AktualnoGlobalnoSlovenija

Je vredno kupovati zlato ali nepremičnine? Kaj pa, če pride (spet) do razlastninjenja? Kjer ni (ničesar), tam namreč niti država ne more vzeti …

V zadnjih letih številni ljudje svarijo pred hudimi časi, ki so pred nami in sočasno svetujejo, kako se na njih pripraviti. Največkrat slišani predlogi so, da naj ljudje kupimo plemenite kovine (predvsem investicijsko zlato ali srebro) ali vložimo v nepremičnine, pri čemer so tu mišljeni nakupi obdelovalnih površin, tj travnikov oz obdelovalne zemlje, pa tudi gozdov. Nekateri, tisti premožnejši, so si že zagotovili tako prvo, kot drugo, a pred ravbarji (predstavniki entitete ‘država’) se ne da ubežati. Ko začne država pobirati, pobere vsem. In to vse, kar je vrednega. Razen tistim, ki ničesar nimajo, saj tistim (razen dostojanstva) nimajo česa vzeta. Je torej bolje ne imeti nič in vse morebitne prihranke potrošiti zdaj, dokler še lahko?

Eden od najzanesljivejših načinov za preživetje (težkih) časov, ki so pred nami, naj bi bil nakup zemljišča oz obdelovalne površine, kjer si boste sami pridelali hrano.

“Kjer ni, tam tudi država ne more vzeti”, je bil pogost rek starejših v 80-tih letih minulega stoletja. Takrat si, takrat mladi, še nismo znali predstavljati, kaj želijo starejši s tem povedati, oni pa so – očitno – še kako dobro vedeli, kaj pomeni, ko in če država vzame. Država namreč lahko lastnini (si prilasti) premoženje državljanov oz jih razlastnini. V mirnem času jih lahko razlastnini, če je to v interesu javnosti, pri čemer mora biti postopek seveda izpeljan zakonito, v izrednih razmerah, kot je npr. vojna, pa se to (lahko) zgodi po ‘zakonu močnejšega’. In kdo je močnejši, kot od države pooblaščeni orožniki (policija in vojska)? In kako blizu vojne smo?? Zelo!

V primeru finančne krize ali bankrota države obstajajo različni mehanizmi, ki jih lahko vlada uporabi za stabilizacijo svojega finančnega stanja, med katerimi je tudi neposredna zaplenba premoženja svojih državljanov, ko vlada, da bi pridobila sredstva, sprejme ukrepe, kot so nacionalizacija ali izredne davčne obremenitve. Kot da ni dovolj odiranje in zapravljanje našega premoženja že preko desetletij, ko državo zafurajo do fundamenta, takrat si – gospoda na oblasti, ki je že zafurala vse – vzame pravico do novega plenjenja in nove ureditve.

A državni organi lahko pridejo tudi v tem primeru do vas in vam poberejo vse, kar ste pridelali. Kaj boste dali v usta vi in kako boste nahranili otroke, ljudi brez srca (ki ‘samo opravljajo svojo nalogo’) ne zanima.

V Evropi so bili primeri zaplembe zlata in premoženja prisotni – še posebej med vojnimi časi. Tudi pri nas obstajajo primeri, ki se vlečejo že preko 70 let, še iz časov po 2. svetovni vojni, ko so bili razlastninjeni državljani bili ob vse svoje premoženje, katerega so jim začasa ali po vojni pobrali (zaplenili) komunisti. Po drugi svetovni vojni so namreč v Jugoslaviji pod komunistično oblastjo potekale razlastitve premoženja državljanov. Proces restitucije – vračanje premoženja, ki je bilo nacionalizirano ali zaplenjeno s strani komunistične vlade po drugi svetovni vojni – se je sicer začel že leta 2011. V Srbiji, na primer, so nekatere družine še vedno v postopku za vračilo dragocenega premoženja, ki jim je bilo zaplenjeno pred 70 leti1. V Hrvaški so judovske družine še vedno v boju za odškodnino za premoženje, ki jim je bilo zaplenjeno najprej s strani fašistov in nato s strani komunistov.

Bomo razlastitev dovolili, imamo pri tako apatičnih ljudeh, kot so, sploh kakšno drugo možnost?

Po drugi svetovni vojni je prišlo do razlastitve premoženja tudi v Sloveniji. Približno 90 odstotkov Judov, ki so pred drugo svetovno vojno živeli v Sloveniji, je bilo med vojno umorjenih. Po vojni je Jugoslavija sprejela kratkotrajni zakon o restituciji premoženja in ko je Jugoslavija prešla pod komunistično oblast, je prišlo do obsežne nacionalizacije, kar je povzročilo drugi val zaplemb premoženja. Obsežni zakon o restituciji in odškodninah se je nanašal na premoženje, zaplenjeno med drugo svetovno vojno, kjer so lastniki morali zapustiti državo in so bili proti svoji volji prikrajšani za svoje premoženje ali pa je bilo premoženje pod pritiskom okupatorja (ali ‘zmagovalca’ vojne) preneseno na tretje osebe.

Zato je, tako trdijo nekateri poznavalci, najbolje izbrati obdelovalno površino čim višje v hribih, čim bolj oddaljeno od državnih organov in nenazadnje tudi roparjev. Potrebno je vedeti, da ko ne bo, ne bo za vse in vaša hrana zna zamikati tudi druge ljudi. Ne pozabite na vodo ob ozemlju, sonce pa vam bo dal Vsevišnji. Da shranjujte in vzgajajte svoja semena – to verjetno pa že veste …

Zakaj je vse to plenjenje oz zaplemba premoženja tako zelo pomembna, da ji je potrebno nameniti toliko vrstic? Odgovor se skriva v izjavi predsednika WEF-a Klausa Schwaba, ki je že davnega leta 2016 izjavil, da po izpeljani Agendi 2030 ljudje “ne bomo imeli v lasti ničesar, a bomo srečni” … Kaj je želel ‘pesnik’ s tem povedati? Morda ravno to, da nam želijo zapleniti poolnoma vse, kar imamo … in nam potem spet nadaljnih n let malo po malo (kolikor bodo oni hoteli) dajati (drobtinice)  …, mi pa naj bi bili že s tem veseli? Se nam obetajo tako hudi časi, da se bomo veselili celo teh drobtinic, kljub temu, da nam bodo oni pred tem pobrali vse? Bomo to dovolili in ali imamo – pri tako apatičnih in za politiko nezaintersiranih ljudeh – sploh kakšno drugačno možnost?

Torej, če boste svoja sredstva vlagali v plemenie kovine, nakup nepremičnin ali v kaj tretjega, se boste torej morali odločiti sami, saj žal nihče ne more vedeti, kaj se bo dejansko zgodilo in kaj je najbolje narediti. Kar je neizogibno pa je menda le – inflacija, in iz tega stališča je najbolje NE imeti denarja pri sebi, ker bi le-ta sčasoma (in iz dneva v dan) izgubljal vrednost. Pa veliko uspeha (in sreče) pri odločitvi!


Agenda 2030

Poglejmo še, mimogrede, kateri so cilji omenjene – Agende 2030 (vključujejo 17 točk), ki so bili sicer leta 2015 sprejeti s strani vseh članic Združenih narodov, bili pa naj bi nujni za trajnostni razvoj.

Ti cilji so: odprava revščine, odprava lakote, dobra zdravstvena varstva, kakovostno izobraževanje, enakost spolov, čista voda in sanitarije, dostopna in čista energija, dostojno delo in gospodarska rast, industrija, inovacije in infrastruktura, zmanjšanje neenakosti, trajnostna mesta in skupnosti, odgovorna potrošnja in proizvodnja, podnebni ukrepi, življenje pod vodo, življenje na kopnem, mir, pravičnost in močne institucije ter partnerstva za cilje.

Pomembno je še vedeti, da je nekaj – črka na papirju, nekaj pa je način, na katerega se agenda sprovaja. Pri demokratih pa že vemo, da govorijo nekaj (ponavadi lepo), delajo pa povsem drugo (ponavado grdo oz zlobno), tako da se ne bi čudili, če bi se agenda sprovajala povsem drugače – tudi na račun zasužnjevanja in celo ubijanja ljudi … Za več glede tega si oglejte še spodnji video.


VIDEO | Profa Podcast: Zapravljajte denar, ker prihajata vojna in inflacija!

(del dejanske Agende 2030, na kakšen način jo želijo sprovesti, poslušajte pri 8:15)

 

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE