Intervjuji

MIRKA GRADIŠAR: “Vsejedce sprejemam kot svoje mlajše brate in sestre, ki še niso prišli do pravega zavedanja oziroma zrelosti …”

Mirka Gradišar, 56-letna mati, žena in babica iz Loke pri Tržiču, zaposlena kot medicinska sestra v Zdravstvenem domu v Tržiču. Prijatelji jo poznajo kot osebo, ki zna poslušati in sočustvovati, pa tudi pomagati, kadar je potrebno. Rada bere, plete, kvačka, dela zapestnice uhane, ogrlice (včasih tudi kaj proda na stojnici), se sprehaja s kužkom in potuje po svetu. Je poročena, v drugo, tokrat, kot pove, srečno. Želi si, da bi bilo njeno življenje čim bolj nenasilno, zato je že davnega leta 1992 postala vegetarijanka, od leta 2011 dalje pa je ponosna veganka. Zgolj še ena povezavica – Mirka Gradišar je mamica Alje Aljančič, veganke, ki se nam je predstavila skozi Zgodbe veganov …

  • Mirka, kdaj ste prvič spoznali, da živali niso na svetu za mučenje in ubijanje?

Ko sem bila stara 20 let, je prišla moja sestra s potovanja po Indiji in takrat smo bili vsi deležni njenih predavanj o neetičnosti uživanja mesa. Čutila sem sicer, da ima prav, vendar je bil to čas pred dobo računalnikov in nihče ni nič kaj veliko vedel o tem. Tudi nikogar drugega, razen nje, nisem poznala, ki bi bil vegetarijanec.

  • Ste že takrat takoj postala vegetarijanka?

Ja, takrat sem sicer res poskusila iz svoje prehrane odstraniti meso, vendar pa sem se zaradi družinskih in družabnih vzrokov vedno znova vrnila k staremu načinu prehranjevanja. Marca leta 1992 pa sem ponovno sprejela odločitev o spremembi prehrane, takrat za vedno. Od takrat sem vegetarijanka, zadnjih sedem let pa tudi veganka.

“Še sedaj se spominjam šoka ob pogledu na mrtvo žival, s prerezanim trebuhom, obešenim na kavlju … Nisem ga hotela jesti, tisti trenutek pa sem se tudi zatrdno odločila, da živali ne bodo več moja hrana. In niso bile, nikoli več.”
  • Razlogi so torej etika, ljubezen do živali, niste želeli več sodelovati pri nasilju nad njimi?

Ja, vegetarijanka sem postala iz povsem etičnih razlogov. Jedla sem tako, ker se mi je to enostavno zdelo prav. Niti o zdravju, niti o okolju takrat nisem nič kaj dosti razmišljala. Mnoga leta sem bila namreč mati samohranilka, zato so bile moje misli veliko bolj usmerjene k preživljanju mojih dveh hčera. Šele ko sem zbolela za Chronovo bolezen, sem začela razmišljati o hrani kot zdravilu …

  • Kaj ste storili, kako ste reševali zadevo?

Z mojim sedanjim možem sva se tam okoli leta 2008 odločila za presno hrano, ki pa je žal vsebovala tudi mlečne izdelke. Vztrajala sva leto dni, potem malo pavze, pa spet leto dni. Vendar je bolezen še vedno vsake toliko časa izbruhnila. Nekoč pa je moj mož prišel domov z idejo – kaj pa, če bi midva iz prehrane izločila mlečne izdelke? Takrat si kaj takšnega nikakor nisem mogla zamišljati. Da bi bila jaz brez jogurta ali brez sira?? Nikakor ne! Rekla sem mu, da žal brez tega ne morem živeti.

  • Ha, ha, a očitno se je to potem vseeno zgodilo …

Ja, od takrat, ko sem bila takega mnenja, je minilo samo nekaj mesecev … potem pa mi je hči Alja poslala filmček aktivista za pravice živali Gary-ja Yourofsky-kega (video spodaj, op. ur.). Ko sem gledala, kaj se dogaja v mlečni industriji, me je hudo pretreslo. Takoj sem vedela, da je sprememba hrane nujna.

  • Se vam je kakšen dogodek nasilja nad živalico (iz mladosti ali danes) še posebej vtisnil v spomin?

Moja stara mati je živela v Puli, kamor smo s starši hodili na letni dopust. Imela je velik kurnik s kokoškami. S sestro sva se z njimi igrali, jim dali imena in jih imeli radi. Vendar je vsakič po določenem času ena kokoška izginila in se za kosilo ‘pojavila’ na krožniku. Čeprav nama niso povedali, sva vedeli, da je to najina prijateljica … In je nisva hoteli jesti.

  • Še dobro, da vam je uspelo to povezati. Še kakšen dogodek?

Mnogo let kasneje, ko sem bila poročena še s prvim možem, si je le-ta kupil živega telička, z namenom, da ga vzredi in zakolje. Imel ga je pri nekem kmetu na vasi, ga obiskoval in spremljal, kako raste. Jaz ga nisem hotela videti, niti mi niso povedali, kdaj ga bodo ubili. Še sedaj se spominjam šoka ob pogledu na mrtvo žival, s prerezanim trebuhom, obešenim na kavlju … Nisem ga hotela jesti, tisti trenutek pa sem se tudi zatrdno odločila, da živali ne bodo več moja hrana. In niso bile, nikoli več.

  • Je bil preskok težak, se je bilo težko odreči mesu?

Ja, preskok je bil težak. Tista leta so bili vegetarijanci zelo redki, imeli so nas za zelo čudne, zato tudi je moja odločitev o brezmesni hrani zorela kar 10 let. Pa še takrat, leta 1992, smo bili nadvse nenavadni. Preskok na veganstvo pa se je zgodil skoraj v trenutku. Ob ogledu Gary-jevega filma sem vedela, da je to edina pot, če hočem v miru živeti sama s seboj. In tudi ničesar nisem pogrešala. Ne sira, ne mleka, ne jogurtov. Ničesar!

“Tista leta so bili vegetarijanci zelo redki, imeli so nas za zelo čudne, zato tudi je moja odločitev o brezmesni hrani zorela kar 10 let. Pa še takrat, leta 1992, smo bili nadvse nenavadni. Preskok na veganstvo pa se je zgodil skoraj v trenutku. Ob ogledu Gary-jevega filma sem vedela, da je to edina pot, če hočem v miru živeti sama s seboj.”
  • Kako so vaše veganstvo sprejeli vaši domači?

Z domačimi nisem imela težav. Sestra je bila vegetarijanka že 10 let pred menoj, tako da so starši to spremembo sprejeli brez težav. Za prvega moža sem nekaj časa kuhala posebej, vendar je kmalu rekel, da bo tudi on tako jedel, kot sem se odločila jaz. Mlajša hči Alja, ki je bila takrat stara 6 let, mi je takoj rekla: »Mami, tako, kot boš jedla ti, bom tudi jaz«. In tega se je držala 100%. Najtežje je spremembo sprejela starejša, takrat 10-letna hčerka Sandra.

  • Kaj pa sedanji mož poreče na vaše veganstvo?

Ko sem 15 let nazaj spoznala mojega sedanjega moža, je bil vsejed, vendar zelo prilagodljiv človek. Pogosto sem mu kaj dobrega skuhala, povedala o svojih pogledih na hrano in sčasoma se je tudi on odločil za vegetarijanstvo. Sedaj pa sva oba vegana že 7 let.

  • Oooo, čestitke. Obema. Kako pa dandanes gledajo prijatelji na vajino veganstvo?

Po naravi sem bolj samotarski tip človeka, imam samo nekaj prijateljic, ki popolnoma spoštujejo moj način življenja.

  • Kako gledate na vsejedce?

Vsejedce sprejemam kot svoje mlajše brate in sestre, ki še niso prišli do pravega zavedanja oziroma zrelosti. Jasno, da njihova dejanja ne sprejemam in mi niso všeč, vendar pa dobro vem, da se na silo ne da spremeniti ničesar. Mnogo ljudi me že dolgo pozna in vedo za moj stil življenja, tako da z veseljem svetujem in delim svoje znanje, če sem le za to vprašana.

V službi v Zdravstvenem domu Tržič.
  • Kot zdravstvena delavka imate več opravka z ljudmi, kaj svetujete njim?

Kot medicinska sestra se seveda srečujem s tako in drugače bolnimi ljudmi … A le redko, kadar res začutim, da je človek pripravljen slišati tudi drugačno resnico, kot jo zagovarja naše zdravstvo, povem kaj o tem. Ne želim prepričevati ljudi, najtežje je prepričevati prepričane. Če pa kdo vpraša, pa z veseljem povem in pomagam.

  • Je veganstvo drago, je težko biti vegan?

Če se odločiš, da boš jedel le zdravo in polnovredno vegansko hrano, je strošek za hrano majhen. Če pa se odločiš za predelane veganske izdelke, ti pa so res bistveno dražji od njihove osnovne različice. Sama si stroške za hrano zmanjšam s tem, da doma delam mleko, jogurt, sir iz oreščkov, razne namaze, spečem tudi kruh, pa me pride vse skupaj zelo poceni …

  • Torej radi kuhate? Od kod dobivate ideje?

Ja, zelo rada kuham in ustvarjam nove jedi. Veliko receptov najdem na spletu, nekaj iz kuharskih knjig, kakšno jed pa si kar sama izmislim. Osebno sem sicer malo bolj omejena, kajti moja veganska hrana ne sme vsebovati glutena, ker ga moje črevo ne prenese, pa se kljub temu najde dovolj dobrih, pestrih sestavin za potešitev popolnoma vseh gurmanskih užitkov.

  • Katero jed najraje pripravite?

Moja najbolj priljubljena hrana je solata. Velika skleda solate. V času, ko sem jedla samo presno, je bilo to moje vsakodnevno kosilo. Pod ‘priljubljene’ pa bi dala še testenine (najboljše so tiste z omako iz indijskih oreščkov), potem pa sledijo razni zavitki, polnjeni, glede na letni čas … Pa ajdovi štruklji, rižotke in polpetki.

  • Radi potujete. Kako se znajdete glede hrane tam?

Vedno poskušava z možem čim več kuhati sama, saj je hrana, pripravljena doma, najboljša in najkvalitetnejša. Kadar se potepava po svetu, pa se prilagodiva tamkajšnji ponudbi, seveda v okviru veganske in brezglutenske … Peru, Kambodža, Šri Lanka, Ekvador, … tam sva bolj na rižu in njihovem čudovitem sadju.

“Nekoč je moj mož prišel domov z idejo – kaj pa, če bi midva iz prehrane izločila mlečne izdelke? Takrat si kaj takšnega nikakor nisem mogla zamišljati. Da bi bila jaz brez jogurta ali brez sira?? Nikakor ne! Rekla sem mu, da žal brez tega ne morem živeti. Potem pa mi je hči Alja poslala filmček aktivista za pravice živali Gary-ja Yourofsky-kega. Ko sem gledala, kaj se dogaja v mlečni industriji, me je hudo pretreslo. Takoj sem vedela, da je sprememba hrane nujna.”
  • Kaj naročite v restavraciji, ki NIMA veganske hrane na meniju?

V restavraciji, ki nima veganske hrane, zelo ne rada jem. Razložim, kakšne so moje zahteve, potem pa skupaj ugotovimo, če se najde kaj primernega. Še najpogosteje je to kakšen riž, malo zelenjave, pa solata, seveda.

  • Ali se vam zdi moralno sporno, če vegan vsejedca postreže z mesom?

Ja, meni se to zdi moralno sporno. Sama nikoli nikomur ne pripravljam in ne strežem mesa in ga tudi nikoli ne bom. Edini živi bitji, ki iz mojih rok dobita živalske izdelke, sta moj pes in mačka. S tem, ko sem ju posvojila in jima rešila življenje, sem ju dolžna tudi prehraniti. V naravi so to mesojede živali, zato je prav, da jima dam zanju primerno hrano. Kuža dobiva surovo meso, muca pa si surovo pogosto ulovi sama.

  • Ste uspeli, ob možu, še koga nagovoriti na veganstvo?

Najbolj srečna sem, da živim s človekom, mojim sedanjim možem, ki je svoj vsejedi način prehranjevanja zamenjal za moj takratni vegetarijanski in sedaj veganski, pa še brezglutenski način. Dve moji sodelavki sta se spogledovali z veganstvom iz zdravstvenih razlogov, ne vem pa, če še vztrajata.

  • Kaj odgovorite vsejedcu, ko reče, da je vsebina krožnika stvar posameznika?

Z vsejedci še nikoli nisem prišla v situacijo, ko bi mi to kdo zabrusil. Na svoj način prehranjevanja sem zelo ponosna in to na nek tih način dam vedeti, zato me ljudje vedno pustijo pri miru. Včasih, recimo v službi, me vljudno vprašajo o vsebini moje malice in jim ravno tako vljudno odgovorim. Če pa bi mi kdo, ki bi imel na krožniku živalsko trupelce, rekel, da je to njegova stvar, bi mu razložila, da to nikakor ne drži.

Uživanje v naravi pred hišo.
  • Kaj bi mu odgovorili?

Povedala bi, da je za njegovo kosilo moralo umreti nedolžno živalsko bitje, da s svojim načinom življenja škoduje tudi materi Zemlji, ki postaja vedno bolj onesnažena, pa še kaj drugega, če bi bil seveda pripravljen poslušati …

  • Toda nekateri se izgovarjajo tudi na naporno in težaško delo … Kaj pa bi rekli takemu?

Povedala bi mu, da to ne drži. Za vzgled bi mu dala mnogo uspešnih športnikov, ki delujejo na rastlinski pogon. Ker je sedaj doba računalnikov, bi mu svetovala, naj sam malo »pogugla«, pa bo videl , da je v zmoti.

  • Se morda vidite nekoč kot presni vegan, morda frutarijanec?

Ne, ne vidim se ne kot presni vegan, ne kot frutarianec. Presno prehrano sem leta nazaj že prakticirala in ugotovila, da mi takšen način prehranjevanja ne odgovarja. Rada kuham, rada pripravljam hrano in rada dobro jem. Veganska hrana brez glutena mi zaenkrat popolnoma ustreza.

  • Kako veste, da je veganstvo tisto pravo?

Da je to tisto pravo, vem, ker to izkušam na lastni koži … glede na to, da imam postavljeno resno diagnozo (Chronova bolezen) že več kot 20 let in imam še vedno celo črevo. Občasno se sicer pojavijo težave, ki pa se kmalu umirijo in izginejo. Za zadnje težave, že v času veganstva, pa sem bila kriva sama, saj sem na sebi poskusila, če res ne prenesem glutena. In sem ugotovila, da tega res ne smem jesti.

  • Vam je veganstvo prineslo še kakšne koristi?

Vsekakor veganstvo prinese več energije. Moj dan se pogosto začne že ob 4h zjutraj, zaključi pa ob 10h zvečer. Izboljšala se je tudi prebava, izginila alergija na cvetni prah, na težave s črevesjem pa vplivajo tudi druge stvari, tako da Chronova bolezen, kljub temu, da ne jemljem nobenih zdravil, ostaja pod kontrolo.

“Najbolj srečna sem, da živim s človekom, mojim sedanjim možem, ki je svoj vsejedi način prehranjevanja zamenjal za moj takratni vegetarijanski in sedaj veganski, pa še brezglutenski način.”
  • Od kod sami črpate znanje, s spleta?

Doma imam najmanj 10 knjig na temo veganstva, hodim tudi v knjižnico, kjer si lahko sposodim knjige na to tematiko. Sicer pa, ja, spremljam tudi splet, verjamem in zaupam veganskim zdravnikom in znanstvenikom, kot so dr. Neal Barnard, dr. Dean Ornish, dr. Caldwell Esselstyn, John McDougall, Colin Campbell, ki so dolga leta samostojno proučevali vpliv prehrane na zdravje ljudi.

  • Če bi vam zdravnik rekel, da za zdravje nujno morate (po)jesti meso, mleko in/ali jajca, kako bi reagirali?

Zdravniku bi brez dlake na jeziku povedala, da se z njim nikakor ne strinjam in da imam svoj preizkušen način zdravljenja, ki vključuje zdravo vegansko, brezglutensko prehrano. Glede na to, da imam avtoimuno bolezen, ki je naša medicina ne zna zdraviti, in da je moja bolezen običajno zelo težka, se moj osebni zdravnik popolnoma strinja z mojo izbiro.

  • Kako izgleda vaš dela prost dan?

Moje proste sobote in nedelje niso prav nič posebnega. Začnejo se relativno zgodaj zjutraj s sedenjem na magnetni blazini, ki mi pomaga ohranjati zdravje, pa z izpitjem zelenega soka, potem sledi sprehod s psom, zajtrk, nakupi, pospravljanje, priprava kosila. Kuhanje mi vzame kar precej časa, saj je potrebno narediti tudi mleko in jogurt, pa speči kruh, narediti namaz, itd.

  • Torej ni časa za počitek??

Se najde. Po kosilu sledi kratek počitek, a ne dolgo. Kmalu spet napoči čas za sprehod s kužkom. Popoldne včasih kaj berem ali pa ročnega naredim, včasih grem kam na obisk, potem sledi zgodnja večerja, še en sprehod s psom in tu je večer, ko je spet čas za blazino, ogled kakšnega filma … in počitek.

  • Kako gledate na veganstvo dandanes in veganstvo nekoč?

Biti vegetarijanec včasih, recimo leta 1992, je bilo, kot sem že omenila, skrajno čudno. Če si v restavraciji hotel naročiti hrano brez mesa, so te samo čudno gledali in potem povedali, da žal nimajo ničesar. Tudi v trgovinah, razen sadja in zelenjave, nismo dobili nič. Že zelo kmalu sem se naučila delati sejtan. Kako je bilo s tofujem, se pa ne spomnim natančno. Vem pa, da smo se po razne namaze podajali v Avstrijo …

Peka potičke z vnukinjo Zojo.
  • Danes pa je vsega dovolj, police se – v primerjavi z nekoč – šibijo pod težo veganske prehrane …

Ja, dandanes je biti vegan povsem enostavno. V trgovinah dobiš, kar želiš, v restavracijah imajo pogosto veganski meni, tudi če si sladkosneden, se da dobiti kaj, od sladoleda do tortice. Pogosto sem v tujini pogrešala naše, relativno dobro založene trgovine. Vendar se tudi v svetu stvari spreminjajo na bolje. Velikokrat preživljava dopust na Korziki, ki je zelo mesna dežela, pa se da kljub temu v trgovinah najti že kar nekaj veganskih dobrot.

  • Kako ste nekoč gledali na veganstvo?

Včasih o veganstvu sploh nisem razmišljala. Vedela sem, da obstajajo tudi taki ljudje, nisem pa čisto razumela, zakaj je potrebna takšna – skrajnost, kajti moj način prehranjevanja se mi ni zdel prav nič sporen, saj krave itak dajejo mleko in jim za to ni treba umreti. Tako so nas učili v šoli. Vse dokler nisem videla filma o grozotah mlečne in jajčne industrije, ki me je popolnoma šokiral in postavil v kruto realnost. Odločitev za veganstvo se je zgodila v trenutku, brez kompromisov. Danes vem, da je veganstvo edina prava pot, ki ti veliko daje in te ne prikrajšuje za res ničesar.

  • Kje vidite veganstvo čez nekaj let? Ste optimist, da nekoč postanemo vsi ljudje vegani ali pa vsaj večina ljudi? Kdaj bi se lahko zgodila ta prelomnica v svetu?

Glede na porast ljudi, ki se ozaveščajo in si veganstvo izbirajo kot svoj način življenja, upam, in si želim, da bomo vegani počasi postali večina. Kdaj se bo to zgodilo, pa težko rečem. Vendar upam, da bom to doživela …

  • Lahko rečete, da vas veganstvo izpopolnjuje, da ste z veganstvom dosegli smisel življenja?

Sem zelo ponosna veganka in to tudi povem. Mislim, da je veganstvo edina prava izbira, tako etično, kot okoljevarstveno. Vsak dan sproti sem hvaležna sebi, da sem bila sposobna izbrati pravo pot, pot nenasilja.

“Včasih o veganstvu sploh nisem razmišljala. Vedela sem, da obstajajo tudi taki ljudje, nisem pa čisto razumela, zakaj je potrebna takšna – skrajnost, kajti moj način prehranjevanja se mi ni zdel prav nič sporen, saj krave itak dajejo mleko in jim za to ni treba umreti. Tako so nas učili v šoli. Vse dokler nisem videla filma o grozotah mlečne in jajčne industrije …”
  • Obstaja možnost povratka med nevegane?

Dokler živimo v miru, ne obstaja niti najmanjša možnost, da se vrnem nazaj. Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do naravne katastrofe, ko ne bi dobila primerne hrane, pa sedaj težko rečem. Če bi šlo za življenje ali smrt, bi verjetno izbrala življenje.

  • Imate kakšno domačo živalico?

Imam psa in mačko. Oba sta me našla. Psi so v mojem življenju že več kot 20 let. Ko je poginil moj zadnji pes Lux, sem se sveto zarekla, da nočem imeti nobenega psa več. Bila sem mnenja, da jim primerne prehrane ne morem nuditi, da se z mesom nočem več ukvarjati in da si bom čez leta umislila prašička. A zarečenega kruha se veliko poje.

  • Ha, ha, kar povejte … kaj se je zgodilo?

Bila je nedelja dopoldne, šla sem na obisk k mami. Stopila sem v kuhinjo, ko se mi pod noge zaplete najbolj prikupen kužek, kar sem jih kdaj videla. To je bil Čapi, 8-letni kuža, ki je pred kratkim izgubil lastnico, ker so ji odrezali noge in jo poslali v dom. Moja sestra mu je iskala mesto v zavetišču, Čapi pa si je nov dom ‘izbral’ pri meni.

  • Ljubezen na prvi pogled …

Ja, to malo bitje mi polepša življenje vsak dan sproti, mi pomaga, da ostanem v dobri kondiciji, predvsem pa mi daje vedeti, da sem zanj najpomembnejši človek na svetu. Zelo ga imam rada, tako zelo, da sem sposobna spregledati, da se moram zaradi njega ukvarjati z mesom.

Mirka in posvojenček Čapi doma na vrtu. Ljubezen na prvi pogled.
  • Kako si predstavljate svoje življenje v prihodnosti, kakšno bi naj bilo vaše idealno življenje?

Do upokojitve imam še tri leta. Tega obdobja se zelo veselim in komaj čakam, da ta leta minejo. Trenutno je moj življenjski tempo prehiter, včasih imam občutek, da ves čas nekam hitim. Vem, da življenje nikoli ni čisto idealno, želim si le, da bi imela več časa za stvari, ki me veselijo in za ljudi, ki jih imam rada.

  • Kakšen je vaš življenjski moto?

Živi in pusti živeti.

  • Kaj želite sporočiti ljudem?

Mati narava nam je dala dobre rastlinske hrane v izobilju. Premagajte strah, dovolite si doživeti spremembo, pogledati s srcem in ugotovili boste, da je veganstvo najboljša, najbolj prijazna ‘dieta’, kar si jo lahko zamislite. Pomagala vam bo do sijajnega zdravja in počutja, vi pa boste pomagali mnogim trpinčenim bitjem, dali svoj prispevek k ohranjanju čistega okolja in prihranili pitno vodo. Verjemite, prav vsak šteje.

 

Povezave:

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE