Jelena Dimitrijević in Simon Vučer ob odhodu iz Slovenije: “Jaz nisem nikoli čutila domotožja, Simon pa pri sebi zaznava nekaj strahu povezanega s skokom v neznano in občutke žalosti povezane s fizičnim zapuščanjem otrok.”
Jelena Dimitrijević je certificirana nutricionistka, holistična svetovalka za zdravo življenje in intuitivna terapevtka. Njeno poslanstvo je pomagati ljudem pri osebnih preobrazbah, da dosežejo dobro in uravnoteženo zdravje na fizični, psihični, mentalni, emocionalni in duhovni ravni. Diplomirala je na Fakulteti za naravoslovje in matematiko, vendar jo je zanimanje za zdrav način življenja pripeljalo do Inštituta za naravno medicino, kjer je pridobila naziv certificirane nutricionistke. Poleg prehranskega svetovanja se ukvarja tudi z radiestezijo, ajurvedo, tradicionalno kitajsko medicino in naturopatijo. Poleg osebnih svetovanj pripravlja tudi različna predavanja, izobraževanja, delavnice in piše za različne časopise ter spletne strani, med drugim je pisala tudi za Revijo 5D. Njena praksa vključuje celostni pristop k zdravju, kar pomeni, da upošteva vse vidike posameznikovega življenja. Pred nekaj dnevi je slovensko javnost presenetila z izjavo, da zapušča Slovenijo, kar je bil tudi razlog, da smo jo povabili k intervjuju. Kaj so bili razlogi za selitev, kje nameravata s partnerjem živeti, s kolikšno finančno podporo odhajata, zakaj ravno Kanarski in še številna druga vprašanja so zanimala nas, če pa se tudi vi odločate za selitev, pa ne veste kam, zna biti intervju še posebej zanimiv tudi vam. Prijetno branje želimo!
- Ga. Jelena, kam se selite, zakaj ravno 22.10. in zakaj ravno Kanarski otoki?
Datum odhoda nima magičnih elementov ali numeroloških izračunov 😁 (mogoče ima prste vmes le intuicija). Izbrala sva ga glede na čas, ki sva ga določila za urejanje stvari doma in ceno letalskih vozovnic. Odpotujeva 22. 10. iz Benetk, eno noč bova prespala v Valenciji, tako da bova na tla Tenerifov stopila 23. 10. Želela sva živeti v toplejšem podnebju, v bolj sproščenem vzdušju, ampak še vedno v Evropi in tam, kjer začutiva, da obstaja potencial za lažje doseganje poslovnih ciljev. Kanarski otoki so se nama zdeli zmagovalna kombinacija najinih potreb in želja.
- Kako je prišlo do odločitve, kaj je bil razlog, da je sploh prišlo do te odločitve?
Razlogi, da sva skočila v novo doživetje, so bili želja po bolj svobodnem življenju, prijaznejšem življenjskem okolju, novih priložnostih in avanturistični duh. Odločitev je bila spontana … Potem, ko sva obiskala Tenerife, o katerih sva slišala veliko pozitivnih feedback-ov, naju je prevzela energija, ki je mogočna, prvinska, transformativna, materinska, podporna, ampak te – ‘ne ujčka’. Pomaga ti, da se odpreš globljim spoznanjem o zemeljski verziji sebe in se opolnomočiš …
- Čigav je bil predlog za odhod, kako je na to reagiral partner in ali vama je bil kdo od predhodnikov navdih?
Za odhod sva se odločila skupaj, čeprav se ideja porodila pri meni. Glede na to, da sem v Slovenijo prišla iz Srbije leta 2005, je rojevanje tovrstne ideje zame pomenilo, da se je en cikel zaključil in da se začenja novi. Včasih se počutim kot nomad, ki potrebuje nove izzive, ki jih lahko ustvari le selitev v druge kraje. Simon se je rodil, odraščal in živel ves čas v Sloveniji, tako da bo zdaj imel prvič priložnost preizkusiti življenje v tuji državi.
- Ali odhajata ‘za vedno’ ali le za obdobje 3-5 let, da mine zlo, ki se nadvija nad Evropo?
Tega resnično ne veva in se s tem ne ukvarjava. Tudi ne s trenutno politično situacijo in morebitno vojno v Evropi. Na Tenerifih planirava nakup manjše posesti in hiške, tako da je načrt, da se zadrživa nekaj časa, kar ne pomeni, da bo to za vedno, lahko pa bo tako. Vrata za nove dogodivščine so odprta na stežaj. Slovenija je prekrasna dežela, ampak tukaj trenutno ne čutiva dovolj podpore in je za naju preveč ovir in blokad, pa še zima traja predolgo 🥶. Seveda, da je lahko razlog tudi v naju.
- Ali menita, da bo pod špansko oblastjo lažje preživeti kot pod domačo, slovensko ‘streho’ in zakaj?
Vedno so prednosti in slabosti kjerkoli naj si, vprašanje je samo, kaj nam bolj ustreza in kje se nam zdi, da lahko živimo bolj polno življenje. Kako bo pod špansko oblastjo, ne veva, dokler ne poskusiva živeti na Tenerifih. Glede na pripovedi, se stvari premikajo dosti bolj počasi, kot pri nas, vendar verjameva, da bova zmogla prilagoditi svojo potrpežljivost tamkajšnji pregovorni počasnosti. Pričakovanja puščava za sabo in se prepuščava sami izkušnji.
- Koliko prtljage neseta s seboj in s kolikšno ‘finančno podlago’ odhajata?
Dva velika in dva mala letalska kovčka. Za nama prideta še dva paketa (nekatere knjige, sokovnik, blender …). Nekaj denarja imava prišparanega, toliko, da lahko živiva brez dodatnih prihodkov eno leto. Z denarjem od prodaje posesti in hiške pa planirava kupiti manjšo posest in hiško na Tenerifih … ali hiško, ki jo je potrebno obnoviti. Vsekakor računava na delo, ki ga že zdaj opravljava online in nove projekte, ki jih bova kreirala na Tenerifih. Tukaj je link do dogodka, ki bo konec aprila 2025 na Tenerifih.
- Pri koliko letih se odločata za ta korak, podvig?
48 in 47 (jaz sem slabo leto starejša od Simona 😎).
- Imata otroke (gredo zraven, so v načrtu, kako oni gledajo na to spremembo)?
Jaz nimam otrok, Simon pa ima dva iz prejšnjega zakona (fanta stara 12 in 15 let). Onadva sta se pred kratkim preselila k mami in njenemu partnerju, tako da ostajata v Sloveniji. Verjetno zaradi njunih let in nenavajenosti čustvenega izražanja ni bilo posebnih odzivov z njune strani glede najinega odhoda, kar pa ne pomeni, da ni posledic povezanih z odhodom očeta. Veselita se poletnega obiska Tenerifov in življenja samo pri mami, ki je trenutno več prilagojeno njunim življenjskim potrebam in vrednotam.
- Ali imata že izbrano mesto in hišo ali bosta iskala šele tam?
Na srečo na Tenerifih obstaja mala slovenska skupnost, tudi nepremičninar, ki je Slovenec, tako da nama pomaga pri papiroloških zadevah, kot je pridobitev NIE številke za tujce, ki je potrebna za nakup nepremičnine. Trenutno še iščeva nekoliko daljši najem, ki ni turistične narave in je cenovno bolj ugoden, saj bova potrebovala nekaj časa, da najdeva nekaj primernega za naju. Izogibala se bova tipično turističnim krajem in iskala posest nekje na severu, bolj v naravi. Rada sva na obrobju, kjerkoli že sva.
- Kakšni bodo vajini pogoji pri iskanju, na kaj bosta pozorna?
Na podobne zadeve, kot bi jih preverjala pri nakupu v Sloveniji in v skladu z najinimi željami. Ne predaleč od morja in ne previsoko v hribih, saj so tam temperature morja primerne za celoletno kopanje, ko pa greva v hribe, nerada pričneva tik pod vrhom 😁. Midva še vedno ne znava tako dobro španskega jezika, ampak na srečo ne bova v tem popolnoma sama, ker imava dodatno podporo … Nepremičninska agencija ter znanci, ki so že šli skozi določene postopke.
- Kolikšno parcelo iščeta, jo bosta kupila ali vzela v najem?
Iskala bova nekaj, kar bo za naju obvladljivo, ampak ne veva še, kaj lahko pričakujeva. Načrt je nakup parcele, ki bo imela dobre pogoje za vzgojo sadnih dreves in zelenjave, hišno številko in priključke na parceli, seveda v kolikor ne bova uspela dobiti parcele z že postavljeno hišo. Gradnja ali obnova je tudi ena od opcij, saj je Simon zelo spreten pri tovrstnih delih, recimo tudi hišo oz. brunarico, ki sva jo prodala, je zgradil praktično sam, z nekaj malega pomoči.
- Koliko nameravata (planirata) odšteti za najemnino ali nakup nepremičnine?
Za najemnino za nekaj mesecev bi rada dobila stanovanje za največ 700 do 800 € na mesec, kar je dokaj realna cena, za nakup posesti s hišo pa do 150.000 €.
- Kako nameravata preživeti, s čim se preživljati?
Osebna svetovanja na področju zdravega načina prehranjevanja in življenja, kar je moje področje že veliko časa, skupaj pa imava različne projekte, kot so osebna svetovanja, šola skrb zase in izkustvena doživetja, kjer so v ospredju odnosi, komunikacija, čustveno izražanje, postavljanje meja … Najin moto je: »Poskrbiva, da poskrbiš zase«. Več o tem najdete na najini spletni strani Skrb zase.
- Koliko mesečno načrtujeta (imeti) prihodkov in koliko odhodkov?
Ni načrta. Najini stroški v Sloveniji so bili dokaj nizki. Prehranjujeva se polnovredno rastlinsko, trudiva se živeti čim bolj minimalistično in brez nepotrebnega balasta, tako da verjameva, da ne bova potrebovala več denarja, kot sva ga v Sloveniji. Cene so približno enake kot pri nas, nekaj je dražje, nekaj cenejše, če še kaj pridelaš sam, pa si še manj obremenjen s preživetjem.
- Nameravata tudi tam kaj delati za zaslužek?
Na to vprašanje sem delno že odgovorila, delala bova torej to, kar že delava. Če bodo izzivi, pa verjameva, da se bo vedno našlo kakšno delo za preživetje.
- Kako predvidevata, da se bosta prebila skozi jezikovno bariero?
Ne vidiva posebnih težav, saj se že nekaj časa učiva špansko in verjameva, da bo bivanje v špansko govorečem okolju le pripomoglo pri še hitrejšem obvladovanju tujega jezika. Vsekakor pa bosta nadaljevanje učenja španščine in integracija v okolje najina prioriteta. Olajševalna okoliščina je, da se na Tenerifih – zaradi turistične obarvanosti otoka – veliko uporablja tudi angleščina.
- Ali je bila v igri tudi Rusija, npr. njen južni del ob Črnem morju, ki ima zelo podobno podnebje kot Slovenija?
Ne, ker bi v tem primeru ostala v Sloveniji 😊 . Želela sva toplejše podnebje, več odprtosti, lahkotnosti in novih priložnosti in ne le spremembo države.
- S kakšnimi mislimi odhajata, obstaja kamen v srcu, domotožje, morda strah pred neznanim?
Jaz nisem nikoli čutila domotožja, niti takrat, ko sem se preselila v Slovenijo iz Srbije. Ves čas pa treniram nenavezanost, tako da odhajam s pozitivnim vznemirjenjem in hvaležnostjo za vse, kar sem dobila v Sloveniji (slovenski jezik, prijateljstva, ljubezen, sprejemanje, resnična samospoznanja, objeme čudovite narave, kontakt s krasnimi ljudmi, ki so me marsikaj naučili, vključno z mojimi strankami).
Vez s Slovenijo ne bo prekinjena, ker sva postali zelo dobri prijateljici v teh skoraj 19 letih skupnega druženja. Simon ima v Sloveniji poleg prijateljev tudi družino in aktivno sodeluje pri projektu Moške skupine, tako da bova še prihajala na obiske in vzdrževala kontakte online (zasebno in poslovno). Simon pri sebi zaznava nekaj strahu povezanega s skokom v neznano in občutke žalosti, povezane s fizičnim zapuščanjem otrok.
- Kdo bo tisti, ki bo koga tolažil v primeru, da ne bo šlo vse po načrtih?
Pri naju ni tolažbe. Prisotna je podpora, ohranjanje lastne moči, jasno izražanje svojih potreb in čustvena delitev, glede na stanje, ki ga doživljava, kar ustvarja lahkotnost in sprostitev, ne glede na to, s kakšnimi izzivi se soočava. To nenazadnje – glede na najinih izkustvenih doživetjih – učiva tudi druge.
- Se vama je Slovenija, predvsem slovenska politika, zamerila, zagnusila?
Ah, politika. Lahko bi rekla, da v večini primerov ne podpira navadnega človeka in deluje zgolj v korist peščice kvazi elite, da je pogosto umazana, manipulativna, lažniva …, kar velja tudi za Slovenijo, ampak se z njo ne ukvarjava. Zavestno kreirava svojo zgodbo in manevrirava, kolikor se le da, da se izogneva njenim negativnim vplivom.
- Kaj pa ego Slovencev? S kakšnimi občutki do domovine in sodržavljanov odhajata?
Ego je težava, če deluje v svoji nezdravi obliki, tako da to ni le slovenska zadeva. Vsak posameznik se sooča s svojimi ranami in izzivi, ki ga oblikujejo skozi življenje. Ko si dovoliš biti samosvoj in se začneš samoraziskovati, ni več generalizacije. Najino doživljanje in ugotavljanje je, da je v Sloveniji nekoliko večja zaprtost, nezaupljivost, zadržanost, strah pred neznanim, manjša pripravljenost spustiti nekoga blizu, ter prepričanost, da že vse vedo, kar seveda ne velja za vse Slovence. Poznava tudi veliko srčnih ljudi, tako da odhajava s prijetnimi občutki in hvaležnostjo, da sva imela priložnost biti del slovenske zgodbe. Simon celo svoje življenje, jaz pa skoraj 19 let.
- Kako predvidevata, da se bo odvijalo življenje v Sloveniji ali Evropi v prihodnjih nekaj letih, recimo do 2030, 2035?
Vsak dan trenirava biti v – zdaj, tako da se ne ukvarjava s prihodnostjo ne Slovenije in ne Evrope. Osredotočena sva na kvaliteto zemeljskega življenja, ki ga ustvarjava sama in vrednote, ki so nama pomembne. Če pa se poglobiva v trenutne razmere, vseeno zaznavava množično materialistično usmerjenost, egocentričnost, pomanjkanje sočutja do soljudi, živali in narave, neodzivnost zaradi življenja v coni udobja ali preobremenjenosti, ki sta umetno ustvarjeni, zato verjameva, da le-to dolgotrajno ni vzdržno in da bo zagotovo prišlo do sprememb, ki pa jih ne znava predvideti.
- Tam bosta imela, vsaj na začetku, le en drugega – bo to dovolj, se načrtujeta ‘zliti’ med tamkajšnje domačine, iskati pomoč in podporo tudi pri njih, živeti z njimi, živeti njihove običaje?
Imava nekaj znancev, ki živijo na Tenerifih ali občasno prihajajo na otok in sva prepričana, da se bo ta krog začel širiti. Vsekakor se želiva tudi integrirati v okolje, se naučiti jezika in nekaj o običajih in življenju domačinov, ampak sočasno nameravava vseeno ostati v svoji avtentičnosti. Verjetno se bova tudi vpisala v plesno šolo … Simon je odličen plesalec, jaz pa sem se malo priučila, tako da bo na Tenerifoh pravi čas za obnavljanje lekcij iz salse … in tudi skozi to spoznavanje domačinov ali drugih tujcev.
- Kakšno je vajino sporočilo ljudem?
Pred kratkim sva prebrala knjigo Svobodno srce, ki je posthumno izdana v imenu Eve Žontar, ki je pri svojih 27 letih zaključila zemeljsko izkušnjo po alpinističnem vzponu na Alpamayo. Živela je svobodno, raziskovalno, pogumno, strastno, v trenutku, radovedno, z zaupanjem, lahkotno in polno ne glede na vse preizkušnje, s katerimi se je soočala. Osebno misliva, da je to edini pravi način, da živiš v tej matrici. Če se zavedaš, da nič ni dejansko resnično, lahko razpreš svoja krila in si dovoliš biti, opazovati, se prepuščati, presegati okvirje, se igrati in iti iz cone udobja. Potrebno se je samo odločiti, da nam je dovolj življenja, ki nas ne izpolnjuje, da se lahko zgodijo »čudeži« in zadovoljstvo v tej izkušnji.