Deprogramiranje | Covid in obvezno cepljenje ali kako elita nadzoruje programirane osebe

V prejšnji številki ste lahko prebrali 1. del članka, v katerem Matej Rotovnik pojasnjuje, kako elita tudi pod pretvezo grožnje virusa in s pomočjo obveznega cepljenja nadzoruje programirane osebe.

Piše: Matej Rotovnik
2. del (2/2)

NIJZ JE VLADA RS USTANOVILA LETA 2013, IN SICER KOT NOV NACIONALNI INŠTITUT ZA JAVNO ZDRAVJE.

NIJZ v 46. členu ZNB (Zakon o nalezljivih boleznih) nima mesta, zatorej kot tak ne obstaja! Naloge še vedno pripadajo Inštitutu za javno zdravje, ki pa ne obstaja več! 46. člen ZNB (uradno prečiščeno besedilo) pravi: »Spremljanje izvajanja splošnih in posebnih ukrepov iz tega zakona ter preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb opravljajo Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi za zdravstveno varstvo, zdravstveno nadzorstvo pa zdravstvena inšpekcija.« (Vir: t.ly/td5Z)

Še enkrat preberite, kaj piše v zakonu. V zakonu je zapisano, da: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije /…/ spremlja izvajanje splošnih in posebnih ukrepov. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije pa ne obstaja več. Inštitut je bil z vladnim sklepom leta 1992 ustanovljen kot: »Inštitut za varovanje zdravja RS«. Leta 2013 pa je Vlada RS sprejela sklep o ustanovitvi novega nacionalnega inštituta in ta se danes imenuje Nacionalni inštitut za javno zdravje – NIJZ. Sklep številka 01403-27/2013/5 je pričel veljati dne 25. 7. 2013. (https://cutt.ly/7jhjMia)

NIJZ v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB-UPB1, uradno prečiščeno besedilo) nima zakonskih pooblastil za izvajanje splošnih in posebnih ukrepov. Zakon za to nalogo določa Inštitut za varovanje zdravja, ki pa je ukinjen in kot tak ne obstaja več. Nacionalni inštitut za varovanje zdravja nima nikakršnih zakonskih pooblastil za svoj pravni obstoj, niti za izvajanje trenutnih ukrepov!

Delovanje Vlade Republike Slovenije in neveljavnost početja, vezanega na 46. člen Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-UPB1), je torej protipravno!
Nošenje mask ni obvezno in tega noben državni organ ali fizična oziroma pravna oseba ne sme zahtevati, ker v slovenski zakonodaji ni zakonskega akta, ki bi zapovedoval nošenje mask. V skladu s 34. členom ustave RS ima vsak državljan Slovenije pravico do dostojanstva in varnosti oziroma mu mora biti zagotovljena nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic.

Vlada Republike Slovenije je na priporočilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki nima nobenih zakonskih pooblastil za izvajanje splošnih in posebnih ukrepov, sprejela odlok, da je nošenje mask obvezno zaradi COVIDA-19, ki do danes še vedno ni izoliran in ni nobenega dokaza, da obstaja.

Maske niso obvezne, gre za prisilo. Kadar je predmet prisile v nasprotju z ustavo, s prisilnimi oziroma pogojevalnimi predpisi ali v nasprotju z moralnimi načeli posameznika, je predmet obveznosti nedopusten. Obligacijski zakonik – OZ-UPB1 – objavljeno v Uradnem listu RS, št. 97/2007 z dne 24. 10. 2007, 37. člen (Kdaj je predmet obveznosti nedopusten): Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Maske kot take v pravnem redu Republike Slovenije ne obstajajo, kar je dosodilo tudi Višje sodišče v Kopru – VSK Sodba PRp 24/2021, ki je v svoji sodbi zapisalo: »Predpis, ki določa obvezno uporabo zaščitnih mask, ni bil izdan v okviru napotitve iz 39. člena ZNB in v posledici ne gre za prekršek iz 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB.«

KAKO JE S PRIMEROM »OBVEZNEGA« TESTIRANJA IN CEPLJENJA?

Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) izhaja iz ustavne ureditve, mednarodnih dokumentov (kot sta npr. Deklaracija o promociji pacientovih pravic in Evropska listina pacientovih pravic) in določb Konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino (t. i. Oviedska konvencija), ki je na podlagi ratifikacije tudi del notranjega pravnega reda naše države. ZPacP ureja obče (splošne) pravice, njihova univerzalnost namreč izhaja iz dejstva, da gre večinoma za izvedbo ustavno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem naslednjih določb Ustave RS: 14., 17., 18., 34., 35., 38., 41., 51., 56. člen in drugih.

Glede na ustavnopravna izhodišča je jedro ZPacP prav pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo iz 26. člena ZPacP, ki zagotavlja, da nobenega postopka zdravstvene oskrbe ni mogoče opraviti brez pacientove vnaprejšnje privolitve. Temeljna predpostavka veljavnosti pacientove privolitve oziroma zavrnitve zdravstvene oskrbe je seveda logično zdravnikova pojasnilna dolžnost, ki jo natančno ureja 20. člen ZPacP. Brez pacientove poprejšnje zavestne in svobodne privolitve, ki jo sam oblikuje na podlagi dobljenih pojasnil, ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe.

POMEN IZRAZOV: pri tem je potrebno pojasniti, da je zdravstvena oskrba (v nekaterih določbah ZPacP se pojavlja pojem zdravljenje) osrednji, najširši in nosilni pojem ZPacP, medicinski poseg pa je ožji pojem in pomeni (posamično) ravnanje, ki ima preventivni, diagnostični, terapevtski ali rehabilitacijski namen in ga opravi zdravnik, drug zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec. Skladno z ZPacP je pacient, ne glede na njegovo zdravstveno stanje, uporabnik katerih koli zdravstvenih storitev, torej tudi preventivnih.

Poleg temeljne predpostavke – izpolnjena pojasnilna dolžnost – morajo biti za veljavno privolitev izpolnjene tudi naslednje predpostavke: sposobnost odločanja o sebi, zavestnost privolitve, svobodna privolitev (to je privolitev brez vpliva sile, grožnje ali zvijače tretje osebe!), vnaprejšnja privolitev, v določenih primerih tudi pisna privolitev (v primeru operativnega ali drugega medicinskega posega, ki je povezan z večjim tveganjem ali obremenitvijo – takrat ZPacP predpisuje privolitveni obrazec, ali ko pisno obliko predvidevajo drugi posebni zakoni).

Vse zapisano izhaja že iz Ustave RS, ki v 3. odstavku 51. člena izrecno prepoveduje prisilno zdravljenje (dopušča ga zgolj izjemoma v primerih, ki jih določa zakon!). Besedo »zdravljenje« na tem mestu razumemo kot zdravstveno oskrbo, ki predstavlja skupek več medicinskih posegov in drugih ravnanj, zato iz same Ustave RS nedvoumno izhaja, da je prepovedan tudi vsakršen prisilni medicinski poseg (razen v primerih, ki jih izrecno določa Zakon). Podzakonski predpisi, predpisi izvršilne veje oblasti (ne glede na njihovo poimenovanje, kot npr. uredba, odredba, odlok, sklep itd.), navodila ali priporočila različnih institucij ali celo posamični interni akti delodajalca nimajo (pravne) narave predpisa, ki bi lahko določal obveznost medicinskega posega. Nimajo niti (pravne) moči, da bi širili domet (formalno in/ali vsebinsko) posamezne zakonske določbe.

Siljenje v medicinski poseg, ki ne temelji na zakonu, sploh ob odsotnosti prepričljivosti medicinske stroke ter posledično nujnosti, primernosti in sorazmernosti zahtevanega/odrejenega medicinskega posega in ob odsotnosti temeljne predpostavke – pojasnilne dolžnosti, pomeni kršitev individualno varovane in z Ustavo zagotovljene pravice posameznika do svobodnega odločanja o svojem zdravljenju.

Obrazložitev: da, testiranje in cepljenje sta medicinska posega.

Viri: KOMENTAR Ustave Republike Slovenije (Nova univerza, 2019, ur: Avbelj M. et al) ter Zakon o pacientovih pravicah (GV Založba, 2008, ur: Pirc Musar N.).
ZAPOMNITE SI: TESTIRANJE JE NEZAKONIT POSEG V ČLOVEKOVO TELO TER PREPOVEDAN MEDICINSKI POSKUS NA LJUDEH IN NI PREDPISAN ZDRAVSTVENI PREGLED.

Za vsak medicinski poseg morajo biti uradni medicinski postopki urejeni v skladu z medicinsko doktrino.

Oseba, ki zahteva testiranje, mora biti pooblaščena za opravljanje zdravstvene dejavnosti. V kolikor je oseba kvalificirana za opravljanje zdravstvene dejavnosti in pridobi zdravstveno napotnico, ima pacient še vedno pravico do samostojnega odločanja o svojem zdravljenju skladno s 7. alinejo 5. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP).

Napotitev na medicinski poseg lahko zahteva samo tisti, ki ima dovoljenje za opravljanje storitev s področja zdravstvene dejavnosti. Podjetja, ki tega nimajo urejenega, nimajo ne zakonske ne ustavne pravice, da vas napotijo na testiranja ali cepljenja ali da vam grozijo, da vas bodo odpustili.
COVID-19 ne obstaja in to je z uradno ODLOČBO priznala tudi Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta številka 074-4/20202-9, izdano 30. novembra 2020, v kateri so med drugim zapisali: »Prosilka v 3. točki zahteva posredovanje znanstvenih dokazov o izolaciji virusa SARS-COV-2 v skladu s Kochovimi postulati ter posredovanje študije, ki bo dokazala vzročno zvezo med SARS-COV-2 in domnevno nalezljivo boleznijo COVID-19. UL MF Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo znanstvene študije, ki bi izpeljala dokaz o izolaciji virusa SARS-COV-2 v skladu s Kochovimi postulati, ni izvajal. UL MF Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo prav tako ni izvedel znanstvene študije, ki bi dokazovala vzročno zvezo med SARS-COV-2 in domnevno nalezljivo boleznijo COVID-19. Organ tako z zahtevanim dokumentom ne razpolaga.«

DOKAZOV O NEOBSTOJU COVIDA JE TOLIKO, DA NE VEŠ, KJE BI ZAČEL

COVID-19 je bil v resnici načrtovan biološki napad Globoke države, s katerim bi si pridobila popolno nadvlado na človekom. Večkrat sem zapisal, da so njihovi načrti zelo obsežni in pokvarjeni. Eden od dokazov za to je odlomek intervjuja z dr. Rimo Laibow iz leta 1999, ki je bil objavljen v 3. številki revije 5D.
Že leta 1999 so imeli zelo natančno izdelane načrte za vse, kar se dogaja 21 let kasneje, tako kot pri gradnji newyorških dvojčkov, ko so že med gradnjo vedeli, da ju bodo leta 2001 zrušili.

Nihče več ne more preprečiti resnici, da pride na dan. Ekipa več kot 1000 odvetnikov in preko 10.000 resničnih zdravstvenih strokovnjakov, ki jo vodi dr. Reiner Fuellmich, je začela s pravnimi postopki proti CDC, WHO in skupini Davos WEF zaradi zločinov proti človeštvu. Dr. Fuellmich in njegova ekipa so v okviru prevare predstavili lažne PCR teste in ukaz zdravnikom, da morajo vsako smrt zaradi kroničnih bolezni zabeležiti kot COVID smrt. PCR test ni bil nikoli zasnovan za odkrivanje patogenih organizmov in je 100 % napačen pri 35 ciklih. Vsi PCR testi, ki jih je izdala CDC, imajo število ciklov med 37 in 45. CDC je sama priznala, da testi nad 28 ciklov niso uporabni za kakršen koli zanesljiv rezultat. Samo to dejstvo odpravi preko 90 % vseh domnevnih COVID okužb, ki so zabeležene z uporabo teh napačnih testov. Ne samo lažni PCR testi in ponarejeni certifikati o smrti, tudi samo eksperimentalno cepivo krši 32. člen Ženevske konvencije. V 32. členu Ženevske konvencije IV iz leta 1949 piše, da so prepovedani »pohabljanje in zdravstveni in znanstveni poizkusi, ki v okviru medicinskega zdravljenja zaščitene osebe niso potrebni«. V 147. členu Ženevske konvencije je zabeleženo, da je izvajanje bioloških eksperimentov na zaščitenih osebah težka kršitev.

Eksperimentalna cepiva so v neskladju z vsemi desetimi nürnberškimi protokoli in za tiste, ki kršijo te mednarodne zakone, je zapovedana smrtna kazen. Poleg tega »cepiva« ne ustrezajo petim zahtevam, ki določajo, kaj cepivo je:

1. Cepivo naj zagotavlja imunost na virus.
2. Zaščiti prejemnika cepiva pred virusno okužbo.
3. Zmanjša smrti zaradi virusnih okužb.
4. Zmanjšuje kroženje virusa.
5. Zmanjšuje prenašanje virusa.

Cepiva ne zagotavljajo imunosti na COVID in ne zaščitijo pred virusno okužbo. Cepiva so strup in v resnici tisti, ki so cepljeni, predstavljajo vir okužbe z umetno pridelanimi toksini za necepljene. Cepiva ne nudijo nobene imunosti na virus, ki ne obstaja. V tem primeru brez dvoma govorimo o EKSPERIMENTU in grozljivih medicinskih poskusih na ljudeh.

Ne skrbite, vsega je konec, zmagali smo in tuje entitete so poražene. Začnite raziskovati in se izobraževati, saj boste le tako uspeli narediti korak naprej v svojem osebnostnem razvoju.

Za več podrobnejših informacij lahko obiščete mojo FB ali MeWe stran, kjer navajam še več zapisov, fotografij in videoposnetkov, iz katerih je moč (u)videti še več.

Opomba: Določene pravne segmente v besedilu so napisali drugi, a jih zaradi deljenja nisem uspel najti.