoli, zelje, korenje, cvetača, zelena, mladi listi pese, klorela, ohrovt, kumara, regrat, užitni cvetovi, jajčevec, fermentirana zelenjava, česen, stročji fižol, grah, koleraba, glavnata solata, gobe, poganjki gorčice, čebula, krompir (kuhan v lupini), pastinak, paprika, bučke, redkev, ogrščica, morska zelenjava, špinača, spirulina, kalčki, sladki krompir, paradižnik, vodna kreša, žitni poganjki, divja zelenjava (koprive, regrat, tolščak, čemaž …), maitake, daikon redkev, regrat (koren), šitake, kombu, reiši, nori, umeboši, wakame, arame, hiziki.

Bazično sadje:

Jabolko, marelica, avokado, banana (zrela), jagodičje, robide, melone, češnja (kisla), kokos (svež), dateljni, fige, grozdje, grenivka, melona, limona, limeta, rozine, nektarine, breskev, maline, rabarbara, jagode, mandarine, lubenica.

Druga bazična živila:

Mandlji, proso (rahlo bazično do nevtralno), kvinoja (rahlo bazično do nevtralno), amarant (rahlo bazično do nevtralno), tempeh (fermentiran), tofu (fermentiran), jabolčni kis, čebelji pelod, melasa, probiotične kulture, zelenjavni sok, sok iz poganjkov, sveži sadni sokovi, mineralna voda, alkalna voda.

Bazično sladilo:

Stevia.

Bazične začimbe in omake:

Cimet, curry, ingver, gorčica, feferoni, sol (morska), miso, tamari, vsa zelišča.

Kislotvorna zelenjava:

Koruza, leča, olive.

Kislotvorno sadje:

Borovnice, vloženo sadje, brusnice, ribez, slive, suhe slive.

Kislotvorno zrnje in izdelki iz njih:

Seme hrena, ječmen, otrobi pšenice, otrobi ovsa, koruza, koruzni škrob, moka iz semena konoplje, kamut, oves, ovseni kosmiči, riž (vse vrste), riževi kolači, rž, pira, pšenica, pšenični kalčki, testenine, kruhi, krekerji, bela moka.

Kislotvorne stročnice:

Čičerika, fižol (vse vrste), leča, sojino mleko, riževo mleko, mandljevo mleko, soja (zrnje).

Kislotvorni oreščki in masla:

Indijski oreščki, arašidi, arašidovo maslo, orehi, pekan orehi.

Kislotvorne maščobe in olja:

Avokadovo olje, maslo, koruzno olje, konopljino olje, laneno olje, mast, olivno olje, sončnično olje, sezamovo olje.

Kislotvorne alkoholne pijače:

Piva, vina, žganja, likerji.

Ostala hrana s kislotvornim učinkom:

Kečap, kakav, kava, kis, gorčica, poper, sodavice.

Kislotvorne kemikalije in zdravila:

Aspirin oz. vsa zdravila, pesticidi, herbicidi, druge kemične snovi, tobak.