Zločin in kazen: Elitnim psihopatom Raskolnikov ne seže niti do gležnjev
Ko govorimo o velikanih svetovne književnosti, ne moremo mimo ruske literarne umetnosti, ki je rodila na prvi pogled vsaj dva (v resnici pa še veliko več) vélika pisatelja, avtorja literarnih mojstrovin, ki jim v svetovnem smislu ni para. To sta Lev Nikolajevič Tolstoj in Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Tokrat se bomo posvetili slednjemu ter njegovemu romanu Zločin in kazen, katerega naslov tako lepo sovpada z eno najbolj perečih tematik današnjega časa – kaznijo za storjene zločine. Živimo v neponovljivem času, ko se lahko upravičeno nadejamo, da bomo dočakali pravično sodbo nad vsemi, ki so nam dolgo, predolgo zadajali krivice, v zadnjih dveh letih pa celo precej odkrito izvajali zločin nad človeštvom – ki je sicer le nadaljevanje, kulminacija vseh prejšnjih zločinov. S pomočjo nenadkriljivega Dostojevskega si poglejmo, kaj je sploh zločin in kakšna je primerna kazen zanj.
Življenje Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega
Eden največjih ruskih in svetovnih pisateljev se je rodil 11. novembra 1821 v Moskvi v zdravniški družini. Njegov oče je bil zdravnik v bolnišnici za revne, a tudi nasilnež in pijanec. Leta 1832 si je na deželi kupil manjše posestvo, vendar je s podložniki ravnal tako grdo, da so ga ti leta 1839 ubili. Fjodorjeva mati je umrla leta 1937. Oče ga je skupaj z bratom Mihailom poslal v Peterburg, v vojaško oficirsko šolo. Po končanem šolanju je kmalu opustil redno službo in sklenil postati pisatelj.
Po prvih izdanih romanih – Bedni ljudje, Dvojnik in Netočka Nezvanova – je Dostojevskega leta 1849 doletela aretacija. Sodeloval je namreč v tajnem revolucionarnem krožku utopičnih socialistov, v katerem so razpravljali o nujnosti družbenih sprememb v fevdalni carski Rusiji. Skupaj s še sedemindvajsetimi revolucionarji so Dostojevskega 23. aprila aretirali in zaprli v Petropavlovsko trdnjavo. Septembra so ga, skupaj s še štirinajstimi drugimi, obsodili na smrt. Decembra je bil odpeljan na morišče, tam pa so se z obsojenimi kruto poigrali: šele tik pred ustrelitvijo so jim prebrali carjevo pomilostitev. To je za pisatelja pomenilo štiri leta prisilnega dela in nato še štiri leta vojaške službe, oboje v Sibiriji. Tam je med drugim trpel tudi zaradi epilepsije, ki ga je spremljala vse življenje. Obsodba, pomilostitev in prisilno delo v Sibiriji so imeli močan vpliv na Dostojevskega in njegova prihodnja literarna dela, zlasti na romana Idiot ter Zločin in kazen, v katerih najdemo reminiscence o mukah na smrt obsojenega ter – v Idiotu – motiv epilepsije.
Leta 1859, ko se je vrnil v Peterburg, je nadaljeval s pisanjem, leto kasneje pa je skupaj z bratom ustanovil mesečnik Čas. Leta 1863 je bil časnik prepovedan in s tem so se začele gmotne težave, ki so pisatelja pestile vse življenje, še dodatno pa jih je zaostrila njegova zasvojenost z igrami na srečo. V svojih velikih romanih, najpomembnejših delih, kot so Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič in Bratje Karamazovi, se je Dostojevski lotil velikih metafizičnih tem: vprašanje vzroka in posledice, kazni za storjen zločin, nihilizma, utemeljenega na ideji o odsotnem oziroma mrtvem Bogu, praznini, ki jo ustvari takšna ideologija, temeljno vprašanje, h kateremu se je vračal vedno znova, še najbolj pa v romanu Bratje Karamazovi, pa je: Zakaj Bog dopušča trpljenje dobrih? Ali Bog potemtakem sploh obstaja?
V zadnjih letih življenja se je Dostojevskemu bolezen še poslabšala in 9. februarja 1881 je, na višku slave, umrl zaradi pljučnega katarja.
Zgodba romana Zločin in kazen
Zločin in kazen je izšel leta 1866. Velja za prvi “filozofski roman” Dostojevskega in prvega v nizu romanov, v katerih se avtor loteva večnih vprašanj o bogu, ljubezni, morali, zlu, trpljenju, odrešenju in človekovi svobodi. Osrednja tema je nemotiviran umor, pisateljev neponovljivi slog pa zgodbo pretvori v napeto detektivsko pripoved. Čeprav se zgodba odvija v Sankt Peterburgu v 60. letih 19. stoletja, so vprašanja, ki jih postavlja, aktualna v vseh časih.
Glavni junak romana je Rodion Romanovič Raskolnikov, ki kot reven študent zastavlja različne predmete pri bogati starki, oderuhinji Aljoni Ivanovni, da dobi vsaj nekaj malega denarja. Ob tem razmišlja nekako takole: oderuška starka je polna denarja, ljudje pa stradajo in toliko mladih je, ki imajo lepe, plemenite cilje, pa jih zaradi pomanjkanja in revščine ne morejo uresničiti. Razvije torej teorijo, po kateri se ljudje delijo na “uši”, ne-bodi-jih-treba, ki niso zmožni velikih dejanj, in na redke posameznike, ki so dovolj močni, da lahko vzamejo pravico v svoje roke in zagrešijo celo zločin, če je to za dosego njihovega cilja potrebno. Tak zločin je upravičen, če je v prid celotni družbi. Ob tem si Raskolnikov vzame za vzor Napoleona in znano reklo “Cilj opravičuje sredstva”. Kaj pomeni ena starka na tem svetu? Mar ni zgolj nepomembna “uš”, oderuška stiskačka, ki namerava ves svoj denar po smrti zapustiti samostanu, mladi upi pa bi lahko s pomočjo njenega bogastva spremenili in izboljšali svet? Mar ni prav on tisti, ki ima moč, da to naredi – da starko odstrani s poti, ji odvzame denar, ki ga ne potrebuje, in ga da tistim, ki ga? Mar ne bi tako naredil resnično dobrega dela, mar ne bi dokazal, da je neke vrste “nadčlovek”? Raskolnikova ta misel čisto obsede in ga pripelje do tega, da naredi natančen načrt, kako bo starko ubil, vzel njen denar in ga uporabil za “višje cilje”.
Točno to tudi naredi. Ob naslednjem obisku starke vzame s seboj sekiro in jo s toporiščem udari po glavi. Z oderuhinjo v istem stanovanju živi tudi njena sestra, ki se ob nepravem trenutku vrne domov, zato v afektu ubije še njo. Preden zapusti stanovanje, pobere starkin denar in ga zakoplje na nekem zapuščenem dvorišču.
To usodno dejanje se zgodi že na samem začetku romana, pripoved se tako v veliko večji meri posveča obdobju po zločinu kot pa pred zločinom ali med samim dejanjem. V romanu namreč ne gre toliko za ukvarjanje s samim zločinom in njegovo odkrivanje, temveč predvsem za zločin kot moralno psihološki problem. Skozi celoten roman lahko spremljamo predvsem trpljenje Raskolnikova pod težo lastne vesti, potem ko sam sebi dokaže, da ni nadčlovek, kot je verjel prej, ampak da tudi zanj veljajo moralni zakoni in da potemtakem tudi on pripada le množici. Čeprav se mu umor posreči, ga občutki krivde čedalje huje težijo, zato tudi denar, s katerim je imel “plemenite načrte”, obleži točno tam, kjer ga je po umoru zakopal.
Po že storjenem dejanju Raskolnikov spozna prostitutko Sonjo Marmeladovo in se ji zaupa, vanjo se tudi zaljubi. Sonja je v prostitucijo prisiljena zaradi revščine, v srcu pa je čista kot otrok in globoko verna. Z njeno pomočjo Raskolnikov zbere pogum in naposled, po dolgotrajnih notranjih bojih, svoj zločin prizna policiji. Kaznujejo ga s sedemletnim prisilnim delom v Sibiriji, a najhujša kazen je zanj spoznanje, da tudi sam ni nič več kot “uš”.
Sonja Raskolnikova pripelje ne le do spoznanja krivde, temveč mu tudi vrne vero v ljudi in življenje, nenazadnje pa tudi vero v Boga. Sledi mu v Sibirijo, kjer ga obiskuje, in njuna ljubezen Raskolnikovu daje moč, ga prerodi. Skleneta, da bosta čakala; dolgih sedem let. Kot pravi sam avtor, je kljub trpljenju v njima že “sijala zarja obnovljene prihodnosti, popolnega vstajenja v novo življenje. V življenje ju je obudila ljubezen, v srcu enega so bili neusahljivi viri življenja za srce drugega.” (F. M. Dostojevski, Zločin in kazen, str. 553.)
Današnjih zločincev si ne bi mogel izmisliti niti Dostojevski
Roman Zločin in kazen je eno največjih in najpomembnejših literarnih del vseh časov in tako kot vsi romani Dostojevskega obravnava večna, temeljna življenjska vprašanja. Osrednja tema tega romana je še kako aktualna tudi ali prav v današnjem času, ko imamo opravka z zločini na najvišji ravni. Obenem se zdi zločin Raskolnikova, ki ga Dostojevski opisuje v tem svojem delu, skoraj kot igračka v primerjavi s tem, čemur smo priče danes. Junak romana je imel vsaj plemenit cilj. Preko trupla “nekoristne” starke je želel pomagati mnogim drugim. Seveda to nikakor ne opravičuje njegovega dejanja. Vseeno pa je pomembno, kakšen motiv ima njegovo dejanje, in tudi, kdo on sploh je. Je “eden od nas”, ne pripada eliti, je zgolj reven študent, ki je sit revščine in nepravičnega sveta. Nekdo, ki si obupno želi pravice in boljšega življenja. Poleg tega za svoj zločin odsluži pošteno kazen. Ne, ne moremo ga primerjati z zločinci, s katerimi imamo opravka danes. Roko na srce, tem psihopatom Raskolnikov ne seže niti do gležnjev.
Pomembno sporočilo romana, ki bi ga bržkone lažje povezali z našo današnjo situacijo, pa bi lahko bilo tudi v tem, da vsakemu zločinu, ne glede na to, kdo ga zagreši, vselej sledi pravična kazen. Če ne s strani človeka, pa s strani “višje instance”, Boga, narave, vsemirja ali kakorkoli že to imenujemo. In ta kazen ni vedno nujno zunanja, materialna. Tista najhujša kazen – kar nas uči roman Zločin in kazen – se zgodi znotraj človeka. Zgodi se, ko ga začne razjedati krivda, ko mu vest ne da spati, ko se mu srce in duša v bolečini spoznanja, kaj je storil, raztrgata na tisoč koščkov. A iskreno kesanje lahko srce in dušo spet sestavi, vest pa pomiri. Seveda pa je za vse to treba sploh imeti – vest, srce in dušo. Treba je biti človek. Kaj pa, če nisi?
Tu pa se odpira že povsem druga tema, bržčas mnogo preveč skrivnostna in obširna celo za Dostojevskega.
V rubriki Knjižni kotiček predstavljamo knjige, ki so pritegnile našo pozornost in se nam zdijo vredne branja. Kot vemo, nam lahko knjige marsikdaj povsem spremenijo življenje, ga tudi obrnejo na glavo, srečanje s pravo knjigo v pravem trenutku pa nam ga morda lahko celo reši. V Knjižnem kotičku se bomo posvečali knjigam vseh vrst in žanrov: najsi bodo romani in drugo leposlovje, stvarna literatura, priročniki za osebno rast ali pa otroške pravljice, bistveno je, da imajo tisto “nekaj”, kar nagovarja globine naše notranjosti, razbija staro, utečeno in preživeto, ter nas sili k spremembam na bolje – v zasebnem življenju in širše. Je tudi vas kakšna knjiga navdušila, prevzela, vam spremenila življenje? Pišite nam in predstavili jo bomo v rubriki Knjižni kotiček!
