Aleksandrov kotiček | Kako lahko otroke najbolje motiviramo/spodbudimo, da razvijajo svoj polni potencial na vseh področjih?
VPRAŠANJE: Kako lahko otroke najbolje motiviramo/spodbudimo, da razvijajo svoj polni potencial na vseh področjih? Kako smo jim lahko pri tem v pomoč in oporo?
ODGOVOR:
Naj bo odgovor preprost: tako, da jih ne krčimo, da jim ne povzročamo krčev. Motivacija za življenje, za dosego svojih zadanih ciljev je namreč naravna in jo vsak zase prinese prav toliko, kot je potrebuje, z leti pa se ustvarja višek, ki ga lahko delimo z drugimi. Zelo priporočam v branje svoj prevod Wilhelma Reicha, Otroci prihodnosti, da se preproščina neha in se lahko poglobimo.
Ko se torej zavemo, da vsak naš NE otroku zakrči mišico, se lahko popravimo in novodošlega redimo v sproščenem in ljubečem vzdušju. Žal je razvoj otroka naravnan tako, da štejejo že spolni odnos, nosečnost, kakšna sta rojstvo in sprejem, od prve sekunde naprej. To pomeni, da je otrok nesrečnega dekleta drugačen od otroka srečnega dekleta, ki zna, kot bi rekel Wilhelm, doživeti polni orgazem.
Novodošli je od prve sekunde naprej vse preveč motiviran in zgodi se, da, kar lepo opiše A. S. Neill, starši božjo voljo v otroku spremenijo v voljo hudiča. Tukaj pozor: če otroka mentalno ubijete v najranejšem otroštvu, ga v mladosti zbudi le še poživilo, ki je ponavadi, bi rekel Ivan Cankar, mamilo.
“Samoreguliran otrok je cilj našega druženja z otrokom. Zakaj? Ker le samoreguliran otrok lahko zraste v uspešnega odraslega.”
Da smo otroku v pomoč in oporo, da razvije svoj polni potencial na vseh področjih, moramo biti, kot nas učijo tudi Kogi, predkolumbijski Indijanci, pozorni že od pred-začetka. Zanosimo namreč lahko le s partnerjem, ki bo pripravljen vsaj sedem let biti ENO V TROJE.
Otrok namreč že v maternici vpija vse, kar je okrog njega. Navade in poti udejanjanja tudi pri očetu in materi. Njun odnos je otroku v maternici prva smernica in vodilo, ki uči, kako bo v novem svetu, kjer se pojavi z rojstvom. Če se torej partnerja zatirata in sta si neljuba, bo to smernica, ki se je bo držal tudi po rojstvu, in takšnega otroka v tem okolju ne bo mogoče motivirati. Zato je W. Reich odgovoril, da je največ, kar lahko storimo za takšnega otroka, to, da ga staršem odvzamemo. Le tako otroku, ki se je rodil neljubečemu paru in je v prvih treh, petih letih že postal “problematičen otrok”, damo možnost, da pride do sebe in razvije vse svoje talente, ki ga navdušujejo.
Več kot sto let je že, odkar nas je Sigmund opozoril na Psihologijo in psihološke dejavnike, pa smo še danes v glavnem gluhi zanje.
Dobro bi bilo organizirati Ambasade otrok, kjer bodo otroci od tretjega, najkasneje petega pa do osemnajstega leta bivali svobodni v svobodi, med sovrstniki, na temeljih dognanj A. S. Neillovega Summerhilla, ki ima s tem že sto let pozitivnih izkušenj. (Največ 75 otrok v eni Ambasadi.) Sicer se ne rešimo otopelosti in ne zaključimo generacij brezvoljnežev.
Kot rečeno, se brezvoljnosti v brezvoljni družini ne moremo znebiti. In to je grozno spoznanje, saj priganja k ločitvi. Le ločitev lahko, ne beri pa, da nujno, prinese preobrat, ponovno eksplozijo energije, da nas oživi in se še enkrat zatečemo k svojim darovom, da nas potolažijo in obogatijo. Vsako okolje je za otroka namreč boljše kot okolje, ki ga ustvarita na smrt sprta mož in žena/oče in mati, je sporočil celo papež.
Z ločitvijo zavožen starš otroku ali otrokom pokaže, da se lahko vedno nekaj stori, da je stanje boljše, in v njem/njih spet požene naraven, ne zatrt vrelec Čija, življenjske energije.
Preštejte NE-je, ki jih v enem dnevu izrečete svojim otrokom, in pretehtajte svoje znanje pa poiščite pomoč, da vas znanje odreši razmišljanj, ki imajo napačno izhodišče.
Izjemen je zgled, ki nam ga daje naslednji primer. Nekaj ur star otrok spoznava svoje okončine in si na vse načine prizadeva, da bi pest spravil v usta. Poskus za poskusom brez uspeha … Mati ga opazuje in se ji zasmili. Prime pest in mu jo položi v usta. Grozljiva napaka, ki se je zgodila le zato, ker mati ni zdržala. Ni zmogla v miru ždeti še poskus ali dva. Če bi, bi spoznala, da bo otroku uspelo. Da bo sam spravil pest v usta. In mati, ki svojemu otroku to dovoli, ima z njim mir celo življenje, medtem ko prva zasliši jok vsakič, ko otrok želi nekaj storiti, saj ga je naučila, že ko je bil star nekaj ur, da to opravi ona namesto njega.
“Če otroka mentalno ubijete v najranejšem otroštvu, ga v mladosti zbudi le še poživilo, ki je ponavadi, bi rekel Ivan Cankar, mamilo.”
Samoreguliran otrok je cilj našega druženja z otrokom. Zakaj? Ker le samoreguliran otrok lahko zraste v uspešnega odraslega.
Poglejmo še en primer, ki spravlja v obup še tako “svobodi naklonjene” starše. Kako otroka obvarovati pred ognjem/elektriko? Da se vrnemo v preproščino, naj bo odgovor spet preprost: tako, da mu pustimo, da ga/jo spozna prvi trenutek, ko ga začne zanimati. Takrat in le takrat bo pristopil pazljivo in na način, da bo zanj varno, čeprav ni nikogar poleg. Če pa bomo novodošlemu ogenj ali elektriko prepovedali, bo iz tega naredil tako močno željo, da ga bo dobesedno pahnila v ogenj/elektriko in ga poškodovala.
Prevečkrat sta motivacija pri današnjih otrocih nagrada ali tekmovanje. Pogosto rečem, da za otroke ustvarjamo Disneyland/Pravljično deželo, ki pa se z odraslostjo spremeni v holokavst in to spremembo spremlja pubertetni bes.
Zatorej: otroka ne velja spodbujati po svoji pameti, saj ga lahko spodbujamo le v nekaj, kar je domače nam, njemu pa tuje. Stvar, dejavnost, ki jo je novodošli prišel živet, ne potrebuje spodbude, ampak le občasno pohvalo oz. obvestilo o tem, da je nekdo opazil prizadevanja.
In naj vam bo skozi odraščanje vaših otrok neprestano pred očmi, da je diamant najvrednejši kamen – le zato, ker se tako dolgo brusi. Dovolite svojemu otroku, da si vzame čas za dejavnost, ki se ji preda z veseljem, brez ukaza.
Motivacija, ki prihaja od znotraj, je edina, ki šteje, saj vse drugo prehitro postane odvisnost. Le če si bomo dovolili priznanje, da na podlagi svojih staršev s svojimi otroki delamo napake, nam bo vidno, kaj nam zanamci želijo pokazati, nas naučiti. V trenutku smo, ko ne pomaga niti zdrava pamet, zato moramo biti še posebej pazljivi, da s tem ne okužimo svojih zanamcev.
Dovolimo jim vse, v kar resnično verjamejo, in jih podprimo tudi v zadevah, ki nam niso jasne, pa bo odgovornost staršev, da motivirajo svoje otroke, odpadla, in nasmeh zaupanja bo prevzel obraz.
V rubriki Aleksandrov kotiček nam Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v intervjuju), odgovarja na vaša vprašanja na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. Vprašanje Aleksandru lahko postavite tudi vi, če nam pišete na info@cajtng.net (pripis: za Aleksandra).
