Aleksander Jakopič, ambasador otroštva: »Starši božjo voljo, ki jo otroci prinesejo s sabo, spremenijo v voljo hudiča«
- Aleksander, za vse, ki niso brali vaših avtorskih knjig in prevodov: pojasnite, prosim, kaj mislite z besedami “pred rojstvom na Zemlji”. Se vi spomnite, od kod prihajate?
Življenje ima dva konca, čeprav se zadnjih sto let ukvarjamo le z enim. Tako zelo nas zanima, kakšen in kdaj bo konec, da smo čisto pozabili na začetek. Tako zelo smo pozabili, da novorojenim ne verjamemo več, ko nam skušajo povedati, od kod prihajajo. Oni so najboljši vir informacij. Sam se spomnim, kot sem popisal v knjigah, tako obdobja pred kot tudi obdobja v maternici in prvih nekaj let, nisem pa še naletel na podobno dušo. Zdaj se rojevajo duše, s katerimi se bom lahko tudi o tem pogovarjal. Vi se stvari ne spomnite, ker so bile ob času vašega rojstva in prvih nekaj let preveč dramatične. Dogajale so se tako brez nas in proti nam, da skoraj ne preostane drugega, kot da jih porinemo v nezavest.
- Vedno bolj stopa v veljavo, da prva tri leta otrokovega življenja določijo njegovo celo življenje. Se strinjate s to trditvijo?
Absolutno. Temu pravi Freud Podzavest – nekaj, kar spravimo v nevidno, pa vendar ostaja temelj naše osebnosti do smrti. Sigmundu smo iskreno lahko hvaležni, ker je orisal Psihologijo in nas nanjo opozoril tako močno, da ne moremo več pozabiti. A še danes ga nočemo spoznati. No, saj njega ne moremo več, ampak to, o čemer je govoril, bi pa moral biti temelj vsakega vzgojitelja, vzgojiteljice, kaj šele učitelja, profesorice … Na njegovem delu namreč temelji nov pristop do spočetja, nosečnosti, rojstva/poroda, otroka vse do 18./21. leta. Najlepše ga je udejanjil Alexander S. Neill v Summerhillu, ki je nadaljeval, kar je začel Homer Lane z Malo državo. Dokazal je, da se vse rane, ki ti jih povzročita starša s pomagači, lahko pozdravi v pol leta, če so na voljo vrstniška družba in umirjeni odrasli, ki so v življenju osmislili svoj obisk na Zemlji.
- Govorite o Summerhillu oz. Alexandru S. Neillu, čigar celoten teoretski opus ste prevedli. Lahko kaj več o tem?
O njem bi lahko govoril ure, pa se omejim le na nekaj stavkov. Alexander S. Neill je otroku zaupal. Glede črnomašniškega boga je bil skeptičen, nikoli pa ni dvomil, da otrok s sabo prinese svojo zgodbo, ki jo izrazi, ko pride njen čas, in je nasprotoval vsem, ki so trdili, da je otroka treba preoblikovati in vzgojiti iz divje zveri v človeka. Trdil je, da starši Božjo voljo, ki jo otroci prinesejo s sabo, spremenijo v voljo hudiča. Njegovo zaupanje edino lahko reši Svet. Summerhill je lep primer, kako se z otrokom DA. V njem se otroci IGRAJO in šele, ko se naigrajo, primejo za KNJIGO. Rezultati so izjemni: kar jih v NORMALNIH šolah silimo, da se naučijo v devetih letih, se v Summerhillu naučijo v dveh. Otroci so tam od petega leta naprej enakopravni člani skupnosti. Vsak ima glas, enega, kot učitelj, ravnatelj ali hišna, in ob sobotah se na skupnih srečanjih vse zmenijo … Iskreno priporočam v branje njegov opus, ki je sestavljen iz štirih delov. Dnevniki predstavljajo prvi del, kjer se Učitelj, ki otroke tepe, da bi jih spravil na pravo pot, prelevi v Učitelja, ki otrokom zaupa. Drugi del sestavljajo knjige z začetno besedo Problematičen, kjer do najmanjše podrobnosti analizira otroka, starša, učitelja in okolico – šolo in cerkev s politiko. V tretjem delu je Neill za bedake – povzetek vseh del v knjigi Summerhill in odgovor vsem staršem, ki so ga prebrali in mu pisali v knjigi Svoboda, ne dovoljenje. Četrti del pa nam ponudi priporočene knjige s strani Neilla: Lane, Wills in Reich.
- Kako to, da pri nas Summerhill ostaja neznan?
Kdor bi rad odkril Summerhill, mora najprej odkriti samega sebe in se uresničiti. V nasprotnem primeru bo počel prav to, kar počnejo naši vzgojitelji in učiteljice, z obilno podporo staršev: na otrocih uresničujejo svoje sanje in zadrege. Zato smo pri nas še vedno tako daleč, ker niti dr. Čačinovič niti dr. Stritih niti dr. Strojin niso povedali, kako daleč smo zablodili že dolgo nazaj, po drugi svetovni vojni. Naš današnji odnos do otrok je zastarel in škodljiv, s premislekom lahko rečem toksičen. Neuresničeni starši popolnoma prevzamejo bit svojega otroka in preživijo le klinično mrtvi otroci, ki so docela vdani volji staršev. Ljubezni med partnerjema ni več, nezadržno pa raste ljubezen med staršem, tem ali onim, in otrokom. (Za takšne mame imamo v Evropi že posebno ime: “Helikopter mama”.) Zdaj uvajajo NOVODOBNO PEDAGOGIKO Montessori, Bach, Waldorf … Vse temeljijo na črnomašniških vrednotah, ki so jih pokopali med in po prvi svetovni vojni, saj je takrat veljalo, da Bog, kot ga opisujejo župniki Črne maše, ne obstaja. Če bi, bi prvo vojno preprečil. Se pravi, da kot novodobni pristop do otrok uvajajo pristop do otroka iz l. 1880 … Veliko se moramo naučiti, da bomo lahko razmišljali o Summerhillu.
- Omenjate črno mašo in črnomašnike. Kaj točno imate v mislih s tem izrazom?
Črnomašniki je izraz, ki ga je za t. i. kristjane uporabljal Ivan Cankar, pa ga je Izidor v glavnem zmetal ven, ko je celega prepisal. Tako jih je imenoval, ker imajo (kot edina religija) Črno mašo, to je Mašo za smrt.
- Kaj nas učijo vaše knjige? Do vaših del je težko priti.
Hvala. Žal jih moram tiskati prek luže kot knjige na zahtevo in so dosegljive le na Amazonu, kjer pa je še poštnina. Slovenskega založnika ne najdem. Ne zanima jih, o čem govorim. Knjigi, ki ste jih omenili, spominjata na to klavrno obdobje, ko nas mati nosi v maternici, porod in prvih nekaj let, ko nam nihče ne verjame in skoraj vsi okrog nas mislijo, da smo bebci. Ne gre za moje zgodbe. Za igro asociacij gre. Ko prebirate mojo zgodbo, se vam razkrije vaša. In potem, ko se spomnimo, zakaj smo prišli, se lažje živi.
- Na svojem YouTube kanalu imate cel kup zanimivih reči. Lahko poveste kaj o tem? Mogoče najprej o meditaciji.
Meditacije sem se priučil z duhovnim mojstrom Anthonyjem De Mellom, nadaljeval pa z Oshom. Sadovi so tako očarljivi, da poštenemu človeku ne preostane drugega, kot da jih deli med sestre in brate. A glej ga vrabca, izkusiti jo moraš sam, da prime. Nekaj navodil sem prevedel in jih priporočam v prisluh. Kot Nova učenja, ali svarila Kogijev – predkolumbijskih Indijancev. Posebej pa so mi v veselje Pogovori ob ognju, saj sem srečal nekaj izjemnih ljudi. Pa za otroke se okrog mene vedno kaj najde, tako je tudi na YouTubu Čas s sodelavci, kjer smo posneli De Mellove zgodbice z najmlajšimi. Priporočam. Lepe pa so tudi video-razstave. Ena od njih je bila pred kratkim izbrana za 8. Festival svobodne video produkcije v Kamniku.
- Kdo vas pri vašem delu podpira, od česa živite?
Ne poznam človeka, ki me ne bi podprl pri mojem početju, žal pa je podpora vedno le moralna, nikoli se ne izrazi v denarju, materialu. Tako še kar iščem kapitalista, saj državi ni mar, ki bi nam podaril Frekvenco za radio otrok, in Veleposestnika, ki bi nam odstopil pet hektarjev posesti s hišo, da ustanovimo prvo Ambasado otrok po zgledu Summerhilla. Streho nad glavo in dober obed mi nudi dr. Andreja, brez katere me že dolgo ne bi bilo. (O njej lahko izve več vsak, ki v roke vzame mojo knjigo.) Pri štirih letih sem že nastopal in bil močno aktiven kot Umetnik, le to, nič več, vse do 35. leta, potem pa so ponudbe usahnile, saj, kot mi zatrjujejo še danes: ni časa za otroke, zdaj se odloča med vojno in mirom. Ampak jaz vem: čas za otroke in znanost, ki jo zagovarjam, je že tu, le še opaziti ga morate.
Povezave:
- Aleksander Jakopič na Facebook-u
- Aleksander Jakopič na You tube-u
VIDEO | Aleksander Jakopič: Kdo ali kaj je otrok, 1. del?
VIDEO | Aleksander Jakopič: Kdo ali kaj je otrok, 2. del
VIDEO | Aleksander Jakopič: Kdo ali kaj je otrok, 3. del
VIDEO | Aleksander Jakopič: Mentalni svet, 1. del
VIDEO | Aleksander Jakopič: Mentalni svet, 2. del