Katera slovenska podjetja iz časov 1945 do 1990 so bili največji izvozniki … in kdo je lastnik teh podjetij danes? Kdo je zaslužen, da so nekoč uspešna slovenska podjetja danes le še – lep spomin?

Po vsaki vojni začnejo zmagovalci le-te na novo graditi novo državo. Tako se je zgodilo tudi po 2. svetovni, ko so zmagovalci, Titovi komunisti, pod svoje okrilje vzeli (prestrukturirali ali pa na novo zgradili) številne tovarne. Eden od ciljev je bil postaviti tovarno ‘v vsako vas’, zaposliti čim več ljudi in tako čim več ljudi iz vasi preseliti v mesta. Danes, osem desetletij za tem, se bo to izkazalo za napako, saj bodo vsi ti zaposleni ljudje imeli denar, ne pa tudi zemlje, na kateri bi si lahko pridel(ov)ali hrano. A to je druga zgodba, vrnimo se k podjetjem …

Gorenje, Iskra, Tam, Litostroj, Železarna Jesenice, Impol, Sava, Cimos, Metalna, Krka, Lek, Mura, Elan, Rog, Peko, Fructal, Radenska, Tovarna sladkorja Ormož, Tovarna dušika Ruše, Tovarna celuloze in papirja Vevče, Adria Mobil, Mercator, Petrol, Ljubljanske mlekarne, Pivovarna Union, Pivovarna Laško, Delamaris, Droga Kolinska, Emona, Merkur, Alpina, Donit Tesnit, Kovinoplastika Lož, Steklarna Hrastnik, Revoz, TPV, Novoles, IMV, Pionir, Agrostroj, KZ Krka, Metalka, Labod, Kopitarna, Novoteks, Pomurka, Nafta Lendava, Planika, Panvita, Elrad, Carthago, Paradajz, Pomurske mlekarne, Kmetijski kombinat Beltinci, Tovarna olja Gornja Radgona, Tovarna pohištva Ljutomer, Žito, Mlinotest, …

To so le nekatera podjetja, ki so po vojni, torej od 1945 leta dalje, delovala na Slovenskem. Vsa ta uspešna podjetja (oz njihovi proizvodi, produkti) so bila zaželena ne le na domačem, lokalnem trgu, pač pa tudi drugod. In to ne le v sosednjih državah in ne le po Evropi, pač pa tudi v svetu. Poglejmo 10 največjih slovenskih podjetij, ki so delovali v povojnih časih in so razveseljevali kupce širom po svetu. Bodite pozorni, da je večina od njih čudežno propadla ali bila prodana v zadnjih 35-tih letih, torej od začetka ‘samostojne’ Slovenije …, ko se je na(d) Slovenijo nadvila – ameriška demokracija, Titovi komunisti pa so se (kako ameriško) preimenovali (‘preoblekli’) v – Demokrate …

1. Gorenje, Velenje

Največji izvoznik, ki je od 1945-1990 deloval na tleh Slovenije, je bilo velenjsko Gorenje, ki je na tuji trg letno izvozil pol milijarde dolarjev blaga, gospodinjskih aparatov. Gorenje je bilo ustanovljeno leta 1950 v vasi Gorenje, Šmartno ob Paki. Sprva so proizvajali kmetijske stroje, vendar so leta 1958 začeli s proizvodnjo štedilnikov na trda goriva. Leta 1960 so se preselili v Velenje, kjer je še danes sedež podjetja.

V šestdesetih letih so začeli proizvajati pralne stroje v sodelovanju z italijanskim podjetjem Zanussi. Prvi pralni stroj, PS 270, je bil izdelan leta 1965. Leta 1969 so začeli s proizvodnjo hladilnikov. V sedemdesetih letih so razširili svojo proizvodnjo na kuhinjske enote, keramiko, medicinsko opremo, telekomunikacijske naprave, televizorje in druge električne naprave.

V tem obdobju je podjetje zaposlovalo več kot 20.000 ljudi. Gorenje je v tem obdobju postalo eno vodilnih evropskih podjetij na področju gospodinjskih aparatov in je še danes pomemben igralec na tem trgu. Danes je v Gorenju zaposlenih približno 11.000 delavcev. Kar se tiče lastniške strukture, je Gorenje od leta 2018 v lasti kitajske korporacije Hisense, ki ima 95% večinski delež v podjetju. Hisense Europe Holding GmbH je edini delničar Gorenja.

2. Krka, Novo mesto

Drugi največji izvoznik, ki je začasa nekdanje Jugoslavije deloval na slovenskih tleh, je bila Krka d. d., Novo mesto. Krka je bila ustanovljena 23. aprila 1954 kot Farmacevtski laboratorij Krka na pobudo mag. Borisa Andrijaniča, direktorja okrajne lekarne v Novem mestu. Sprva so delovali v dveh majhnih laboratorijih, kjer so proizvajali in pakirali zdravila, v petdesetih letih pa so se hitro razvijali in že leta 1959 vložili prvo patentno prijavo za antidiabetik Tolbusal.

Leta 1962 so zgradili nov proizvodni obrat v Ločni, kjer so začeli tudi s prodajo zdravil na tuje trge. V sedemdesetih letih so se razširili na zdraviliško dejavnost z vključitvijo zdravilišč Dolenjske Toplice in Šmarješke Toplice. Leta 1975 so pridobili prve registracije za proizvodnjo antibiotikov pri ameriškem uradu za hrano in zdravila (FDA). Do leta 1990 je Krka postala eno vodilnih farmacevtskih podjetij v Jugoslaviji, z več kot 100 registriranimi izdelki v več kot 250 farmacevtskih oblikah.

Danes je v Krki zaposlenih približno 12.753 delavcev. Kar se tiče lastniške strukture, je Krka (stanje 30. 6. 2024) v večinski lasti domačih malih vlagateljev, ki so lastniki 41,2%. Sledijo slovenske pravne osebe in institucionalni vlagatelji 5,5%, Slovenski državni holding in Republika Slovenija 16,2%, Kapitalska družba in PPS 10,8%, lastne delnice 6,1% in tujci: 20,2%.

3. Iskra, Kranj

Na tretjem mestu po letnem izvozu je bilo podjetje Iskra. Iskra je  bila ustanovljena leta 1946 v Kranju. Sprva je bilo podjetje znano kot Strojne tovarne Kranj, vendar je bilo kmalu preimenovano v Iskra, kar pomeni ‘iskra’ v slovenščini.

Podjetje se je hitro razvijalo in postalo vodilno v Jugoslaviji na področju elektrotehnike, telekomunikacij, elektronike in avtomatizacije. V šestdesetih letih je Iskra ustanovila prvi oddelek za industrijsko oblikovanje v Jugoslaviji, kar je bil pomemben mejnik za podjetje. V sedemdesetih letih je Iskra postala največje jugoslovansko podjetje na svojem področju, znano po izjemnem industrijskem oblikovanju v telekomunikacijah, merilnih instrumentih in strojih.

Po razpadu Jugoslavije se je Iskra privatizirala in razdelila na več manjših podjetij, vključno z Iskratel, Iskra Avtoelektrika, Iskraemeco in drugimi. Danes je Iskra družinsko podjetje, ki ga vodi družina Šešok, in deluje na področju inteligentnih industrijskih rešitev in elektrotehničnih izdelkov. Podjetje ima približno 1.650 zaposlenih in je prisotno v več kot 100 državah po svetu.

4. TAM, Maribor

Takoj ‘pod stopničkami’ je po veličini letnega izvoza pristalo mariborsko podjetje TAM. TAM (Tovarna avtomobilov Maribor) je bil ustanovljen leta 1947 v Mariboru. Sprva so proizvajali različne vrste vozil, vključno z vojaškimi tovornjaki, lahkimi tovornjaki, težkimi tovornjaki, gasilskimi vozili, avtobusi in celo komponentami za vozila, kot so motorji, v petdesetih letih pa so začeli proizvajati vozila pod licenco nemškega podjetja Magirus-Deutz.

Prvi model, TAM Pionir, je bil izdelan pod licenco češkoslovaškega podjetja Praga in je bil proizveden do leta 1962, s skupno 17.416 izdelanimi vozili. V šestdesetih letih je TAM postal vodilni proizvajalec tovornjakov v Jugoslaviji. V osemdesetih letih je TAM dosegel vrhunec z več kot 8.000 zaposlenimi, vendar pa je gospodarski upad v osemdesetih letih privedel do finančnih težav, in leta 1996 je podjetje prenehalo delovati. Leta 2011 je bila ustanovljena TAM-Europe kot del multinacionalnega konglomerata, s CHTC China Hi-Tech Group Corporation kot večinskim lastnikom.

Danes se podjetje osredotoča na proizvodnjo mestnih avtobusov, letaliških avtobusov in turističnih avtobusov. Podjetje TAM-Europe ima danes približno 155 zaposlenih. Kar se tiče lastniške strukture, je TAM-Europe v večinski lasti kitajske korporacije CHTC China Hi-Tech Group Corporation, ki je večinski lastnik podjetja. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 2011 kot del tega multinacionalnega konglomerata in je integrirano v dediščino blagovne znamke TAM.

5. Litostroj, Ljubljana

Nekoč veliki gigant Litostroj je na 5. mestu po izvozu od nekdanjih slovenskih podjetij. Litostroj je bil ustanovljen leta 1946 v Ljubljani. Podjetje je bilo znano po proizvodnji težke mehanizacije, predvsem vodnih turbin za hidroelektrarne. Njihovi izdelki vključujejo tudi velike žerjave, stiskalnice in druge stroje.

V zgodnjih letih je bila tovarna zgrajena z uporabo prisilnega dela političnih zapornikov iz taborišč, ki so bila ustanovljena takoj po drugi svetovni vojni. V najboljših letih je Litostroj zaposloval približno 5.000 ljudi. Ime Litostroj izhaja iz besed “livarna” in “tovarna strojev”. Podjetje Litostroj ima sedež sicer še v Ljubljani in je prisotno v več kot 60 državah po svetu, a je leta 2014 postalo del češke skupine Energo-Pro.

Podjetje je bilo prestrukturirano in preimenovano v Litostroj Power, da bi bolje odražalo svojo osredotočenost na proizvodnjo opreme za hidroelektrarne. Litostroj Power, kot se danes imenuje, zaposluje približno 500 ljudi.

6. Elan, Begunje

Nekoč slovenski športni ponos, Elan, je bil še ena zgodba o uspehu. Elan je bil ustanovljen 24. septembra 1945 na pobudo priznanega smučarskega skakalca in proizvajalca smuči Rudija Finžgarja. Podjetje je začelo s proizvodnjo smuči za partizanske enote med drugo svetovno vojno, v petdesetih letih pa so razširili svojo proizvodnjo na majhne čolne, kot so kanuji in kajaki, ter kasneje na proizvodnjo FRP čolnov in jaht.

V tem obdobju so začeli tudi s proizvodnjo širokega spektra športne opreme in oblačil. V sedemdesetih letih je Elan postal mednarodno priznan, predvsem zaradi švedskega smučarskega asa Ingemarja Stenmarka, ki je osvojil tri zaporedne naslove svetovnega pokala na Elanovih smučeh. Leta 1978 so začeli tudi s proizvodnjo jadralnih letal pod licenco DG. Leta 1991 je podjetje razdelilo svoje dejavnosti na več podružnic, ki so nadaljevale s proizvodnjo. Elan je bil pionir v razvoju smuči z bočnim rezom (sidecut), kar je omogočilo lažje zavijanje pri nizkih hitrostih.

Danes je Elan del skupine KJK Sports (KJK Sports je podjetje s sedežem v Luksemburgu) in ima sedež v Begunjah na Gorenjskem. Podjetje zaposluje približno 700 ljudi in je prisotno na svetovnem trgu s svojimi smučmi, jadrnicami, opremo za športne objekte in kompozitnimi deli za industrijo vetrne energije.

7. Mura, Murska Sobota

Mura je bila eno največjih tekstilnih podjetij v Sloveniji, ustanovljeno leta 1925 v Murski Soboti. Po drugi svetovni vojni, leta 1945, je podjetje doživelo nacionalizacijo in postalo pomemben del jugoslovanske tekstilne industrije. V obdobju od 1945 do 1990 je Mura doživela izjemno rast in razvoj. Podjetje je proizvajalo širok spekter tekstilnih izdelkov, vključno z oblačili za moške, ženske in otroke. V šestdesetih letih so uvedli tekoči trak v proizvodnji, kar je močno povečalo učinkovitost in produktivnost.

V sedemdesetih in osemdesetih letih je Mura postala sinonim za kakovostna oblačila v Jugoslaviji in širše. Podjetje je zaposlovalo več tisoč delavcev in imelo močno prisotnost na domačem in tujih trgih. Globalna konkurenca, visoki stroški dela, neuspešno prestrukturiranje, izguba tržnih deležev in finančna kriza so bili razlogi, da je podjetje Mura doživelo hude finančne težave in leta 2009 začelo postopek stečaja. Kljub poskusom prestrukturiranja in iskanju novih vlagateljev, podjetje ni uspelo ohraniti svoje proizvodnje in je leta 2014 dokončno prenehalo delovati.

Po stečaju je blagovno znamko prevzelo podjetje Aha Mura, ki je nadaljevalo s proizvodnjo oblačil pod blagovno znamko Mura. Danes je Aha Mura v lasti podjetja Aha Emmi, ki je del skupine Aha, specializirane za tekstilno industrijo. Podjetje Aha Emmi je del skupine Aluminium Kety Emmi d.o.o., ki je v 100% lasti poljskega podjetja Grupa Kęty S.A.

8. Lek, Ljubljana

Tudi Lek je bilo zelo veliko in močno izvozno podjetje. Podjetje Lek je bilo uradno ustanovljeno 31. oktobra 1946, z obratom v Ljubljani ter dodatnimi obrati v Mengšu in Hrastniku1. V prvih letih delovanja so se osredotočili na povečanje obsega domače proizvodnje zdravil. V petdesetih letih so se preselili na novo lokacijo na Celovški cesti v Ljubljani, kjer so postavili temelje za nadaljnji razvoj.

Pomemben mejnik v zgodovini podjetja je bilo sklenitev licenčne pogodbe s farmacevtskim podjetjem Merck & Co., Inc., kar je omogočilo širitev proizvodnje in povečanje kakovosti izdelkov. To je imelo velik vpliv na razvoj podjetja v naslednjih desetletjih. V šestdesetih letih so začeli z razvojem in proizvodnjo kalijevega klavulanata v Lendavi, kar je postalo pomemben del njihovega širokospektralnega antibiotika. Do leta 1990 je Lek postal eno vodilnih farmacevtskih podjetij v Jugoslaviji, znano po inovacijah in kakovostnih izdelkih.

Danes Lek, ki je del skupine Sandoz, zaposluje približno 3.500 ljudi. Kar se tiče lastniške strukture, je Lek v celoti v lasti švicarskega farmacevtskega giganta Novartis, ki je lastnik Sandoza. Sandoz je generična divizija Novartisa, ki se osredotoča na proizvodnjo generičnih zdravil in bioloških podobnih zdravil.

9. Cimos, Koper

Podjetje Cimos iz Kopra je izvažalo za okroglih 100 milijonov dolarjev blaga letno. Podjetje Cimos je bilo ustanovljeno leta 1972 v Kopru kot skupno podjetje Citroëna, Iskre in Tomosa (akronim: Citroën, Iskra, Tomos). Primarno se je ukvarjalo z izdelavo avtomobilskih delov, montažo in prodajo Citroënovih avtomobilov. V sedemdesetih letih je Cimos začel s proizvodnjo avtomobilskih komponent in se hitro uveljavil kot pomemben dobavitelj v avtomobilski industriji.

Podjetje je v osemdesetih letih razširilo svojo proizvodnjo in začelo izvažati svoje izdelke na mednarodne trge. V najboljših letih je podjetje Cimos zaposlovalo približno 7.000 delavcev. Podjetje Cimos je doživelo finančne težave v obdobju po osamosvojitvi Slovenije, vendar ni popolnoma propadlo. Leta 2017 je podjetje prevzela italijanska družba Palladio Finanziaria, ki je izvedla prestrukturiranje. Leta 2022 je Cimos postal del nemške investicijske skupine Mutares, ki je prevzela večinski delež podjetja.

Cimos ima še vedno obrat v Kopru, danes pa podjetje zaposluje približno 2.000 ljudi. Nekoč je Cimos izdeloval celotna vozila, vključno z montažo Citroënovih avtomobilov, danes pa se podjetje osredotoča predvsem na proizvodnjo avtomobilskih komponent, kot so komponente za zračno kompresijo in e-mobilnost.

10. Radenska, Radenci

Na 10. mestu od slovenskih izvoznikov je podjetje Radenska iz Radencev. Podjetje Radenska ima bogato zgodovino, ki sega vse do leta 1869, ko je Karl Henn začel polniti prve steklenice mineralne vode v Radencih. Po drugi svetovni vojni, leta 1945, je bilo podjetje nacionalizirano in postalo del splošnega ljudskega premoženja.

V šestdesetih letih je Radenska združila dejavnost polnjenja mineralne vode in zdraviliško dejavnost, kar je privedlo do ustanovitve Zdravilišča Radenska Slatina. Leta 1961 so odprli prvo mehanizirano polnilnico mineralne vode, ki je imela kapaciteto 4.000 steklenic na uro. V tem obdobju so tudi razširili svoje dejavnosti z izgradnjo zunanjih bazenov, vključno z olimpijskim bazenom, in drugih turističnih objektov. Leta 1969 so praznovali 100. obletnico podjetja in odprli novo polnilno linijo s kapaciteto 12.000 steklenic na uro.

VIDEO | Reklama za Radensko, ki je navdušila celoten jugoslovanski trg

V sedemdesetih letih so nadaljevali z razvojem in širjenjem, kar je vključevalo tudi izgradnjo hotela Radin v Radencih. V svojih najboljših časih je Radenska zaposlovala okoli 1.000 delavcev, danes pa jih zaposluje ‘le’ okoli 230 ljudi. Kar se tiče lastniške strukture, je Radenska del češke skupine Kofola ČeskoSlovensko a.s., ki je njen večinski lastnik. Kofola je ena vodilnih proizvajalcev brezalkoholnih pijač v srednji in vzhodni Evropi.

Nekoč jugoslovanska oz slovenska podjetja so danes po večini tuja

Gorenje je leta 2018 prevzelo kitajsko podjetje Hisense. Tovarna avtomobilov Maribor (TAM) je prenehala delovati v 90-ih letih, TAM-Europe, ki je naslednik TAM-a, pa je v lasti kitajskega podjetja China Hi-Tech Group Corporation. Litostroj Power, naslednik Litostroja, je v lasti češkega podjetja Energo-Pro. Radenska je v lasti češkega podjetja Kofola. Cimos je v lasti nemškega podjetja TCH Group. Lek je del švicarskega farmacevtskega giganta Novartis. Mura je po stečaju leta 2014 prešla v last poljskega podjetja Texo Management. Elan je v lasti luksemburškega podjetja Wiltan Enterprises. Krka in Iskra sta, kot kaže, edini (zaenkrat še) slovenski podjetji …

Verjetno je najpomembnejše vprašanje, ki zanima vse Slovence – kaj je privedlo do razprodaje ali propada nekoč uspešnih in močnih slovenskih podjetij? Na to v teoriji vpliva več dejavnikov, ki so se razvijali skozi čas, pa jih poglejmo nekaj:

• Privatizacija: Po osamosvojitvi Slovenije je prišlo do obsežne privatizacije državnih podjetij. Mnoga podjetja so bila prodana tujim investitorjem, da bi se kakor povečala učinkovitost in konkurenčnost.
• Gospodarska kriza: Svetovna finančna kriza leta 2008 je močno prizadela slovensko gospodarstvo. Mnoga podjetja so se soočila s finančnimi težavami, kar je bil kakor vzrok za prodajo tujim investitorjem, da bi se zagotovila njihova preživetje.
• Pomanjkanje kapitala: Slovenska podjetja so pogosto imela omejen dostop do kapitala za širitev in modernizacijo. Tuje investicije so bile kakor videne kot način za pridobitev potrebnih sredstev.
• Globalizacija: Vstop Slovenije v Evropsko unijo in globalizacija sta povečala pritisk na slovenska podjetja, da se prilagodijo mednarodnim standardom in konkurenci. Tuje investicije so omogočile dostop do novih trgov in tehnologij.
• Strateške odločitve: Nekatera podjetja so se odločila za prodajo zaradi strateških razlogov (beri: političnih, z željo po prilastitvi deleža od prodaje), kot so združitve in prevzemi, da bi povečala svojo konkurenčnost in dosegla boljše poslovne rezultate.

Vprašanje je, kateri od naštetih dejavnikov so igrali največjo vlogo pri propadu posameznih podjetij, verjetno pa bi se dalo s pravo ali vsaj pravilnejšo politiko marsikaj preprečiti. Če vemo, da je gospodarska kriza zajela cel svet in ne le Slovenije, potem lahko ta dejavnik zavržemo. Za eno največjih napak se tako izkaže – globalizacija, torej vstop Slovenijo v Evropsko unijo, saj je velik evropski in svetovni trg ‘pojedel’ malo Slovenijo. Verjetno pa so svoje (in to verjetno bistveno vlogo) odigrali tudi politiki in kvazi-gospodarstveniki, ki so prinašali strateške odločitve v korist napačnega (v korist tujcev … in sebe).

Ivan Krambeger: “Bojte so komunistov na oblasti, sicer boste leta 2020 sužnji na svoji zemlji …”

Toda kdo so ljudje, ki so bili od 1991-2024 na ključnih mestih? Kdo so ljudje, ki so prinašali strateške odločitve? Kdo so ljudje, ki že skoraj 35 let vodijo Slovenijo? So to tisti isti ljudje (in njihovi potomci), ki so 45 let pred tem vodili Jugoslavijo, torej komunisti (ki so se od osamosvojitvi preimenovali v Demokrate)? Spomnimo se, leta 1990, ko je Ivan Kramberger kandidiral za predsednika države, je opozarjal natanko na to, kar se je nato zgodilo, natanko na to, kar danes doživljamo. “Ljudje moji, bojte se komunistov na oblasti, oni vam bodo vse pokradli ali pa razprodali, leta 2020 boste sužnji na svoji zemlji. Poslušajte, kar vam pravi Kramberger …”, je takrat govoril ..

Kmalu za tem je bil ubit, seveda v nepojasnjenih (beri: namenoma prikritih) okoliščinah, komunisti pa so se leta 1991 razdelili na ‘leve’ in ‘desne’ demokrate, da so lažje skregali (zavedli) naiven slovenski narod ter začeli s krajo in razprodajo slovenskega premoženja. Več o tem lahko preberete v knjigah Mihe Zimška Globoka država v Sloveniji, 1., 2., 3. in 4. del. Mimogrede, v Gibanju OPS so izračunali, da je Slovenija samo od leta 1991 dalje oškodovana (okradena) za kar 200 milijard evrov, kar pomeni, da je vsakemu Slovencu odtujeno za 100.000 evrov premoženja! Bi vam prišel danes ta denar prav, bi rešil kakšno vašo težavo?

VIDEO | Eden izmed javnih nastopov Ivana Krambergerja, kjer je jasno govoril čez komuniste. Je imel prav, ga je to stalo glave?

Spomnimo, Ivan Kramberger, znan tudi kot “dobrotnik iz Negove,” je bil slovenski izumitelj, pisatelj, filantrop in politik. Rodil se je 4. maja 1936 v Ženjaku pri Benediktu v Slovenskih goricah. V devetdesetih letih je postal znan po svojih populističnih političnih govorih, kjer je pogosto opozarjal na nevarnosti, ki jih vidi v političnem sistemu. Kramberger je bil kandidat na prvih demokratičnih predsedniških volitvah v Sloveniji leta 1990, kjer je prejel 18,5 % glasov in se uvrstil na tretje mesto. Bil je znan po svojih dolgih in strastnih govorih, kjer je pogosto opozarjal na nevarnosti, ki jih vidi v komunistični oblasti.

Na žalost je bil 7. junija 1992 med predvolilnim govorom v Jurovskem Dolu ustreljen in umrl zaradi posledic strelne rane, njegova smrt pa je še danes obkrožena z različnimi teorijami zarote in nepojasnjenimi okoliščinami. (Okoliščine so nepojasnjene seveda le za uradno oblast in male ljudi, če sledite toku denarja, pa se dobro vidi, kdo je razprodal slovenska podjetja. Točno tisti, na katere je opozarjal Kramberger, saj so oni tisti, ki so imeli v rokah vse vzvode …)

Če smo nekoč (od 1945-1991) govorili – tujega nočemo, svojega ne damo, je dandanes slogan očitno ravno obraten. Tuje hočemo, pa še svoje vam za povrhu damo, samo da smo lahko (slovenski politiki) del ‘elite’, del ‘elitne’ Evropske unije, del globalistične scene, aktiven igralec na svetovni šahovnici … Kakšen pa je epilog tega 35-letnega druženja z elito? Veliki so pobrali vse, kar je bilo v Sloveniji koristnega, politiki in tisti, ki delajo za njih, pa so si razdelili nagrade za dobro opravljeno razprodajo slovenskega premoženja. Kaj pa narod?

Naiven narod pa je še vedno skregan, še vedno se deli na ‘leve’ in ‘desne’ in še vedno ni prepoznal, da je opeharjen, okraden. Kljub temu, da jim oblast čedalje bolj zateguje vrvico okoli vratu, katero so nam vsem nataknili leta 1991, narod še vedno lahko diha – in je zato tiho … Pravi rezultati se bodo sicer pokazali v prihodnjih mesecih in letih (morda takrat, ko ne bo več niti za pokojnine, saj je izpraznjena (pokradena) tudi pokojninska blagajna), že zdaj pa se je izkazalo, da je imel Kramberger prav, že zdaj smo skoraj – tujci na svoji zemlji, saj je vse, kar je (bilo) vredno, v rokah tujcev. In kaj preostane nam?

Na nas je, da razmislimo – kje smo naredili napako, je bilo to leta 1945 ali leta 1991? Predvsem pa se vprašajmo – ali lahko še kaj popravimo in kako lahko to napako popravimo … Potem pa naredimo že vendar ta korak – v dobro naših otrok!

VIDEO | Slovenije ne dam nikoli