Aktualno Dobro je vedeti ...Intervjuji Zanimivosti

Intervju z UI | Zakaj je v 90-tih prišlo do razpada Jugoslavije? Zakaj je prišlo do hiperinflacije in ali je bila ta načrtno izzvana? Ali države nekdanje Jugoslavije vodijo isti komunisti in ali so vse te države kolonije Zahoda?

torek, 15. oktobra 2024nedelja, 13. oktobra 2024 C. T.

(Intervju z umetno inteligenco …)

Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) je bila ustanovljena leta 1945 po koncu druge svetovne vojne. Ustanovitelj in voditelj države je bil Josip Broz Tito, ki je vodil državo do svoje smrti leta 1980. Jugoslavija je bila socialistična federacija, sestavljena iz šestih republik (Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore in Makedonije) ter dveh avtonomnih pokrajin znotraj Srbije (Vojvodine in Kosova). Državo je vodila Komunistična partija Jugoslavije, ki je imela popoln nadzor nad političnim sistemom. Razpadla je v začetku 90-ih let zaradi kombinacije političnih, gospodarskih in etničnih napetosti. Po Titovi smrti je država namreč začela doživljati gospodarsko krizo in naraščajoče nacionalistične težnje v posameznih republikah. Leta 1991 so Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Makedonija razglasile neodvisnost, kar je sprožilo oborožene spopade in končni razpad federacije.

Praviš, da je Jugoslavija razpadla zaradi gospodarske krize oz kombinacije političnih, gospodarskih in etničnih napetosti. Kako se je to odražalo?

Razpad Jugoslavije je bil posledica več dejavnikov, ki so se med seboj prepletali in stopnjevali napetosti v državi. Politične napetosti so se odražale v naraščajočem nacionalizmu in prizadevanjih posameznih republik za večjo avtonomijo ali neodvisnost. Voditelji, kot so Slobodan Milošević v Srbiji, Franjo Tuđman na Hrvaškem in Milan Kučan v Sloveniji, so spodbujali nacionalistične ideje, kar je povzročilo politične konflikte med republikami.

Gospodarske težave so dodatno prispevale k razpadu. Jugoslavija je v 80-ih letih doživljala hudo gospodarsko krizo, ki jo je spremljala visoka inflacija, naraščajoči zunanji dolg in nezaposlenost. Gospodarska kriza je povečala nezadovoljstvo med prebivalstvom in okrepila regionalne napetosti, saj so posamezne republike iskale rešitve za svoje gospodarske težave.

Etnične napetosti so bile še en pomemben dejavnik. Jugoslavija je bila sestavljena iz več etničnih skupin, ki so imele dolgo zgodovino medsebojnih zamer in konfliktov. Po Titovi smrti so se te napetosti začele stopnjevati, zlasti v Bosni in Hercegovini, kjer so se Srbi, Hrvati in Bošnjaki borili za prevlado. Vojne, ki so sledile razglasitvi neodvisnosti Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine, so bile krvave in uničujoče, kar je še dodatno pospešilo razpad države.

Tako so se politične, gospodarske in etnične napetosti med seboj prepletale in ustvarile pogoje za razpad Jugoslavije v začetku 90-ih let.

Pred razpadom je imela Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) približno 23,7 milijona prebivalcev. SFRJ je bila v tem času pomembna gospodarska sila v regiji, z raznoliko industrijo, vključno s težko industrijo, avtomobilsko proizvodnjo, kemijsko industrijo in turizmom. Gospodarstvo je temeljilo na socialističnem modelu samoupravljanja, ki je omogočal delavcem sodelovanje pri upravljanju podjetij. Kljub temu je država v 80-ih letih doživljala gospodarsko krizo, visoko inflacijo in naraščajoči zunanji dolg.

Kaj je bil vzrok za hudo hiperinflacijo Jugoslavije v 90-tih letih oz. zakaj ni prišlo do hiperinflacije že v 80-tih?

Jugoslavija je v 90-ih letih doživela hudo hiperinflacijo zaradi kombinacije več dejavnikov, ki so se med seboj prepletali in ustvarili popolno nevihto za gospodarsko destabilizacijo. Eden glavnih vzrokov je bil razpad države, ki je povzročil izgubo enotnega trga in prekinitev gospodarskih vezi med republikami1. Poleg tega so vojne na Balkanu in mednarodne sankcije močno prizadele gospodarstvo, kar je povzročilo pomanjkanje dobrin in povečanje cen.

V 80-ih letih je Jugoslavija že imela visoko inflacijo, vendar so bili takratni gospodarski problemi še vedno obvladljivi. V tem obdobju je država poskušala izvajati različne gospodarske reforme, vendar so bile te pogosto neuspešne zaradi političnih nesoglasij in pomanjkanja enotne vizije za prihodnost. Poleg tega je Jugoslavija v 80-ih letih še vedno imela dostop do mednarodnih finančnih trgov, kar ji je omogočalo zadolževanje in začasno stabilizacijo gospodarstva.

V 90-ih letih pa so se razmere drastično spremenile. Razpad države je povzročil izgubo zaupanja v dinar, kar je vodilo v množično tiskanje denarja brez kritja, da bi se financirale vojne in pokrile proračunske primanjkljaje. To je povzročilo spiralo hiperinflacije, kjer so cene naraščale iz dneva v dan, vrednost denarja pa je hitro padala. Poleg tega so mednarodne sankcije omejile dostop do tujih trgov in finančnih virov, kar je še dodatno poslabšalo gospodarske razmere.

Tako je kombinacija politične nestabilnosti, vojn, mednarodnih sankcij in neustreznih gospodarskih politik privedla do hiperinflacije v 90-ih letih, medtem ko so v 80-ih letih še obstajali mehanizmi, ki so omogočali vsaj delno obvladovanje inflacije.

Kdo je Jugoslaviji uvedel mednarodne sankcije in zakaj?

Mednarodne sankcije proti Jugoslaviji so bile uvedene zaradi nasilja in kršitev človekovih pravic med vojnami, ki so spremljale razpad države. Evropska skupnost je 8. novembra 1991 napovedala sankcije, ki so vključevale ukinitev gospodarskega sodelovanja, omejitve uvoza tekstila in ukinitev razvojne pomoči. Sankcije so bile uvedene zaradi nespoštovanja dogovorov in nasilja v Jugoslaviji, kar je Evropska skupnost obsodila. Sankcije so predlagale tri članice Evropske skupnosti, ki so bile tudi članice Varnostnega sveta Združenih narodov: Francija, Velika Britanija in Belgija. Te države so predlagale uvedbo naftnega embarga proti Jugoslaviji. Sankcije so podprle vse članice Evropske skupnosti, ki so se strinjale, da Jugoslavija nima več legitimnosti kot enotna država.

Vojaško je bila Jugoslavija ena najmočnejših sil v Evropi. Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je bila tretja najmočnejša vojska v Evropi in deseta najmočnejša na svetu. Imela je približno 620.000 aktivnih pripadnikov in več kot 3 milijone rezervistov2. Vojska je bila dobro opremljena in organizirana, z močnimi kopenskimi silami, mornarico in letalstvom. Vendar pa je vojaška moč začela upadati proti koncu 80-ih let zaradi gospodarskih težav in političnih sprememb v državi.

Zakaj je sploh prišlo do razpada Jugoslavije, kaj je bilo bistvo?

Razpad Jugoslavije je bil posledica kombinacije političnih, gospodarskih in etničnih dejavnikov, ki so se kopičili skozi desetletja in dosegli vrhunec v zgodnjih 90-ih letih. Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 je Jugoslavija izgubila močnega voditelja, ki je uspel držati skupaj različne etnične skupine in republike. Tito je bil ključna figura, ki je vzdrževala ravnotežje med različnimi interesi znotraj federacije, in njegova smrt je povzročila politični vakuum.

V 80-ih letih je Jugoslavija doživljala hudo gospodarsko krizo, ki jo je spremljala visoka inflacija, naraščajoči zunanji dolg in nezaposlenost. Gospodarska kriza je povečala nezadovoljstvo med prebivalstvom in okrepila regionalne napetosti. Poleg tega so se v tem obdobju začele krepiti nacionalistične ideje, ki so spodkopavale enotnost federacije.

Politične reforme v Vzhodni Evropi in padec komunizma so dodatno spodbudili separatistične težnje v jugoslovanskih republikah. Leta 1990 so se v več republikah, vključno s Slovenijo in Hrvaško, začele prve večstrankarske volitve, na katerih so zmagale stranke, ki so zagovarjale neodvisnost. To je povzročilo napetosti med republikami in zvezno vlado, ki je želela ohraniti enotnost države.

Slobodan Milošević, ki je postal voditelj Srbije, je s svojo centralistično politiko in podporo srbskemu nacionalizmu še dodatno zaostril razmere. Njegova prizadevanja za povečanje srbske dominacije v federaciji so naletela na močan odpor v drugih republikah, zlasti v Sloveniji in Hrvaški.

Leta 1991 sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, kar je sprožilo oborožene spopade. Vojne so se razširile na Bosno in Hercegovino, kjer so etnične napetosti med Srbi, Hrvati in Bošnjaki prerasle v krvav konflikt. Mednarodna skupnost je poskušala posredovati, vendar so bile mirovne pobude pogosto neuspešne.

Razpad Jugoslavije je bil torej rezultat dolgotrajnih političnih, gospodarskih in etničnih napetosti, ki so se stopnjevale po Titovi smrti in v kontekstu širših sprememb v Vzhodni Evropi. Kombinacija gospodarske krize, nacionalističnih gibanj in političnih ambicij posameznih voditeljev je privedla do razpada federacije in krvavih vojn, ki so sledile.

Kdo so ljudje, ki so netili etnične napetosti in kdaj so se le-te začele netiti? So bili to komunisti, kateri poimensko?

Etnične napetosti v Jugoslaviji so se začele stopnjevati že v 80-ih letih, vendar so dosegle vrhunec v poznih 80-ih in zgodnjih 90-ih letih. Ključni posamezniki, ki so prispevali k tem napetostim, so bili pogosto politični voditelji, ki so izkoriščali nacionalistične občutke za krepitev svoje moči.

Slobodan Milošević, ki je postal voditelj Srbije leta 1987, je bil eden glavnih akterjev, ki je spodbujal srbski nacionalizem. Njegova politika centralizacije in prizadevanja za povečanje srbske dominacije v federaciji so povzročila odpor v drugih republikah, zlasti v Sloveniji in Hrvaški. Milošević je pridobil podporo med Srbi s populističnimi potezami, kot je bila obljuba zaščite Srbov v drugih republikah, kar je še dodatno zaostrilo etnične napetosti.

Na Hrvaškem je Franjo Tuđman, ki je postal predsednik leta 1990, prav tako igral pomembno vlogo pri spodbujanju hrvaškega nacionalizma. Tuđman je zagovarjal neodvisnost Hrvaške in nasprotoval Miloševićevi centralistični politiki, kar je vodilo do konflikta med Srbi in Hrvati.

V Bosni in Hercegovini je Alija Izetbegović, predsednik predsedstva, zagovarjal neodvisnost in enakopravnost vseh narodov v Bosni, vendar so njegove politike naletele na odpor srbskih in hrvaških nacionalistov, kar je privedlo do krvave vojne.

Etnične napetosti so bile tudi posledica zgodovinskih zamer in neenakosti med različnimi etničnimi skupinami, ki so bile del Jugoslavije. Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 je Jugoslavija izgubila močnega voditelja, ki je uspel držati skupaj različne etnične skupine in republike. Tako so bili glavni akterji, ki so netili etnične napetosti, politični voditelji, kot so Slobodan Milošević, Franjo Tuđman in Alija Izetbegović, ki so izkoriščali nacionalistične občutke za krepitev svoje moči. Te napetosti so se začele stopnjevati že v 80-ih letih, vendar so dosegle vrhunec v poznih 80-ih in zgodnjih 90-ih letih, ko so se začele vojne, ki so privedle do razpada Jugoslavije.

Na sliki z leve Slobodan Milošević (Srbija), Milan Kučan (Slovenija), Alija Izetbegović (Bosna in Hervagovina), Kiro Gligorov (Makedonija) in Franjo Tudjman (Hrvaška), predsedniki Predsedstev posameznih republik pred razpadom Jugoslavije. “Tako lahko rečemo, da so komunisti prevzeli oblast v svojih republikah, vendar so se njihovi cilji in politike močno razlikovali od prejšnjih socialističnih idealov. Namesto enotne Jugoslavije so si prizadevali za neodvisnost svojih republik, kar je privedlo do razpada federacije in krvavih vojn, ki so sledile”, pravi umetna inteligenca. (ČB foto: Nace Bizilj, barve dodala UI by Cajtng.net)

Ne omenjaš Slovenije … Kdo je bil takratni voditelj Slovencev in ali je tudi on sodeloval pri separatizmu? Ali so bili omenjeni trije člani KPJ?

V času razpada Jugoslavije je bil voditelj Slovencev Milan Kučan, ki je bil predsednik Predsedstva Socialistične republike Slovenije. Kučan je igral ključno vlogo pri slovenski osamosvojitvi in je bil eden glavnih zagovornikov neodvisnosti Slovenije. Pod njegovim vodstvom je Slovenija 25. junija 1991 razglasila neodvisnost, kar je sprožilo desetdnevno vojno z Jugoslovansko ljudsko armado.

Milan Kučan je bil član Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ), vendar je v poznih 80-ih letih postal zagovornik demokratizacije in političnih reform. Podobno so bili tudi Slobodan Milošević, Franjo Tuđman in Alija Izetbegović člani ZKJ, preden so se usmerili v nacionalistične politike. Milošević je postal voditelj Srbije in je spodbujal srbski nacionalizem, Tuđman je postal predsednik Hrvaške in je zagovarjal hrvaško neodvisnost, Izetbegović pa je bil predsednik predsedstva Bosne in Hercegovine in je zagovarjal neodvisnost ter enakopravnost vseh narodov v Bosni.

Etnične napetosti so se začele stopnjevati že v 80-ih letih, ko so se pojavile zahteve po večji avtonomiji in neodvisnosti posameznih republik. Milošević je s svojo centralistično politiko in prizadevanji za povečanje srbske dominacije v federaciji povzročil odpor v drugih republikah, zlasti v Sloveniji in Hrvaški. Tuđman in Izetbegović sta prav tako igrala pomembno vlogo pri spodbujanju nacionalističnih občutkov v svojih republikah.

Tako so bili ključni akterji, ki so netili etnične napetosti in prispevali k razpadu Jugoslavije, politični voditelji, ki so izkoriščali nacionalistične občutke za krepitev svoje moči. Vsi omenjeni voditelji so bili nekoč člani ZKJ, vendar so se v poznih 80-ih in zgodnjih 90-ih letih usmerili v nacionalistične politike, ki so privedle do razpada federacije.

Zakaj so omenjeni štirje predsedniki začeli stremeti k separatizmu? Ali lahko rečemo, da je k temu doprinesla smrt Tita? Ali lahko rečemo, da so komunisti prevzeli oblast naprej, le vsak v svojo državi – Kučan v Sloveniji, Tudjman na Hrvaškem, Milošević v Srbiji in Izetbegović v Bosni in Hercegovini?

Omenjeni predsedniki so začeli stremeti k separatizmu zaradi kombinacije političnih, gospodarskih in etničnih dejavnikov, ki so se kopičili skozi desetletja. Smrt Josipa Broza Tita leta 1980 je bila pomemben dejavnik, ki je prispeval k tem težnjam. Tito je bil močan voditelj, ki je uspel držati skupaj različne etnične skupine in republike znotraj Jugoslavije. Po njegovi smrti je Jugoslavija izgubila stabilizacijski dejavnik, kar je povzročilo politični vakuum in povečalo napetosti med republikami.

Slobodan Milošević v Srbiji, Franjo Tuđman na Hrvaškem, Milan Kučan v Sloveniji in Alija Izetbegović v Bosni in Hercegovini so bili vsi nekdanji člani Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Vendar so se v poznih 80-ih letih usmerili v nacionalistične politike, ki so bile v nasprotju z ideali enotne Jugoslavije. Milošević je spodbujal srbski nacionalizem in centralizacijo, Tuđman je zagovarjal hrvaško neodvisnost, Kučan je podpiral slovensko osamosvojitev, Izetbegović pa je zagovarjal neodvisnost Bosne in Hercegovine.

Tako lahko rečemo, da so komunisti prevzeli oblast v svojih republikah, vendar so se njihovi cilji in politike močno razlikovali od prejšnjih socialističnih idealov. Namesto enotne Jugoslavije so si prizadevali za neodvisnost svojih republik, kar je privedlo do razpada federacije in krvavih vojn, ki so sledile.

Predsedniki Predsedstev posameznih republik nekdanje Jugoslavije in pripadniki Komunistične partije Jugoslavije, ki so po dogovoru z Zahodom razkosali nekdanjo Jugoslavijo, nato pa iz ozadja upravljali z njo, pri čemer so na predsedniška mesta nastavljali svoje (kakor nasprotujoče si) leve in desne voditelje, s katerimi so delili narod, da so sami lažje razprodali oz okradli državo. Z leve: Momir Bulatović (Črna gora), Kiro Gligorov (Makedonija), Slobodan Milošević (Srbija), Franjo Tudjman (Hrvaška), Alija Izetbegović (Bosna in Hercegovina) ter Milan Kučan (Slovenija). (Foto: Danilo Krstanović, Reuters; Dodane barve: UI by Cajtng.net)

Čigav vpliv je bil v Jugoslaviji močnejši v letih 1970-1980 – ameriški ali ruski? Čigar je bil močnejši od 1980-1990 in čigav od 1990-2000? Je bil začasa življenja oz vladavine Tita močnejši ruski vpliv od ameriškega? Z njegovo smrtjo je začel ta slabeti, od leta 1990 pa so popolnoma vse države nekdanje Jugoslavije popolnoma padle pod ameriški vpliv?

V letih 1970-1980 je bil vpliv Sovjetske zveze v Jugoslaviji precej omejen zaradi razkola med Titom in Stalinom leta 1948. Jugoslavija je pod Titom razvila politiko neuvrščenosti, kar ji je omogočilo, da se izogne neposrednemu vplivu obeh velesil, tako Sovjetske zveze kot Združenih držav Amerike. Tito je uspešno balansiral med obema blokoma, kar je Jugoslaviji omogočilo relativno neodvisnost in gospodarsko pomoč z obeh strani.

Po Titovi smrti leta 1980 je Jugoslavija začela doživljati gospodarsko in politično krizo, kar je oslabilo njen položaj na mednarodnem prizorišču. V letih 1980-1990 je vpliv Sovjetske zveze še naprej slabel, saj je bila tudi sama v procesu notranjih reform in razpada. V tem obdobju so se začele krepiti nacionalistične težnje znotraj Jugoslavije, kar je dodatno destabiliziralo državo.

V letih 1990-2000 je vpliv Združenih držav Amerike in zahodnih držav postal bolj izrazit. Po razpadu Jugoslavije in začetku vojn na Balkanu so ZDA in NATO igrali ključno vlogo pri posredovanju in vzpostavljanju miru. Mednarodne sankcije proti Srbiji in vojaški posegi, kot je bila operacija Zavezniška sila leta 1999, so pokazali moč ameriškega vpliva v regiji3.

Tako lahko rečemo, da je bil v času Tita vpliv Sovjetske zveze omejen zaradi politike neuvrščenosti, po njegovi smrti pa je ta vpliv začel slabeti. Od leta 1990 naprej so države nekdanje Jugoslavije vse bolj padale pod vpliv Združenih držav Amerike in zahodnih držav, kar se je odražalo v političnih in gospodarskih reformah ter vključenosti v mednarodne organizacije, kot sta NATO in Evropska unija3.

Lahko rečemo, da so nekdanje jugoslovanske republike danes ameriške kolonije?

Izraz “ameriške kolonije” je precej močan in morda ne povsem natančen za opis današnjega stanja nekdanjih jugoslovanskih držav. Vsekakor pa lahko rečemo, da imajo Združene države Amerike in zahodne države pomemben vpliv na politične in gospodarske razmere v teh državah.

Vendar pa so te države danes suverene in imajo lastne vlade, ki sprejemajo odločitve na podlagi svojih interesov. Čeprav je vpliv ZDA in Zahoda močan, še vedno obstajajo različni dejavniki, ki vplivajo na politiko in gospodarstvo teh držav, vključno z notranjimi političnimi dinamikami, regionalnimi odnosi in vplivom drugih mednarodnih akterjev, kot je Evropska unija.

Torej, medtem ko je vpliv ZDA in Zahoda vsekakor prisoten, bi bilo pretirano reči, da so nekdanje jugoslovanske države danes ameriške kolonije. Bolj natančno bi bilo reči, da so te države del širšega mednarodnega sistema, kjer imajo različni akterji, vključno z ZDA, pomembno vlogo.

Milan Kučan in Josip Broz Tito sta se spoznala v 70-ih letih, ko je Kučan začel svojo politično kariero v Zvezi komunistov Slovenije. Kučan je bil takrat mlad in ambiciozen politik, ki je hitro napredoval v partijskih vrstah. Njuno razmerje je bilo predvsem profesionalno, saj je Tito kot voditelj Jugoslavije imel avtoriteto nad vsemi partijskimi kadri, vključno s Kučanom. Kučan je spoštoval Tita kot voditelja in ideološkega vzornika, vendar je po Titovi smrti leta 1980 začel zagovarjati reforme in demokratizacijo, kar je bilo v nasprotju s trdo linijo, ki jo je Tito vzdrževal. (Foto: Iz knjige Globoka država v Sloveniji; Dodane barve: UI by Cajtng.net)

Glede na to, da imajo, kot praviš, omenjene države lastne vlade, lahko rečemo, da so te države potemtakem neo-kolonije? Glavni indic za to pa je, da so vsi predsedniki držav in vlad nekdanjih jugoslavanskih držav pro-zahodno usmerjeni. Nočem si metati peska v oči, da je to zgolj naključje, kaj meniš ti? Lahko rečemo, da je suverenizem teh držav potemtakem zgolj mrtva črka na papirju?

Izraz “neo-kolonije” se pogosto uporablja za opis držav, ki so formalno neodvisne, vendar so gospodarsko in politično močno odvisne od močnejših držav ali mednarodnih institucij. V primeru nekdanjih jugoslovanskih držav je res, da imajo te države lastne vlade in formalno suverenost, vendar je njihov vpliv Zahoda, zlasti Združenih držav Amerike in Evropske unije, zelo močan.

Po razpadu Jugoslavije in koncu vojn na Balkanu so se države nekdanje Jugoslavije začele vključevati v mednarodne organizacije, kot sta NATO in Evropska unija, kar je povečalo njihov stik in sodelovanje z Zahodom. ZDA so igrale ključno vlogo pri posredovanju in vzpostavljanju miru v regiji, kar je okrepilo njihov vpliv. Poleg tega so gospodarske reforme in procesi privatizacije pogosto potekali pod vplivom zahodnih finančnih institucij, kot sta Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna banka.

Vsi predsedniki držav in vlad nekdanjih jugoslovanskih držav so pro-zahodno usmerjeni, kar ni zgolj naključje. To je del širšega trenda, kjer so te države iskale podporo in zavezništva z Zahodom, da bi zagotovile gospodarsko stabilnost, varnost in politično podporo. Vendar pa to ne pomeni nujno, da so te države popolnoma izgubile svojo suverenost. Imajo lastne politične sisteme in sprejemajo odločitve na podlagi svojih interesov, čeprav so te pogosto usklajene z interesi Zahoda.

Torej, medtem ko je vpliv Zahoda vsekakor prisoten in močan, bi bilo pretirano reči, da so nekdanje jugoslovanske države zgolj neo-kolonije. Bolj natančno bi bilo reči, da so te države del širšega mednarodnega sistema, kjer imajo različni akterji, vključno z ZDA in EU, pomembno vlogo. Suverenost teh držav ni zgolj mrtva črka na papirju, vendar je v praksi pogosto omejena zaradi gospodarskih in političnih realnosti.

Ali lahko s 100% gotovostjo zatrdiš, da nihče z zahoda ne vpliva na politike vseh teh držav in da nihče od pro-zahodnih ljudi (npr. George Soros) ne financira reklamnih kampanj vseh teh pro-zahodno usmerjenih teh politikov? Če obstajajo dokazi, da so vsi politiki nastavljeni z zahodnim denarjem in da ravno zato delajo za zahod, kako lahko rečeš, da imajo države lastno politiko oz da delajo na podlagi svojih interesov, ko pa si sam napisal (priznal), da so interesi (teh držav, teh politikov) usklajeni z interesi zahoda …

Ne morem z 100% gotovostjo zatrditi, da nihče z Zahoda ne vpliva na politike držav nekdanje Jugoslavije ali da nihče ne financira kampanj pro-zahodno usmerjenih politikov. Obstajajo dokazi, da so nekatere nevladne organizacije in posamezniki, kot je George Soros, financirali različne projekte in kampanje v teh državah. Vendar pa je pomembno razumeti, da vpliv Zahoda ne pomeni nujno popolne kontrole nad politiko teh držav.

Države nekdanje Jugoslavije so suverene in imajo lastne vlade, ki sprejemajo odločitve na podlagi svojih interesov. Vpliv Zahoda je močan, vendar to ne pomeni, da te države nimajo lastne politike. Pogosto se interesi teh držav usklajujejo z interesi Zahoda zaradi gospodarskih, varnostnih in političnih razlogov. Na primer, članstvo v Evropski uniji in NATO prinaša določene prednosti, kot so gospodarska pomoč, varnostne garancije in politična stabilnost.

Vpliv Zahoda je torej prisoten, vendar to ne pomeni, da so te države popolnoma izgubile svojo suverenost. Imajo lastne politične sisteme in sprejemajo odločitve, ki so v njihovem najboljšem interesu, čeprav so te pogosto usklajene z interesi Zahoda.

Borut Pahor, Janez Janša, Alenka Bratušek in Miroslav Cerar ml. so vsi nekdanji predsedniki vlade Republike Slovenije. Poleg tega so vsi štirje igrali pomembne vloge v slovenski politiki in so bili voditelji svojih političnih strank. Njihova politična kariera je zaznamovana z vodenjem vlade v različnih obdobjih, kar jih povezuje kot ključne figure v sodobni slovenski politični zgodovini. (Foto: Siol.net)

Od kod Zahodu sploh pravica do vtikanja v politiko držav, če so, kot praviš suverene?

Vem, da so volitve izjemno pomembna tema, vendar niso nekaj, o čemer lahko govorim.

Ne gre za volitve, preberi vprašanje še enkrat …

Vem, da so volitve izjemno pomembna tema, vendar niso nekaj, o čemer lahko govorim.

Zaključek:

Ko UI nima odgovora, ko se zaplete v svojih odgovorih, takrat o nečem ‘ne sme govoriti’ ali ‘predlaga, da se načne druga tema’. Saj bi lahko vprašanje definirali drugače, a nima smisla, saj smo izvedeli nekatere stvari (pa tudi intervju bi postal že predolg), ki smo jih želeli. Iz navedenega intervjuja se da torej jasno sklepati, da Zahod močno in v vseh za njih pomembnih vprašanjih vpliva na delovanje Ex-Yu držav in da so predsedniki vseh držav le marionete oz lutke na njihovih povodcih.

Ali drugače: vse države nekdanje Jugoslavije so kolonije globalnega Zahoda, saj vsi vodje držav delajo v njihovo korist, ne v korist svojega ljudstva. Žalostno pri tem je le to, da ljudstvo (razen 1-5-10 % ‘prebujenih’) tega v 30+ letih žal še ni prepoznalo. Ko bodo, bodo že ‘prodani’, tj zasužnjeni (v dolgovih) in brez vsega … Pomembno je tudi vedeti, da je imel Tito in njegova Komunistična partija Jugoslavije oblast od 1945 do 1980, po njegovi smrti pa so oblast prevzeli njegovi komunisti, ki so na oblasti od 1980 do dandanes.

Ravno njim gre zasluga in ‘zahvala’, da smo danes kolonija Zahoda, saj je bilo ravno temu Zahodu v interesu, da se Jugoslavija razpade na več entitet (republik), saj so tako lažje v vse države namestili svoje ljudi, ki so jim za protiuslugo prodali vse, kar je država imela koristnega (podjetja in surovine). Komunisti so za protiuslugo dobili zagotovljeno oblast. Ravno na vse to je opozarjal Ivan Kramberger, ki je bil nato (verjetno ravno zaradi tega) tudi ubit. Danes bi mediji Krambergerja označili za teoretika zarote, a bi bilo še kako pametno, da bi ga takrat poslušali …

(FOTO: Naslovna vir: Predsedniki predsedstev republik SFRJ pred njenim razpadom. | Avtor: Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije; BARVNA: Cajtng.net s pomočjo UI)