MONIKA NAUMOVSKI: “Od kod nam pravica, da to delamo živim bitjem, ki si želijo samo to, kot vsa živa bitja – živeti, ljubiti in se veseliti???”

Monika Naumovski, 27 let, živi v Ljubljani. Odločna oseba, z nenehno željo po učenju in širjenju obzorij. Magistrica prava (po izobrazbi in po duši), v srcu pa veganka v polnem pomenu besede. Pravo je njena strast, predvsem področje gospodarskega kazenskega prava, prava varstva okolja. Močno upa, da bo nekega dne z uporabo znanja, ki ga dnevno pridobiva na tem področju, lahko pomagala tudi pri razvoju živalskega prava. Sanja o dnevu, ko bodo živali končno imele pravice in svet ne bo usmerjal le kapital. Trenutno dela za Finančnem uradu. Veganka je od leta 2016.

  • Moni, po čem si prepoznavna, po čem te poznajo prijatelji, someščani?

Hmm, to je pa težko … Mislim, da moj karakter kar izstopa med prijatelji, ker večino časa nimam dlake na jeziku, kar me mnogokrat udari nazaj. Drugače pa sem zelo načelna v svojih stališčih in vedno cenim dobro debato, saj skozi dialog mnogokrat tudi sama pridem do novih spoznanj. Poznajo me tudi kot veganko, ljubiteljico živali in bunny-lady. Sem namreč skrbnica treh kuncev, ki so res – moj svet …

  • Imaš kaj prostega časa, kako ga preživiš?

V prostem času se ukvarjam s prostovoljnim delom – pri Društvu za osvoboditev živali in njihovih pravic, pri Veganskem društvu, sodelujem pri aktivističnih akcijah Annonymous for the Voicless, Erathling experience, Dolgouh – pomoč kuncem in njihovim skrbnikom, Beli obroč Slovenije in razna priložnostna dela. Večino prostega časa poberejo tudi moji kunčki, ki so res pravi mali ‘mojstri’, ki me znajo pripraviti, da za njih naredim vse.

“Na Nizozemskem sem imela za ‘cimro’ Helin iz Avstralije, ki dejansko ni bila veganka, ampak se je že takrat zelo trudila v tej smeri. Je zelo sočutna oseba in ona, neveganka je dejansko mene spodbujala na to pot. Vedno, ko ji to povem, mi reče, da je to totalni paradoks.”
  • Šport, rekreacija?

Seveda, potem pridejo še športne aktivnosti, ko je le volja in moč … Tek, kolesarjenje, smučanje, snowboarding, pohodništvo … Ne smem pozabiti omeniti – branje, branje, branje vse mogoče literature, navadno berem vsaj pet knjig hkrati. Predvsem pa skušam svoj prosti čas nameniti, da se udeležim čim več aktivnosti, ki promovirajo namene, ki so mi načelno blizu in da se čim bolj izobrazim na teh področjih (pravo živali, veganstvo, področje proti-korupcije in kazenskega prava, itd.) Mogoče sem pa malo čudna, ker res ne maram sedeti za ekrani. Navadno, ko pridem domov iz službe, odvržem telefon, računalniku se pa izogibam na daleč …

  • Kdaj se je začela tvoja pot k veganstvu?

Moja pot se je začela leta 2015 s selitvijo na Nizozemsko, kjer sem živela 6 mesecev zaradi izmenjave. Dokončno sem veganka postala marca 2016, ko nisem več imela potrebe / želje po čemerkoli veganskem in sem veganstvo sprejela v celoti (od prehranjevanja, nakupov kozmetike, oblek, ubijanja insektov itd. )

  • Kaj so bili razlogi, zakaj si sploh težila k veganstvu?

Etika. Na Nizozemskem sem imela za ‘cimro’ Helin iz Avstralije, ki dejansko ni bila veganka, ampak se je že takrat zelo trudila v tej smeri. Je zelo sočutna oseba in ona, neveganka je dejansko mene spodbujala na to pot. Vedno, ko ji to povem, mi reče, da je to totalni paradoks. Predstavila mi je delovanje Jamesa Aspeya, ki je imel v letu 2015 ravno tour – 365 days voicless (For the animals) in je v začetku leta 2016 »spregovoril«.

  • Wow, ja, res, zelo zanimivo … Potem je naredilo ‘klik’?

Sledile so še debate, gledanje sanctuaries, kjer živali, ki jih jemo, predstavijo v luči srečnih bitij, ki hočejo uživati življenje, ki se igrajo … Posnetke mamic, ki so ponovno združeni s svojimi otroki, veselje, žalost, z eno besedo – čustva. Takrat me je ‘zadelo’ – od kod nam pravica, da to delamo živim bitjem, ki si želijo samo to, kot vsa živa bitja – živeti, ljubiti in se veseliti???

  • Se ti je kakšen dogodek nasilja nad živalico še posebej vtisnil v spomin?

Ljudje gledamo na življenje skozi očala, katera si nadanemo. Moja mami prihaja iz Bosne in tja hodimo vsako leto, večkrat na leto, že od mojega otroštva. Pred kakšnim letom šla v Bosno v lastni režiji, iz razloga po zaščiti živali. V Sarajevo na protest proti azilu za pse Prača, imenovan tudi ‘azil smrti’. Takrat sem videla Bosno v povsem drugi luči. Pes za psom ob cesti, poškodovan ali celo mrtev, nihče ne ustavi. Kjer je bilo vsaj malo smeti, tam so bile trume psov, ki se borijo za ostanke hrane … avti pa peljejo mimo … Brcanje, tepež psov, ki pridejo do tebe s povešeno glavo in želijo samo to, da jih pobožaš …

  • Torej si videla tudi drugo stran Bosne …

Ja, tedaj sem videla »mojo« Bosno v drugi luči. Mislim, da mnogo ljudi še vedno gleda na živali skozi očala, ki jim jih je nadela družba, sami pa jih nočejo sneti. In enkrat, mislim, bo potrebno prevzeti odgovornost in si sneti ta očala, pogledati resnici in trpečim živim bitjem v oči in reči: »Jaz sem tisti, zaradi katerega ti trpiš. In to se mora končati.«

“To ni to, kar nas dela človeka. Sočutje, ljubezen in pravičnost je tisto jedro v nas, ki ga je zameglil pohlep in to, da nam je udobno. Zato moramo prevzeti odgovornost, nehati prelagati krivdo na sistem, na družbo, na mite in floskule v stilu ‘tako je že od nekdaj’. Mi smo odgovorni za to trpinčenje, mučenje in ubijanje.”
  • Je bil preskok težak, se je bilo težko odreči starim okusom oz. razvadam?

Ne, ni bil. Sem taka oseba, da če si rečem – ne, tega pa od jutri ne smeš, bodo moji možgani to registrirali kot spodbudo in bodo želeli še bolj intenzivno konzumirati te stvari. Torej, s (samo)prepovedjo ne pridem daleč. Zato sem tudi vedela, da se moram na pot veganstva podati postopoma. V srednji šoli sem bila dve leti vegeterijanka, za tem, ko me je sestra peljala na shod v smislu ‘Če bi imele klavnice steklene stene’ … Takrat sem torej takoj postala vegetarijanka, a sem kmalu ponovno začela jesti meso, predvsem zaradi priročnosti. Oh, kako grozno se to sliši, kako zelo nas ‘farba’ mesna industrija in na sploh trgovci. No, to je bila takratna izkušnja, tokrat pa sem postopoma izločala stvari iz jedilnika, meso mi je bilo najlažje črtati in to sem storila takoj …

  • Kaj pa zasvojljive stvari – mleko, siri?

Uf, siri so bili moja slabost, strast … odvisnost. Črtala sem jih enega po enega. Če bi takrat vedela za veganske sire, bi bilo lažje, veliko lažje. Predvsem pa mi je pri tem prehodu pomagalo ali prišlo prav, da sem se držala pravoslavnega posta. Vsako sredo in petek je bila na ‘jedilniku’ veganska dieta in še preden sem dobro dojela, je to že postal moj vsakdan. Vedno bolj sem se počutila krivo, ko sem z nakupom podprla neveganske izdelke, hkrati pa sem se vedno bolje počutila ob uživanju veganske hrane – hrane v pravem pomenu besede.

  • Si kdaj podvomila vase?

Kot verjetno še tisoče veganov, sem bila 99%, da mi ne bo uspelo … Pa moja družina tudi. Ma, nihče ni verjel, da bo Monika prenehala jesti sir. Ampak, res, ne lažem, sploh mi ni bilo težko. Mojemu telesu je bilo očitno to še bolj všeč …

  • Kako se prehranujejo ostali v družini?

Moja družina je povsem mesojeda, na začetku so bili presenečeni in malo skeptični. Se pa maksimalno trudijo, da mi ugodijo … in kljub temu, da jih (še) nimam na »svoji strani«, spoštujejo mojo odločitev in na domačih kosilih res jem gurmansko. Tako da, vegan ni nihče. Zame kuhajo vsi vegansko in tudi ko oni pridejo k meni na kosilo, jemo vegansko.

  • Torej ni gledanja postrani?

Ni gledanja postrani. Jaz obožujem mojo družino. Oni so me vzgojili in mi dali ta čudovit čut do živali, živega, sočutje in ljubezen. Moje največje upanje je, da enkrat tudi oni najdejo alternative in izhode iz situacij, za katere trenutno menijo, da jim onemogočajo veganstvo, ker so res najboljše osebe na svetu in vem, da nikoli ne bi želeli živim bitjem to, kar se jim danes dogaja. Do takrat imajo pa mene, da jim težim …

  • Kako je reagirala okolica na tvoje veganstvo?

Zelo pozitivno, dejansko slabih izkušenj v družbi nimam. Imam tudi dosti prijateljev, ki iz različnih razlogov (etičnih, zdravstvenih, ipd) stremijo k ‘plant based dietam’. Moram reči, da moji prijatelji imajo čut in ljubezen do živali, vendar se ta izraža predvsem na posameznih ‘welfare akcijah’, na primer končajmo testiranje na živalih, končajmo baterijsko rejo, licitiranjem na Facebooku, pomočjo, ko se organizira kakšna akcija, donacijam društvom, itd.

“Glede prehrane jaz vedno pravim, da sem ‘najslabša veganka’. Moji jedilniki znajo biti tudi zelo enolični. Lahko namreč jem za zajtrk, kosilo in večerjo isto stvar. Sicer pa sem pristaš naravne hrane, torej čim več sadja in čim več zelenjave.”
  • Si uspela koga nagovoriti na veganstvo ali si raje tiho in si s svojimi dejanji le zgled?

Hm … poskušam ne nagovarjat ljudi. Ker si ne želim, da bi kdo to naredil, ker bi bilo kul ali moralno superiorno ali bolj zdravo ali bolj ekološko. Veganstvo je zame v osnovi etično izhodišče in dokler ne delaš to, ker si proti izkoriščanju živali, potem je brez veze, da se označuješ tako. In to je nekaj, kar čuti človek v sebi. Jaz predvsem poskušam govoriti o stvareh, ki so nam skrite in prikrite, ker je tako pri meni prišlo do te povezave. Skušam se čim več pogovarjati o tem, izpostavljati primere dobre prakse in kaj ne bi smeli podpirati (recimo obiskovanje ZOO, turističnih atrakcij, ki vključujejo živali), itd …

  • Imaš kakega vzornika med vegani ali vegan aktivisti?

Moram reči, da na začetku je bil predvsem James Aspey. Sedaj pa obstaja toliko enih kanalov, pa veganski kolegi, ki vedo še veliko več kot jaz … Hodim tudi na aktivistične evente, ki so tudi res odličen vir informacij, tako da vsak dan izvem nekaj novega.

  • Kako veš, da je veganstvo tisto – ‘edino ta pravo’?

Vem, da je veganstvo tisto pravo, saj se vsak dan vprašam, zakaj sem tako pozno postala veganka in skozi svoje življenje z svojimi ravnanji prispevala k škodovanju živalim.

  • Pa ti je veganstvo prineslo kakšne koristi?

Poudarit moram predvsem lase … ker sem imela prej zelo, zelo, zelo uničene. Pa tudi fizično počutje ter izgled … predvsem bi rekla, da nisem več tako utrujena in »zamaščena«. Enkrat je prišla po dolgem času ena kolegica na obisk in videla naju s prijateljico, s katero sva približno istočasno postali veganki, pa naju vpraša: »Na kateri dieti pa sta ve, da tako dobro izgledata?« In jaz se zaderem nazaj: »Go vegan«!

  • Če bi ti zdravnik rekel, da za zdravje nujno moraš jesti meso, mleko in/ali jajca, bi jedla?

Ne in verjetno bi poiskala prvo drugo mnenje, ga predočila zdravniku in nato zamenjala zdravnika.

  • Naj hrana?

Že od majhnega in vedno – pizza. Sedaj seveda vegan pizza. Zadnje čase obožujem vegan nuggets-e, neverjetno podobnost imajo z živalskimi nuggets.

  • Pa sicer – vnaprej pripravljeni izdelki (procesirana hrana) ali kupiš sestavine in sama nekaj ‘stenstaš’?

Glede prehrane jaz vedno pravim, da sem ‘najslabša veganka’. Moji jedilniki znajo biti tudi zelo enolični. Lahko namreč jem za zajtrk, kosilo in večerjo isto stvar. Sicer pa sem pristaš naravne hrane, torej čim več sadja in čim več zelenjave. Poskušam se osredotočati na nakup osnovnih sestavin, ki jih lahko najdemo že v naravi. Torej, namesto vnaprej pripravljenega izdelka raje kupim sestavine …

“Moja največja, srčna želja pa je, da se bom zbudila nekega dne v svet, kjer bo tudi živalcam priznano, da so čuteča bitja, s pravicami in željami, ter da se nad njimi ne bo več izvajalo trpinčenja, mučenja in ubijanja. Takrat bom pa lahko tudi mirno zaspala.”
  • Kako izgleda tvoj dela prost dan?

Vstanem navadno precej zgodaj, ampak imam podaljšano jutro. Če ni za tisti dan ‘na urniku’ aktivistična akcija (Cube of truth od Annonymous fort he Voiceless, Ne! Izkoriščanju živali, iAnimal ali drugi dogodki, ki se redno dogajajo ter se sproti objavljajo na FB strani Vegan aktivizem), potem je na sporedu družinsko kosilo, izlet s fantom ali podobno. Vglavnem, čim manj hočem biti doma, zaprta med stenami. Treba je biti aktiven – socializacija, aktivizem, druženje in narava. Večer pa preživim najraje v družbi kunčkov in občasno tudi prijateljev.

  • Se ti je že kdaj zgodilo kaj zanimivega v restavraciji ob naročanju veganske hrane?

Bosna in Hercegovina … ob nakupu v trgovini prosim prodajalko, če me usmeri na oddelek s postno hrano, kjer se pogosto najde tudi veganska hrana. Pravoslavni post prepoveduje uživanje mesa, živalskih izdelkov – sir, jajca, mleko ipd., dovoljeno pa je uživanje ribe. Ob vprašanju – zakaj se postim v tistem času, saj ni nobenega posta, ji povem, da sem veganka in da v bistvu vedno jem postno … In gospa meni odvrne: »Pa svaka čast!« …

  • Pri nas nič?

Uf, zelo znana ljubljanska restavracija. Grozna izkušnja. Ko vprašam, ali je zelenjavni krožnik veganski, torej – če slučajno pečejo zelenjavo na maslu, dobim odgovor: “Ja, mesa vam verjetno ne bomo dali notri«. Ko natakarja večkrat zaprosim za listo alergenov, mi odgovori, naj mu povem jedi in mi bo on prebral … Nato naročam hrano 45 minut – ob vztrajanju natakarja, da mi liste alergenov ne da v roke …

  • Pa sicer, kaj naročiš v restavraciji, ki nima veganske hrane na meniju?

Pozorna sem na olje, to vedno vprašam. Če nisem ravno sestradana, da ne morem živet, se izogibam naročanju česarkoli, kar je pečeno/pripravljeno v neveganskih restavracijah oziroma v restavracijah brez veganskega menija …

  • … ker?

… na žalost zaradi zgodbic nekaterih natakarjev in kuharjev, da oni krompir pečejo na isti plati, kjer je meso. Da se panira meso in nato zelenjava v istih drobtinah, da olje ponovno uporabijo, tudi če je bilo prej meso notri pečeno. Tudi moja družina, ko mi pripravlja hrano, to razume in mi jo pripravlja v posodah, kjer se dela le veganska hrana.

  • Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si z veganstvom dosegla smisel življenja in zakaj?

Nisem dosegla smisla življenja z veganstvom, sem pa doživela s tem večji uvid v svojo dušo, v svoj jaz, v svojo moralo, prepričanja in načela. Mislim, da noben normalen človek ne podpira mučenja živali in da nobenemu dobremu človeku ni denar bolj pomemben, kot pa dobrobiti živih bitij okoli njega. Želim si, da bi več ljudi naredilo povezavo med nakupom v trgovini / mrtvim telesom ali sadom trpinčenega telesa na svojem krožniku ter tistimi živalicami, ki so dobesedno trpinčene in žrtvovane za naš užitek.

“Jaz obožujem mojo družino. Oni so me vzgojili in mi dali ta čudovit čut do živali, živega, sočutje in ljubezen. Moje največje upanje je, da enkrat tudi oni najdejo alternative in izhode iz situacij, za katere trenutno menijo, da jim onemogočajo veganstvo …”
  • Torej si globoko v sebi še vedno optimist, da smo ljudje dobra bitja …

Ja, to nismo mi. To ni to, kar nas dela človeka. Sočutje, ljubezen in pravičnost je tisto jedro v nas, ki ga je zameglil pohlep in to, da nam je udobno. Zato moramo prevzeti odgovornost, nehati prelagati krivdo na sistem, na družbo, na mite in floskule v stilu ‘tako je že od nekdaj’. Mi smo odgovorni za to trpinčenje, mučenje in ubijanje. In ko bomo mi, ljudje, raja, državljani, Zemljani, rekli – ne, tega ne podpiramo, dovolj je …, takrat nas nihče ne bo mogel ustaviti. In naj Bog da, da dočakam dan, ko se bodo lahko živalice zbudile v svetu, ki bo vreden živeti v njemu.

  • Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo mesojedce? Zakaj ja oz zakaj ne?

Ojoj, ne. Ker bi se pomoje prej s strehe vrgla, he, he. Na tej točki, kjer sem sedaj, in ko vem vse, kar vem, je to zame preposto vprašanje: »Ali sem zmožna ubiti živo bitje?« Ne. Ker nakup in uživanje mesa je dejansko umor z direktnim naklepom, samo da nekdo drug to stori zate, ti mu pa plačaš za to.

  • Omenjaš tri kunce, verjetno ste nori en na drugega, imate kakšne posebne rituale … Si želiš nekoč obogatiti nabor živali?

Ja, imam tri kunce. Bučko, Sisi in Elli. Želim si imeti še vsaj dva psa v prihodnosti, seveda če bo mogoče imeti tako nepremičnino, da bi vse to združila. Ah, mi imamo vsakodnevne rituale in vsakodnevna presenečenja. Kunci so bili z mano že od otroštva in skozi vsa ta leta si ne predstavljam življenja brez njih. Seveda pa sem tudi zelo hvaležna FB strani Dolgouh – pomoč kuncem in njihovim skrbnikom in Sabini Bolha, ki ogromno naredijo na tem področju in so vedno pripravljeni pomagati. Z njihovo pomočjo sta tudi prišla k meni dva kunčka, in šele z njimi – in Veterinarsko fakulteto v Ljubljani – sem prišla do stopnje skrbi za moje nedobudneže, da si lahko rečem – ja, Monika, sedaj si pa dobra skrbnica teh ‘kraljevičev’.

  • Kako si predstavljaš svoje življenje v prihodnosti, kakšno bi bilo tvoje idealno življenje?

Upam, da v prihodnosti uspem priti do položaja državne tožilke in hkrati upam, da bom del gibanja za vzpostavitev / obuditev in razširitev živalskega prava ter pravic živali. Moja največja, srčna želja pa je, da se bom zbudila nekega dne v svet, kjer bo tudi živalcam priznano, da so čuteča bitja, s pravicami in željami, ter da se nad njimi ne bo več izvajalo trpinčenja, mučenja in ubijanja. Takrat bom pa lahko tudi mirno zaspala.

  • Koga izmed slovenskih veganov, vegetarijancev ali presnojedcev bi predlagala za naslednjega intervjuvanca/ko?

Vrhovnega državnega tožilca Jožeta Kozino.

  • Kakšen je tvoj življenjski moto?

Be the change you want to see in the world.

“Brcanje, tepež psov, ki pridejo do tebe s povešeno glavo in želijo samo to, da jih pobožaš. Tedaj sem videla »mojo« Bosno v drugi luči. Mislim, da mnogo ljudi še vedno gleda na živali skozi očala, ki jim jih je nadela družba, sami pa jih nočejo sneti. In enkrat, mislim, bo potrebno prevzeti odgovornost in si sneti ta očala, pogledati resnici in trpečim živim bitjem v oči in reči: »Jaz sem tisti, zaradi katerega ti trpiš. In to se mora končati.”
  • Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?

Mislim, da sem kar dosti sporočila, ha, ha, …

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE