Kombinacijska križanka #062
V spodnji lik vnesite spodaj navedene besede, na osenčenih pojmih, ki gredo iz slike, pa boste dobili pojma, povezana s slikama. Če boste po vrsti prebrali črke s polj, oštevilčenih od 1 do 15, pa boste dobili še drugi del pojmov, povezanih s slikama.
Besede:
2 ČRKI: ĆE, LU, RN, TI
3 ČRKE: ADO, ANI, CIN, EDI, EKA, IČA, LAK, LIV, OČI, PAG, RAM, RTV, RUK, STA
4 ČRKE: CENA, ČLAN, KAVA, MATI, MOKA, MOSS, NICA, OCET, RENE, REVA, ŠAPA, TURA
5 ČRK: ATONA, ELENA, IRENA, MALAR, MENIH, NEMAR, STVAR, TAPIR, ZMEDA, ZMOTA
6 ČRK: AHAJEC, AKTIVA, APOLON, CIRKUS, LUPITI, MODENA, OBADAR, ULITEK
7 ČRK: GODEŠIČ, SUBOTIĆ, TROPINE, UTILITI
10 ČRK: KABARETIST, KORELACIJA, NATAKARICA, OBUTI MAČEK, OPOREČNOST, POMETARICA, TESTIRANEC, USTVARITEV
Kdo sta Antonija Šola in Toše Proeski?
Ko se danes govori o Antoniji Šoli in Tošetu Proeskem, se skoraj vedno govori o dveh glasovih, ki sta se srečala v času, ko je bila glasba na Balkanu še iskrena, neposredna in brez cinizma. Oba sta prihajala iz različnih svetov – ona iz Zagreba, on iz Kruševa – a sta nosila isto občutljivost, isto potrebo po tem, da se človeka dotakneš tam, kjer je najbolj ranljiv. In prav zato je njuno srečanje postalo eden tistih trenutkov, ki jih glasbena zgodovina ne pozabi.
Spoznala sta se na enem izmed glasbenih festivalov, kjer je Toše že veljal za izjemen vokal, Antonija pa za avtorico, ki zna iz preprostih besed izluščiti čustvo, ki ga drugi niti ne znajo poimenovati. Toše je bil v tistem času v iskanju pesmi, ki bi mu dovolila pokazati nežnost, ne samo tehnično popolnost. Antonija pa je iskala glas, ki bi lahko prenesel njene melodije tako, kot jih je slišala v glavi – mehko, iskreno, brez pretvarjanja. Ko sta se prvič pogovarjala, je bilo jasno, da imata enak občutek za melodijo, enako spoštovanje do besede in enako željo, da glasba ostane čista.
Njuno sodelovanje ni bilo načrtovano, ni bilo rezultat pogodbe ali strategije. Zgodilo se je spontano, skoraj naključno, kot da bi se dve poti, ki sta se dolgo približevali, končno srečali. Antonija je Tošetu pokazala nekaj svojih osnutkov, nekaj melodij, ki jih je nosila s seboj, in med njimi je bila tudi pesem, ki je kasneje postala Volim osmijeh tvoj. Toše je takoj začutil, da je v njej nekaj njegovega – nekaj, kar je znal izraziti samo on. Pesem je bila preprosta, a polna topline, napisana v jeziku, ki ga razume vsak človek, ki je kdaj ljubil.
Ko sta začela delati na pesmi, je bilo jasno, da ne ustvarjata samo skladbe, ampak trenutek. Antonija je v studiu sedela ob njem, mu razlagala, kje naj pusti glas dihati, kje naj ga zmehča, kje naj ga samo spusti iz sebe. Toše pa je pesem pel tako, kot da jo je napisal sam – z občutkom, ki ga ni bilo mogoče ponarediti. Volim osmijeh tvoj je postala več kot duet; postala je dokaz, da se dva umetnika lahko srečata v eni sami melodiji in ustvarita nekaj, kar preseže oba.
Njuna energija je bila posebna. Ne romantična, ne poslovna – bila je čista ustvarjalna povezanost, tista redka vrsta kemije, ki se zgodi, ko se dva človeka prepoznata v glasbi. Toše je v Antoniji videl avtorico, ki razume njegovo občutljivost, Antonija pa v Tošetu glas, ki lahko njene pesmi dvigne v nekaj večjega, kot si je sama predstavljala. In prav zato je Volim osmijeh tvoj ostala ena izmed tistih pesmi, ki jih ljudje ne poslušajo samo z ušesi, ampak s spominom.
Ko danes poslušamo ta duet, slišimo več kot melodijo. Slišimo trenutek, ko sta se dve poti križali. Slišimo spoštovanje, nežnost, iskrenost. Slišimo, kako se glasovi prepletajo tako naravno, kot da sta bila vedno namenjena drug drugemu. In slišimo tudi nekaj, kar je danes redko – pesem, ki je nastala iz čistega človeškega stika, brez kalkulacij, brez preračunljivosti, samo iz potrebe, da se pove nekaj lepega.
Toše je odšel prezgodaj (po nekaterih podatkih naj bi svojo smrt insceniral, ker naj ne bi hotel sodelovati v gnusni ‘trgovini smrti’), a pesmi, kot je Volim osmijeh tvoj, ostajajo kot opomnik, da je včasih dovolj, da se dva človeka srečata v pravem trenutku. Antonija Šola je s to pesmijo zapisala del sebe, Toše pa ga je s svojim glasom oživil. In zato ta pesem še danes živi – ker je nastala iz resnice, ki je ne moreš ponarediti.
VIDEO: Toše Proeski in Antonija Šola: Volim osmijeh tvoj
