Kako, kdaj in ALI SPLOH brati otrokom?

Piše: Ivan Soče

Nekakšen kulturni imperativ, dobra meščanska navada, dokaz intelektualnosti je, da starši berejo otrokom pred spanjem. Kot da bi tekmovali, kdo bo prebral več pravljic, bajk, zgodbic … Ponosni so nase in na poslušalce. Trdijo, da ustvarjajo bralne navade, da malčki kažejo izjemno zanimanje, da so radovedni, da si vse zapomnijo …

A branje pred spanjem je predvsem dobra uspavanka. Takšno branje pri otroku ustvarja vtis, da so knjige uspavalo. To bo ostalo v otrokovem (podzavestnem) spominu. Otrok težko razume, da je zanimiva zgodba iz knjige. Do njega prihaja le bralčev glas. Otroku je vseeno, ali je izgovorjeno zapisano v knjigi, časopisu ali je trenutni bralčev izmislek.

Če želimo, da otrok vzljubi branje in spoštuje knjige, ne berimo zgolj otroku, temveč sebi. Če nas bo otrok videl s knjigo le ob svoji postelji, je verjetnost, da bo v času odraščanja postal bralec, zelo pičla. Če pa bo gledal starše brati vsak dan ob različnih urah in priložnostih, ko bo prepričan, da starši zelo spoštujejo in obožujejo knjige, ko se bo zavedal, da se iz knjig lahko nauči stvari, ki jih je v življenju nujno spoznati, je verjetnost, da bo postal bralec, veliko večja. Zgled vzgaja.

Seveda je treba brati otrokom. A ne zgolj ob postelji. Za uspavanko. Predvsem je treba brati sebi in zase.