V kaj sploh še lahko verjamem(o)?
Spomnim se, da sem že kot majhna deklica imela zelo rada živali. Zakaj in kje sem na svoji poti pristala na to, da so potem ravno te živali v koščkih, zmlete, razrezane in nič več podobne živalim, končale na mojem krožniku? No, tukaj nisem imela veliko izbire, bilo je samoumevno. Tako, kot je to samumevno večini…
A samoumevne stvari so samoumevne samo toliko časa, dokler ne začnemo razmišljati o njihovi samoumevnosti. To pa je izjemno težko, šola in družba nas pač ne učita, da razmišljamo s svojo glavo, temveč sta usmerjeni v oblikovanje in vzgajanje pravih potrošnikov, lahko jim rečemo kar slepi in zmanipulirani potrošniki…. Takih, ki trošijo denar in se ne sprašujejo zakaj, čemu, koliko, v kaj sploh še verjamejo… Takih, ki so nezadovoljni, osamljeni, neiskreni, depresivni, ki imajo obraz skrit za masko, slepo verjamejo v zdravila, jedo živali, pijejo kravje mleko, ki sploh ni zdravo in ki po vsaki logiki pripada kravinim otročkom – to so telički – vendar nič ne de, itak oboji končajo v klavnici.
Ali globoko v sebi kdo resnično verjame, da je prav, da ubijamo živali iz razloga, da jih lahko potem pojemo? Enostavno so vsem na voljo lepo zapakirane v trgovini (nobenih sledi krikov iz klavnice ali umazane krvi, zlorabljanja in mučenja živali na njeni poti od rojstva do klavnice). Mimogrede, kakšno grdo ime – klavnica. Tam se kolje… do smrti. Vse živali, ki končajo tam, so samo denar in številke. Številke za zakol, ki ga naročijo vsi, ki jedo živali. Ja, tako je, ko nekdo poje mrtvo žival, je pravzaprav posredno naročil umor te živali. Pa naj bo to v obliki zrezka, golaža, paštete, čevapčiča ali hrenovke… pravkar je naročil umor živali.
Ali v teh časih nimamo časa razmišljali o tem? Ali ne želimo? Jesti živali je pač samoumevno in edino pravilno, saj to delamo že na stotine let? Z razlogom ne uporabljam besede meso, saj je to samo ime, ki ljudi zavede stran od njenega bistva – meso je ubita žival, tista, ki jo imaš rad, ko jo vidiš še živo.
Veliko res ne morem spremeniti na tem svetu. Lahko pa spremenim sebe in svoj svet. Lahko razmišljam o tem, na kakšen način živali v koščkih, zmlete, razrezane in nič več podobne živalim, končajo na krožnikih (oz. lično zapakirane v trgovinah), pa naj bo še tako boleče. In lahko glasno povem, da ni prav, to kar se dogaja. Ni prav in ni pošteno do vseh teh prečudovitih bitij, ki jih je narava dala svetu (in ne v suženjstvo nam, ljudem). Zakaj se pustimo prepričati prodajalcem, ki na ovitke od hrenovk, škatel od jajc in tetrapake od mleka narišejo srečne pujske, kravice in kokoške? Njihov cilj je namreč samo prodaja oz denar. Te živali pa žal niso srečne. So zlorabljene, trpinčene, zaprte v premajhnih prostorih in na koncu še ubite. Zaklane – za 10 minut uživanja v okusu, ker večina ne želi razmišljati o njihovih krikih za življenje.
Nimam pravice naročati, da zame ubijejo katerokoli žival. Sama ne želim biti več del tega in ne bom.
Kolumnist(ka) izraža svoje mnenje, ki ni nujno enako z mnenjem uredništva!
