KOLUMNA: Prirojeni in privzgojeni okusi
Piše: Ivan Soče
Osebno menim, da so starši odgovorni za zdravje (v vseh aspektih) otrok in da so dolžni skrbeti predvsem za otrokove koristi in ne za užitke oziroma so dolžni skrbeti za koristne užitke. Prepričan sem tudi, da otroci niso tako avtohtono naravna (čista, nedolžna, nepopisana … vse v smislu izvirno naravna) bitja, ki jim telesa zanesljivo sporočajo, kaj je za njih dobro in starši bi naj le sledili tem željam. Večina okusov je privzgojenih. Edini prirojeni okus je okus po sladkem, a še tega se da »prevzgojiti«.
Edina prava pot je spreminjanje prehranskih navad staršev
Veliko je napisanega o oblikovanju okusov in izražanju genov (epigenetika) še pred spočetjem, v času nosečnosti in v prvih mesecih ali letih po porodu, tako da naši otroci ne prihajajo na naš svet enako »naravni« kot pri tistih starših, ki sami živijo polnovredno naravno življenje. Že pri enem letu ali celo prej so pri mnogih otrocih okusi že močno oblikovani na podlagi prehranskih izkušenj matere v času nosečnosti in dojenja. Skratka, nikakor se ne bi smeli zanesti na tezo, da otrokovo telo zahteva tisto, kar potrebuje. Tudi če bi otrokovo telo sporočalo, da potrebuje npr. beljakovine, ne bi moglo sporočati, da potrebuje beljakovine v obliki mesa. Kdor temu ne verjame, naj poskusi otroku, ki neznansko ima rad meso, ponuditi meso brez začimb. Brezpogojna zavrnitev takšne hrane je dokaz, da je otrok zasvojen z okusom in ne s hranili. Enako bi otrokovo telo sporočalo, da potrebuje kalcij, ne more pa sporočati, da potrebuje kravje mleko.
Seveda so izjeme, ko bosta celo enojajčna dvojčka razvila različne okuse, a to so resnično zelo redke izjeme.
Treba bo marsikaj pozabiti in se marsičesa naučiti.
Sprememba okusa pri otrocih je dolgotrajna in naporna. Zato jo pogosto starši opustijo in odgovornost prevalijo na otroke, češ oni sami vztrajajo in najbolje vedo, otrok že čuti, kaj je zanj dobro ipd. Pravzaprav je edina prava pot spreminjanje prehranskih navad staršev. Imitiranje staršev je prvinska najmočnejša vzgoja. Zato otrok hoče čim prej jesti iz krožnikov staršev. Tako spoznava okuse in dobiva informacije, kaj je »dobro« (to jedo odrasli, ki jim zaupam, da dobro vedo kaj delajo), ker je vsak grižljaj nagrajen s pohvalo, občudovanjem ali drugo obliko nagrade (odrasli, ki jim zaupam in me imajo radi, mi že ne bi dali hrane, ki bi mi lahko škodila). Druga velika napaka je, da slabo hrano povezujemo z ugodjem (nagrade v obliki zdravju škodljive ali nekoristne hrane, kot so rojstni dnevi v restavracijah s hitro hrano, sladkarijami, prigrizki, hrano z žara ipd.), ker se ustvarja podzavestna povezava med ugodjem in določenim tipom hrane. Zato takšna hrana postane sredstvo pobega iz situacije neugodje v območje ugodja.
Tako oblikovane prehranske navade otroka spremljajo celo življenje in povzročajo posledice, ki so pogosto pogubne. Vzrok in začetek epidemičnih razsežnosti prehranskih bolezni (debelost, diabetes, avtoimunske bolezni (alergije, multipla skleroza …), ateroskleroza, artritis, ledvične bolezni, osteoporoza in mnoge druge težave, je v naših krožnikih – krožnikih odraslih. Vsebino krožnika določajo naše navade, oblikovanje navad pa se začne v maternici in morda malo prej. Značaj (vsebina) navad je posledica vzgoje prehransko neizobraženih staršev prejšnjih generacij, zastarelih znanstvenih in strokovnih resnic in vpliva prehranske industrije.
Treba bo marsikaj pozabiti in se marsičesa naučiti.
(Foto: vir)
