Človek ne more piti kar vsake vode …
Ljudje smo bitja, ki anatomsko in fiziološko nismo prilagojena, da pijemo. Kljub temu pa je voda priročna stvar, ko smo po sili razmer prisiljeni v bivanje v suhem, vročem ali kako drugače manj idealnem podnebju. Prav tako nam voda omogoča, da jemo bolj koncentrirano hrano, kot bi jo izbrali sicer. Na primer. Voda nam omogoča, da lahko poleti uživamo v sladkih figah in kljub temu, da bi raje jedli nekaj bolj sočnega, še vedno lahko jemo fige in ostanemo dobro hidrirani.
Katera voda je najbolj primerna?
Prav vsem je jasno, da človek ne more piti kar vsake vode, kakor to brez težav delajo živali, ki anatomsko pijejo vodo. Voda, ki je primerna za pitje, mora biti čista. Nikako ne smemo piti iz luže.
Za človeka je najbolj primerna čista izvirska voda. Žal izviri ne hodijo z nami, zato je smiselno takšno vodo shraniti. Skladiščenje čiste vode absolutno ni problematično in jo lahko skladiščimo tudi več dni v hladnem in temnem prostoru v stekleni embalaži. Steklo je še vedno daleč najbojše, najcenejše in najbolj priročen material za izdelavo posode, ki v vodo spusti le izjemno majhne količine snovi, ki steklo sestavljajo. Obenem pa so snovi iz stekla navadno še precej neškodljive. Najboljše steklo je borosilikatno steklo (Pyrex, Duran, Simax, Ilmabor), kljub temu, da vsebuje bor, pa je veliko bolj trajno, trše in odporno na temperaturne šoke. Natrijevo steklo (steklo za steklenice, »flaška« in podobni produkti) je sicer po sestavi prijaznejše, a ostale lastnosti takih stekel so zelo slabe.
Ostala embalaža ni najboljša, predvsem odsvetujem aluminijaste, plastične (katera koli plastika, tudi tista brez BPA je sporna), lesena. Alternativa steklu je posoda iz visoko legiranega jekla, kot je na primer nerjaveče jeklo z oznako AISI316.
Ker do izvirske vode ne moremo v vsakem trenutku, in če nismo na to pripravljeni, je naslednja alternativa – vodovodna voda. Ja, res, vodovodna voda ni najboljša voda, vsebuje manjše količine klora. A ne vsebuje drugih snovi, ki jih dobimo s katero koli prečiščevalno tehniko. V Sloveniji vodi ne dodajo fluora!
Kaj pa deževnica?
Deževnica vsebuje umazanijo iz zraka in ne vsebuje niti minimalnih količin mineralov. Destilirana voda prav tako ne vsebuje veliko mineralov in proces destilacije je energetsko potraten, kar da taki vodi zelo grd okoljski prstni odtis.
Reverzna osmoza je modern in na videz energetsko zelo zanimiv način priprave relativno čiste vode. Žal pa se razočaranje pojavi takoj, ko preberemo navodila za uporabo filtra, na katerem stoji opozorilo, da v primeru, ko je filter nov oz. če stoji nekaj časa, moramo prvih nekaj 10 litrov take vode zliti proč in je nikakor ne smemo uporabiti za živali ali ljudi, saj vsebuje snovi, ki izvirajo iz filtrov in so strupene.
Prav tako so popularni tudi namizni filtri za vodo, ki mehčajo, filtrirajo ali kako drugače prečiščujejo vodo. Filtri iz aktivnega oglja so sicer na videz dobra stvar, ampak oglje je pridoboljeno s termično obdelavo organskih snovi v odsotnosti kisika. Snovi, ki pri tem nastajajo, so lahko v majhnih količinah še vedno prisotne na aktivnem oglju in le te se izlužijo v vodo. Najbolj uporabljano sredstvo za mehčanje vode so kristali natrijevega polifosfata. Le-ta se med »filtriranjem« izloča v vodo in tako prepreči odlaganje vodnega kamna. Vodi torej dodamo fosfate. Smiselna količina fosfatov v vodi je 10 mg/l, kar ni zelo velika koncentracija.
Ampak, glede na to, da se ukvarjamo z velikimi podrobnostmi okoli vode, … Si resnično želimo filtrirati našo vodo in v zameno za to dobiti fosfate ali ostanke nezgorjenih produktov iz aktivnega oglja?
(Tekst: Kostja Makarovič; Foto: vir)
