VELIKI INTERVJU: Željko Mevželj. Eden izmed prvih Trebanjcev, ki je okusil slast odrskih luči

četrtek, 15. novembra 2012sreda, 12. junija 2024 C. T.

Ime Željko Mevželj mlajši generaciji verjetno ne bo toliko poznano, vsem tistim, rojenim pred letom 1975 ali morda 1980, pa zelo. S skupino Rendez Vous, katere član je bil, je namreč v 80-tih letih prejšnjega stoletja zaslovel tako v Sloveniji, kot tudi na področju celotne takratne skupne države Jugoslavije. Pa tudi čez mejo. Željko Mevželj je Trebanjec in prav veseli smo (spodaj podpisani na tem mestu javno in s ponosom priznava, da je bil takrat velik fan tako Željka Mevžlja, kot tudi Rendez Vousa), da lahko prvič v 15-letni zgodovini Cajtnga napišemo nekaj besed o človeku, ki je eden izmed prvih Trebanjcev okusil slast odrskih desk, slave, blišča, …

Željko Mevželj se je rodil 9. januarja 1959 leta v Zagrebu na Hrvaškem. Leta 1971 se je z očetom in mamo ter sestro (podžupanja Nada Pepelnak) preselil v Trebnje, kjer si je ustvaril svoje življenje. Z ženo Darinko imata v zakonu hči Claro, ki končuje dvopredmetni študij filozofije in teologije, mlajša Jerneja pa je končala likovno gimnazijo. Zaposlen je na Dobu v tamkajšnjem ZPKZ Dob. Leta 2000 so se preselili v Goljek pri Čatežu pod Zaplazom, kjer živijo še danes.

Kakšni so tvoji začetki?

Z glasbo se ukvarjam od mladih nog. Začel sem kot samouk s harmoniko, nato pa sem nadaljeval s kitaro, pristal pa na bas kitari, kar igram še danes.

Je bil Rendez Vous tvoja prva skupina?

Ne, preden sem začel igrati v Rendez Vousu, smo ustanovili v Trebnjem ansambel Tiuana, ki je nastopal v zasedbi Irena Tratnik, Stane Žnidaršič, Ivan Vidmar z ženo Janjo, Tomaž Bukovec, Alojz Rodič in Jože Maver z ženo Marijo. Nato sem igral tudi s skupino Splendid …

Željko Mevželj iz časov, ko je bil član Rendez Vousa.

Nato je prišel Rendez Vous?

Ja, kmalu za tem sem dobil povabilo Rendez Vousa. Ker sem imel takrat že dogovorjeno igranje v Švici, kar se je potem izjalovilo, sem ponudbo zavrnil. Kmalu pa sem prejel ponovno povabilo Božidarja Wolfanda in Mira Čekeliša, pevca in vodje skupine, kar sem nato sprejel.

Kdo pa je bil pevec oz. tisti prepoznavni glas skupine? Spomnimo se Wolfa in na koncu Rudana …

Prvotni pevec je bil res Wolfand, a je po enem letu nadaljeval samostojno kariero. Zamenjal ga je Branko Jovanovič – Brendi, s katerim smo posneli dve pesmi. Na sugestijo producentov takratnega Jugotona smo sodelovanje prekinili, ker je imel Brendi drugačen slog, ki je bil že takrat zelo razpoznaven. Mi kot skupina bi tako šli v drugo smer, kot je bila načrtovana, kar bi lahko bilo slabo za skupino. Tako smo se sporazumno razšli. V ansambel je prišel Miran Rudan, s katerim smo sodelovali štiri leta. V tem času smo posneli kar nekaj uspešnic.

Poznamo jih kar nekaj, zagotovo ducat. Katere pa so bile tebi najbolj všeč?

Oh, ne, Cherie, Prvi Rendez vous, Goodby, Michelle, Debela dek’lca, Zelena je moja dolina in Shopping in Graz.

Željko Mevželj (zadaj desno) na ovitku kasete Rendez Vousa, prelepi dolgolasec pred njim je še danes uspešen in aktiven glasbenik Miran Rudan.

Kdo je še igral oz. sodeloval v takratnem Rendez Vous-u?

Že omenjena Miro Čekeliš kot vodja skupine in bobnar in Božo Wolfand, ki je skrbel za vokal in kitaro. Tu so bili potem še Wolfova žena Liza (vokal), Goran Šarac (klaviature, vokal) in jaz na basu, kasneje tudi na harmoniki in vokalu. Občasno smo povabili, kadar je bil večji nastop, da smo razbremenili Božota, kitarista Dareta Petriča, ki je pred tem nastopal s Čekelišem pri ansamblu Hazard. Ko je Wolfand začel samostojno pot, sta se nam pridružila Miran Rudan in Miki Šarac. Miki je igral klaviature in saksofon. Kasneje je Gorana zamenjal Grega Forjanič, dober klaviaturist, kitarist in še danes uspešen skladatelj in producent.

Torej ste imeli tudi zunanje sodelavce?

Ja, seveda, bili smo skupina, ki je timsko delovala v povezavi z zunanjimi sodelavci, ki so za nas pisali pesmi. Predvsem je treba tu še omeniti žal že pokojnega Đorđeta Novkovič, pa Mato Došen, Rajko Dujmič, Zrinko Tutič, tudi Marko Delač, pa Andrej Šifrer. Vse pesmi so bile torej lastne, čeprav so bile melodije večinoma Novkovićeve, slovenska besedila pa Čekeliševa in Forjaničeva.

Željko Mevželj med oboževalkami in oboževalci in oboževalkami.

Ste veliko nastopali?

Zelo. Nastopali smo v skoraj vsaki vasi v Sloveniji, ki je imela dvorano. In ki nas je povabila, seveda … Povabil je bilo res veliko, tudi pri zamejskih Slovencih v Avstriji in Italiji. Seveda smo nastopali tudi po Jugoslaviji. Recimo v Budvi. Pa v Titogradu z Lepo Breno in ostalimi, ki so bili takrat uvrščeni med prvih deset pri podeljevanju »Oskarja popularnosti«. Nastopali smo tudi v večjih krajih, v Sarajevu na Jahorini, v Zenici, Beogradu. Tu se spominjam, da nam je bila predskupina Plava trava zaborava … Še veliko je tega.

Kdaj in zakaj ste razpadli?

Skupina je razpadla leta 1988. Miran je napovedal svojo solo kariero, ostali pa smo začeli novo pot v drugih skupinah.

Od kod pa ime – Rendez Vous?

Ime ansambla je izbral Miro. Že omenjeni bobnar in idejni vodja skupine. V tistem času so bila pač popularna francoska imena … Moulin Rouge, Rendez Vous, …

Nastopali ste tudi na Evroviziji?

Tako je. Rendez Vous je zasedel 2. mesto na jugoslovanski Euroviziji leta 1983, in to zaradi točkovanja žirije iz Črne gore, ki je najprej dalo največje število točk Rendez Vousu (O, ne, Cherie), v isti sapi pa je popravilo izrečeno točkovanje in dalo največje število točk Vladu Kalemberju (Čao amore), kar je bilo odločilno, da so fantje ostali na drugem mestu. Jaz sem se priključil Rendez Vousu šele po Evroviziji, star sem bil 25 let, in koder smo hodili po Jugi, so nas sprejemali kot nesojene zmagovalce, kar je samo pripomoglo k popularnosti. Takrat sta tudi začela sodelovati Miro in Đorđe Novković, kar je bilo uspešno in povod za vse ostale uspešne projekte.

Željko Mevželj (prvi z leve) pri The Call Boys-ih.

Pa ste veliko vadili?

Vaje smo imeli predvsem po vsaki posneti plošči, ker smo se hkrati pripravljali za koncerte. To je bilo dva do tri mesece po dvakrat na teden.

Kje v Sloveniji pa ste bili najbolj zaželeni, kje ste največ igrali?

Največkrat so nas vabili na Primorsko in Prekmurje.

Tista leta se je govorilo, da si eden izmed najboljših basistov v Sloveniji?

Da sem eden boljših? Mogoče se je včasih tako govorilo, vendar čas prinaša nove mlade talente, ki nadgradijo tisto, kar so starejše generacije pripeljale do enega nivoja. Jaz sem samo vesel, da sem bil del te glasbene zgodbe.

Bi podoživel vse to še enkrat, bi se vrnil nazaj v tiste čase?

Ne. Mislim, da vsako obdobje prinese človeku veliko lepega in tudi kaj grenkega. Na tiste čase imam lepe spomine in tudi z ostalimi člani se še slišimo, vendar življenje prinaša vedno nove izzive, vsakemu drugačne. Stare vezi bledijo, na koncu ostane družina, ki me je vedno spremljala in podpirala. Prej starši, potem žena in otroci. V krogu ožje in širše družine ter prijateljev se dobro počutim in sem rad doma.

Željko Mevželj kot član ansambla Mi trije s Stiškim kvartetom.

Se kdaj vrneš v tiste čase. Jih vsaj podoživljaš?

Lepe trenutke podoživljam, kadar slišim našo pesem po radiu ali TV, tako da je s tem tudi nostalgija potešena.

Se je tvoja kariera v bistvu končala po Rendez Vousu? Saj še igraš …

Oh, po tistem sem igral še v skupinah Veter, Zlobko big band, preizkusil sem se tudi v narodnih vodah z ansambli Petra Finka, Toplar, Mi trije pa še en & Stiški kvartet, itd. Danes občasno nastopam z našim, trebanjskim Zlobko big bandom.

S katerimi slovenskimi ali našimi, trebanjskimi glasbeniki si še nastopal?

Nekaj smo jih že omenili. Sicer pa sem od domačih nastopal s Trebanjko Ireno Tratnik (v ansamblu Tiuana v Trebnjem), potem pa so bili tu še Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Ditka Haberl, Helena Blagne, Anika Horvat, Oto Pestner, Slavko Ivančič, Darija Švajger, Marjana Držaj, Alenka Godec, Zoran Predin, Janez Bončina – Benč, Nuša Derenda, Lado Leskovar, ansambel Gu-gu, pa Agropop, Pop Design, Dvanajsto nadstropje, Big Band RTV SLO z dirigentom Jožetom Privškom, Avtomobili, Čudežna polja, Šank Rock, Chateau, New sving kvartet, ne nazadnje tudi z ansamblom Lojzeta Slaka. Zagotovo sem še koga spregledal.

Željko Mevželj (drugi z leve) pri Rendez Vousu.

Kaj pa od tujih, s kom si sodeloval, koga si imel možnost spoznati?

Mišo Kovać, Tereza Kesovija, Dado Topić, Oliver Mandić, Novi fosili, Oliver Dragojević, Masimo Savić, Jasna Zlokić, Danijel Popović, Denis & Denis, Boris Novković, Magazin, Djurdjica Barlović (prva pevka Novih fosilov, op.a.), Neda Ukraden, Severina, Parni Valjak, Dino Dvornik, ansambel More in še in še.

Od domačinov si omenil le Ireno Tratnik …

Irena je bila takrat v vrhu slovenske glasbe (priredba nemške pesmi Ein Bisschen Frieden v izvedbi Nicole, ki je zmagala na Evroviziji l. 1982, Irena poje v slovenščini Malo miru, op.a.), zato sem izpostavil njo. Sicer pa sem od domačinov sodeloval (in upam, da bom še), tudi z Jožetom Uhanom, Andrejem Mežanom, Marjanom Korbarjem, Zidaniškim kvintetom, člani Zlobko big banda, The Call Boysi, Mešanim pevskim zborom Kres iz Čateža. Upam, da ne bom katerega užalil, če sem ga spregledal.

Torej je tudi pri nas veliko talentov?

Seveda. Veliko fantov in deklet je vključenih v razne skupine, vokalne, inštrumentalne narodno zabavne, Big band, ne bi vse našteval. Trebnje ima res bogato glasbeno kulturo. Trebanjka je recimo članica v ansamblu Atomik Harmonik, imamo člana v ansamblu Nemir. Imamo recimo tudi skrite talente, kot je recimo Marjan Korbar, s katerim občasno sodelujeva. Siguren pa sem, da obstaja še veliko mladih talentov, ki jih ne poznam, saj se gibljejo v krogih svoje generacije in se naše poti ne križajo.

Omenil si, da ima Trebnje bogato glasbeno kulturo …

Tako je. Mislim, da se je v Trebnjem veliko spremenilo s prihodom Tomaža Zlobka, ki je ustanovil Big band in nam, tukajšnjim glasbenikom omogočil vsa doživetja, ki jih nudi tak kolektiv. Ko si v tej skupini, ki ubrano igra recimo Privškove skladbe, pa vse do slovenskih popevk ter starih in novejših svetovnih evergrinov, ti gredo kocine pokonci. Tudi odziv trebanjskega občinstva je vedno dober. Škoda le, da so časi recesije, saj bi večkratni nastopi, koncerti plesnega orkestra lahko prinesli Trebanjcem mnogo glasbenih in tudi plesnih užitkov. Ja, v Trebnjem kar pogrešam takšne in podobne glasbene prireditve.

Željko Mevželj v pogovoru z Lojzetom Slakom. Iz zapisanega je videti, da sta se srečala člana dveh takrat najbolj priljubljenih skupin.

Lahko potegneš vzporednico med nekoč in danes?

Včasih, če si se odločil za glasbeno kariero, je bil prvi pogoj zanjo – glasbeno znanje. To sicer velja tudi danes, vendar je na tržišču poplava izdelkov, ki so narejeni s pomočjo računalniške tehnologije. Ti konkurirajo tistim glasbenikom iz naših časov, ki smo, kot sem že dejal, peli, igrali in ne nazadnje tudi posneli vse – v živo. Danes je torej lažje narediti posnetek, zato je tudi veliko zvezd enodnevnic. Razmere so danes torej nedvomno drugačne.

Kako pa je bilo z nastopi nekoč in danes?

Ne vem, če je možna primerjava … Mi smo recimo imeli polno dvorano Tivoli, kar je bil velik dosežek za tiste čase. Siddharta pa recimo danes polni stadione.