KOLUMNA | Mateja Tuta: Blišč v tehnokratskem svetu je človeka pahnil v bedo
Človeštvo je zaspalo. Otopelo. V hitenju polnem ciljev in načrtov tava v nevednosti in omejitvah, ki si jih ustvarja v svojem lastnem umu. V iskanju odličnega počutja in uspešnosti za vsako ceno tone v bedo in zamorjenost. Človeka še vedno vodi njegova notranja prisila, ko vsa svoja pretekla nezadovoljstva in vsa hrepenenja po sreči zlije v potovanja, veseljačenja in nakupovanja. Namesto, da bi si vzel čas za trenutke zavestne prisotnosti in poiskal v sebi čistost misli in občutkov, se raje predaja vladavini temnih sil, ki črpajo mu energijo in vso življenjsko silo.
Blišč v tehnokratskem svetu je človeka pahnil v bedo. Stoji na robu lastnega propada. Z možgani obrnjenimi v materializem ali zgolj za preživetje ne zmore prepoznati več niti samega sebe. Postal je suženj svojih lastnih stroškov. Postal je programirani robot, ki zamenjal je stik z izvorom za brezžično napravo. Voden na daljavo, skozi potlačena čustva, skozi neskesanost svoje duše in nezaceljene rane ustvarja le še pekel in temo. Duša mu je otopela. V tolmune mraka se je potopila.
Namesto, da bi človek postal dober skrbnik svojega notranjega sveta in odpiral prostor za svoje bistvo in višjo zavest, se je raje prodal in postal delovni konj za tiste, ki si manejo roke in se ob tem bogatijo. V iskanju zunanjega blišča je pozabil, da v sebi nosi luč, da v sebi nosi tisto silo, iz katere lahko sveti in kreira. V pehanju za denar je pozabil nase, na svoj rod in medsebojne odnose. Zato umira sam in v strašnih mukah izgublja svojo moč in ruši svoj sijaj, ko vztraja v utečenih vzorcih z ogromno jeze in strahu. V večni vlogi žrtve nenehno pada in se podira, kot da je brez lastne hrbtenice. Z naloženimi občutki krivde, napada iz podzavesti svojih lastnih ran, se žene in grize v ustvarjanje vse hujšega močvirja, polnega zla in samouničenja.
Človek je pozabil na svoje lastno dostojanstvo. Pozabil je na svojo dušo. Pozabil je na svojo dobroto. Sprejel je vrednote, ki niso nič vredne in tako iz svetlega božanskega bitja pada v navadnega sužnja, ki se življenju raje odreka, namesto da bi ga ustvarjal. Deluje skozi ne sprejemanje in ne izražanje samega sebe. Sam sebe drži v matrici in si s tem povzroča še večjo bolečino ter zato ne zmore ljubiti samega sebe. Zaradi ne prisotnosti v sebi nič več ni dovolj, ker je zlorabil že čisto vse. Zato človek več ne ve, kako in kje in kdaj naj še poišče potešitev in zadovoljitev, da bi nahranil tisti lačni delček v sebi. Ne zavedajoč se, da na tak način le še pridobiva nove delčke teme v sebi. Ujet v svoja lastna hrepenenja, pričakovanja in poželenja zmore delovati le še v nižji zavesti in je kot tak lahek plen svojih egoističnih potreb.
Tukaj smo se znašli, ker smo pozabili na svoje sanje. Ker smo pozabili na svoje darove. Potenciali so v nas vseh ljudeh. Verjemimo, da je to dovolj, da ustvarimo nekaj lepega. Če smo ljubeči do sebe, potem ne bomo mogli zgrešiti priložnosti, niti ljudi, ki jih v določenem trenutku potrebujemo. Trenutki pa potem rastejo v življenje in dobre navade. Osvobodimo telo pritiskanja, da nekaj moramo. Dovolj je, da si podarimo trenutek oddiha. Trenutek preprostosti. Kadar hodimo počasi in z zavedanjem, ugotovimo, da je svet lahko tudi lep. Ljudje v njem pa nam potem sigurno ne morejo škodovati. Imamo namreč življenje, ki je največje darilo človeku. Imamo tudi zavedanje, da smo neskončna zavest, ki je prišla po izkušnjo.
Čudovito izkušnjo, ki nam daje priložnost, da zajemamo iz izvira miline, ki čaka, da privre in nam podari svojo moč. Morda lahko pri tem pomagamo, da se rodijo novi občutki. Morda bodo ti občutki na trenutke celo podobni temu, kar sanjamo. S predanostjo namenu življenja in izvorni misli, ki jo naš um, kot lovilec sanj lovi in sidra v višje zavedanje o tem, kdo smo in s kakšnim namenom smo tukaj.