SEBASTJAN TESTEN: “Ja, veganstvo je del mojega življenja, na to sem zelo ponosen in hkrati tudi zelo srečen!”

Sebastjan Testen, Primorec, rojen 1974 v Šempetru pri Gorici. Otroštvo, katerega je preživel v Kanalu ob Soči, je bilo pestro in ne najbolj veselo, kar pa seveda ne pomeni, da je bilo slabo v vseh pogledih. Imel je ‘veliko najstniških problemov’, ki jih sedaj ne bi niti opazil. Kot najstnik se je preizkusil v odbojki, ki je v Kanalu doma, a ni imel ustreznih predispozicij za ta šport (premajhen), zato jo je opustil. Igral sem tudi violino in klavir, kar je potem zamenjal za bass kitaro. Po nekaj selitvah je pristal v okolici Vipave, kjer si je ustvaril družino (žena Petra, hči Dana, 3,5 let, sina Zack, 2 leti). Končal je srednjo elektro šolo v Novi Gorici, potem še Tehnologijo prometa na Obali, tako da je sedaj diplomirani inženir tehnologije prometa. Trenutno dela kot področni direktor za Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Srbijo za neko nemško podjetje. Vegan je že skoraj četrt stoletja. “Veganstvo je še vedno del mojega življenja in mi tega ne more nihče vzeti”, ponosno pove Sebastjan.

• Sebastjan, omenila sva odbojko, a Kanal je znan tudi po skokih z mostu v vodo. Drži? Si se preskusil v tem?

Seveda. Nekje pri 18-tih sem pobližje spoznal ta meni zelo všečen šport. Ja, res je, tudi skoki v vodo so v Kanalu zelo popularen šport. Ker pa se je dalo v Kanalu dobiti le kakovosten trening odbojke, skoki v vodo pa so bili bolj poletni šport, sem si pomoč poiskal pri naših sosedih v Italiji. Moj prijatelj Pino Auber, italjanski skakalec v vodo iz Trsta, mi je predstavil trenerje iz tržaškega kluba Edera Trieste. Eno leto sem moral čakati na vstop, potem pa je to postal moj drugi dom. S tem klubom sem živel skoraj 10 let in z njimi trikrat osvojil naslov italijanskega državnega klubskega prvaka. Seveda v amaterski ligi, ker za kaj resnejšega sem bil potem že prestar. V Sloveniji pa sem zelo dobro nastopal v skokih z mostu.

• Boj za pravice živali, skoki v vodo, glasba … Še kaj? Po čem si še prepoznaven?

Ja, igral sem bass v več bendih. Ukvarjam se tudi s fotografijo, elektroniko ter faxom na obali. Sicer pa me ljudje poznajo po tem, da veliko govorim, da sem neizprosen, kar se tiče metanja smeti po tleh, vsi tudi vedo, da sem zelenjavar, da težim z veganstvom, da ne pijem alkohola, da se ne drogiram, da sem se veliko ubadal z ameriškimi avtomobili oz popravili avtomatskih menjalnikov … Poznajo me, recimo, tudi po tem, da ne hodim na vaške veselice in zabave. Sem zelo selektiven, kam bom šel in kaj bom počel. Ja, z leti te malo čas začne ‘basat’. V zadnjem času me poznajo tudi kot športnika/strelca v dinamičnem streljanju IPSC. No, v grobem je to to.

“Seveda je bila doma spet vojna, v smislu – boš zbolel, boš umrl, kaj boš sploh jedel … Moja zvesta zaveznica, nona Ida, pa je brez problema takoj pričela kuhat vegansko. Sedaj je žal pokojna. Zato, draga nona, naj se ti ob tej priložnosti zahvalim … Hvala ti za vse in počivaj v miru, nikoli te ne bom pozabil.”

• No, to je pa lepo, da nekdo skrbi tudi za okolje, naravo …

Ja, to mi gre zelo na živce, nekaterim pa čisto dol visi, če je vse umazano, zasvinjano. Ni mi tudi vseeno, če so ljudje pijani vozili po cestah, saj so ogrožali tudi druge, tako ljudi, kot živali in nenazadnje tudi javno dobro.

• Te imajo za ‘tečko’?

He, he, morda tudi, a upam, da se me spomnijo tudi po čem lepem. Morda po tem, da vedno priskočim na pomoč. Rad pomagam sočloveku, pa čeprav si marsikdo včasih tega ne zasluži – ker je sebičen do narave ter živali. Vse to te res postavi na nek drugi humanitarni nivo. V vseh teh letih mojega življenja sem spoznal, da te okolica utrdi. Ves trač okoli tebe te naredi še močnejšega. Tudi veganstvo te naredi močnejšega. Vse, kar lahko izluščiš pozitivnega iz vse te negative okoli tebe, te naredi  še bolj močnega …

• Kako pa sicer dandanes razporediš svoj čas, za katere stvari ga nameniš največ?

Največ časa mi pobere družina, potem služba in nato moj šport – dinamično streljanje s športnim orožjem. Kar ostane, pa še fotografija, pomoč živalim, glasba, ameriški avti. Življenje se pač spremnja.

• Pojdiva na veganstvo. Kdaj, kako, zakaj?

Leta 1993 sem postal vegetarijanec, po enem letu in pol pa – zaradi stave s prijateljem – tudi vegan. Moja zgodba sega v leto 1993. Srednja šola, punk, hard core, muzika, anarhija, upor proti sistemu, itd. V srednji šoli, ki sem jo obiskoval v Novi Gorici, sem spoznal druščino, ki se je imenovala ˝Skejtarji˝. Družili smo se po šoli in za vikende na stalnem mestu pred ex kulturnim domom (Bevkov Trg) v Novi Gorici. Nekega dne sem s prijateljem (v tistem času, sedaj nimam več stikov z njim) hodil po sejmu v tem istem mestu. Pa vidim kravjo kožo in rečem prijatelju: “Fuj, kolk se mi gnusijo te živalske kože. Živali se mi res smilijo!” In prijatelj mi odgovori: “Kako ne maraš teh kož in kako se ti lahko živali smilijo, če pa se veselo bašeš z mesom!”

• Ups, prvi ‘klik’ v glavi, kajne?

Ja, ta izjava je moji glavi naredila ‘klik’ in rekel sem mu: “Imaš prav, nekaj moram naredit na tem!” Od tistega trenutka, to je bilo januarja 1993, takoj po novem letu, sem prenehal z uživanjem mesa. Istočasno sem, mimogrede, prenehal tudi z alkoholom.

• In postal ‘čudak’? Kako so reagirali kolegi, pa domači?

Seveda je bil doma cel halo … In seveda vse, kar spada zraven. Da sem mamilaš, hipi, vegetarijanc, sektaš, itd. Ampak ok, led smo prebili. Jaz sem zoral ledino v naši družini, za menoj pa so vegetarjanci postali še bratranec, sestrična ter sestra. Vegetarijanstvo se je pri nas razplamtelo kot epidemija, česar smo bili seveda zelo veseli. Naša velika podpornica doma je bila nona Ida, stara mama. Ona je bila revolucionarka, kuhala nam je in nas tako še bolj utrdila. V tistem času je vsak zaveznik prav prišel in ona je bila odlična v tem.

• Pa kolegi??

Ja, največji problem je bil vedno – KAJ BODO PA PRIJATELJI REKLI? Nekateri prijatelji so to sprejeli, drugi pač ne. Njihova odločitev. Ampak kmalu sem naredil še en korak naprej. Za stavo sem tam nekje sredi leta 1994 postal vegan.

• Kaj je bilo?

Na enem koncertu mi je prijatelj, ki je bil očitno bolj razgledan kot jaz, povedal, da bo postal vegan. Pa sem ga vprašal – kaj pomeni biti vegan, kaj to vse potegne za seboj. Po pojasnilu sem si rekel – bom pa poskusil. Že naslednji dan sem črtal z jedilnika še druge sestavine. Seveda je bila doma spet vojna, v smislu – boš zbolel, boš umrl, kaj boš sploh jedel … Moja zvesta zaveznica, nona Ida, pa je brez problema takoj pričela kuhat vegansko. Sedaj je žal pokojna. Zato, draga nona, naj se ti ob tej priložnosti zahvalim … Hvala ti za vse in počivaj v miru, nikoli te ne bom pozabil.

“Ko smo jedli, mi je eden od kolegov prinesel zrezek na vilici in ga vrgel v mene. Seveda sem jaz znorel ter ga napadel. Kar nekaj časa potem sva bila skregana. Pa nisem bil toliko prizadet jaz osebno, ampak to njegovo dejanje je bilo odraz nespoštovanja do hrane, predvsem pa do uboge živali, ki je morala umreti za takšne ljudi.”

• In potem si postal kar vegan?

Ker je veganstvo postalo vedno večji del mene, sem imel željo iti še naprej in tudi kaj več narediti. Tako smo leta 1993 trije prijatelji – Boštjan, Tamara in jaz ustanovili svoje društvo, imenovano V.A.L.E, kar je bila kratica za Vegans for Animal Liberation and Ecology. Bili smo povezani z veliko skupinami po EU in USA. Delovali smo kot nekdo, ki je moral obveščati širšo javnost o krutem življenju živali ter njihovem trpljenju.

• Torej ste postali takoj ne le vegani, ampak kar aktivisti?

Itak, seveda. Delali smo letake, igrali v bendih, ki so govorili o tej problematiki, izdelovali provokativne majice, se borili proti največjem zlu na Goriškem – M.I.P.-u … V tistem času so vsi moji prihranki šli za recikliran papir za letake. Imeli smo tudi srečo, ker nam je pomagal Tamarin oče, ki je imel svoj oblikovalski studio, tako da nam je to naredil zastonj. Boštjanov oče pa je imel tiskarno in nam je letake natisnil.

• Vsebino na letakih ste sami pisali?

Večino letakov smo prevedli iz tujih jezikov ter jih nato natisnili.

• Zakaj si sploh postal vegetarijanec oz. vegan, zaradi etičnih razlogov, empatije do živali?

Seveda, primarno sem postal vegetarijanec oz. vegan zaradi živali. Naše telo je itak mašina, ki se lahko prilagaja na spremembe. S tem nisem imel nikoli nobenega problema. Sem tiste vrste vegan, ki mu na prvem mestu pomeni dobrobit živali, šele nato moj dobrobit. Pač takšen sem in na tem sem gradil svojo usodo.

• Zagotovo takrat ni bilo lahko biti vegan?

Takrat biti vegan res ni bilo lahko, imali smo le specializirane trgovine in vse je bilo zelo drago. Sedaj je bistveno lažje in to mi je zelo všeč. V preteklosti je bilo veliko odrekanj in težkih trenutkov, vendar jih ne bi nikoli zamenjal za to, kar so mi ti trenutki prinesli za nadaljne življenje.

• Se ti je kakšen dogodek nasilja nad živalico (iz mladosti ali danes) še posebej vtisnil v spomin?

Razen kolin, katerih nikoli nisem maral, ni bilo kaj hujšega v mojem življenju, česar bi se spominjal. So pa me seveda zelo jezila podjetja, ki so pobijala živali. Na našem teritoriju je bil to bivši M.I.P. Še vedno doživljam trenutke, ki mi parajo srce. Ljudje so brezčutni in vidijo v vsaki živali le njihov obrok na krožniku. Jaz vidim vsako žival kot res prelepo živo bitje iz narave.

• Predvidevam, da tako učiš tudi svoje otroke …

Absolutno, tako učimo seveda tudi naše otroke doma. Dana vam bo povedala, zakaj mi ne jemo mesa. Zato, ker živalice so naše prijateljice. Vse bi dal, da bi jaz imel takšno vzgojo, srečni tisti mladi, ki so to dobili doma.

• Je bil preskok težak, se je bilo težko odreči mesu ali bilo čemu drugemu?
  

Ni bilo nobenega problema odreči se mesu. Že prej sem bil zelo izbirčen in sem jedel le zelo nežilavo meso. Težje se mi je bilo odreči se siru, ker je le-ta, tako, kot pri ‘vsakem’ vegetarijancu ob prehodu z vsejedstva, postal moj glavni vir prehrane. Potem se poglobiš in vse nadomestiš brez problema.

“Jaz sem zoral ledino v naši družini, za menoj pa so vegetarjanci postali še bratranec, sestrična ter sestra. Vegetarijanstvo se je pri nas razplamtelo kot epidemija, česar smo bili seveda zelo veseli. Naša velika podpornica doma je bila nona Ida, stara mama.”

• Doma ste vegani, kuhate vegansko?

Ja, doma kuhamo vegansko. Vegan sem le jaz, vendar gradimo prihodnost na tem, da bomo nekoč vegani vsi. Problem je pri otrocih, ker v vrtcu je velik tabu že vegetarijanska hrana, kaj šele veganska. Otroci ne pijejo direktno mleka, samo v izdelkih, ki pač to vsebujejo. Pijejo pa večinoma rižev napitek, jajc ne uporabljamo.

• Torej se ne ‘gledate postrani’?

Ha, ha, ne, mi med seboj se ne, drugi pa nas gledajo postrani (smeh) …

• Omenil si bojazen – kaj bodo ne veganstvo rekli prijatelji??? Si bil deležen še kakšnega dogodka, morda posmeha?

Kdor jih nima, živi v popolnem svetu. Ja, vedno so dogodki. Vedno se vsi bojijo največjega sovražnika, to pa je bojazen pred tem – kaj bodo pa rekli prijatelji??? So bile tudi zbadljivke, seveda … Kaj si se pomehkužil? Na, tukaj imaš malo trave. Ne boš več močan … Če bi delal fizično, ne bi mogel biti vegan in podobne šale …

• Nič kaj prijetno. Še morda kakšna zgodbica oz dogodek?

Zgodba, ki mi je najbolj ostala v spominu je, ko smo jedli, mi je eden od kolegov prinesel zrezek na vilici in ga vrgel v mene. Seveda sem jaz znorel ter ga napadel. Kar nekaj časa potem sva bila skregana. Pa nisem bil toliko prizadet jaz osebno, ampak to njegovo dejanje je bilo odraz nespoštovanja do hrane, predvsem pa do uboge živali, ki je morala umreti za takšne ljudi.

• A zagotovo si uspel tudi nagovoriti koga k veganstvu …

Seveda, veliko njih. Kar nekaj jih je igralo tudi v naših skupinah. So bili seveda tudi takšni, ki niso zdržali in so bili z nami samo zaradi mode. Sicer pa sem igral v več veggie/vegan bendih. Prvi bend je bil Reset, potem Xhobson’s Choicex in nato From the dying sky, vegan band iz Italije. V tistih časih smo bili zelo militantni, ter agresivni … Letaki, glasba, akcije, …

• Od kod črpaš znanje, kdo je (bil) tvoj veganski ‘učitelj’, imaš kakšnega vzornika?

Bo zvenelo čudno, vendar nimam vzornika. Večinoma sem dejstva o veganstvu prebiral iz tuje literature, nekaj pa tudi iz naših krogov iz raznih animalističnih organizacij, bendov, glasbe, …

• Ti je veganstvo prineslo kakšne koristi?

Veganstvo je ključ za našo prihodnost. Le to ti prinese veliko in seveda toliko, kolikor sam želiš. Samo nebo je omejitev. Zdrav in bolj vzdržljiv si pa sigurno. To sem spoznal v športu. Ko so drugi omagali, sem jaz še vedno treniral.

• Če bi ti zdravnik rekel, da za zdravje nujno moraš jesti meso, mleko in/ali jajca, kako bi reagiral, bi jedel?

Eh, ne. Vedno sem bil upornik … in grem do konca.

• Katero jed najraje pripraviš, obožuješ??

Najraje imam krompir na 1000 in 1 način (smeh). Moja specialiteta so testenine ‘alla Seba’. Omaka na osnovi paradižnika s papriko ali bučkami, fižol (beli, rjavi, rdeči), grah, sojini kosmiči, kurkuma, curry, tahini, sojina omaka ter včasih tudi veganski sir za teksturo ali pa gobova omaka z vegansko smatano. Tega je veliko, veganstvo je tako zelo preprosto, obstaja ogromno različnih in možnih okusov in variacij. Sicer pa veliko hrane pripravimo sami, zaradi pomanjkanja časa pa veliko tudi kupimo.

• Kako izgleda tvoj dan, ko nisi v službi, recimo sobota?

Ko  nisem v službi, sem z družino. Delamo okoli hiše, zelo selektivni koncerti, sedaj, ko je sezona, pa tekme in priprave.

“V preteklosti je bilo veliko odrekanj in težkih trenutkov, vendar jih ne bi nikoli zamenjal za to, kar so mi ti trenutki prinesli za nadaljne življenje.”

• Se ti je že kdaj zgodilo kaj zanimivega v restavraciji ob naročanju veganske hrane?

Seveda, to se je vsakemu. Večinoma se to dogaja še vedno in skoraj vsakodnevno, če grem (zaradi službe) jest v nevegansko restavracijo. Enkrat mi je v eni restavraciji natakar rekel: “Mi nismo veggie restavracija!” Seveda nisem tja nikoli več šel, postal sem zelo selektiven glede teh restavracij. Zanimivo pa je, da te v Jugi načeloma tretirajo kot gosta in ne kot enega, ki se nekaj izmišljuje. Le kdaj se bomo Slovenci naučili, da je vsak gost dobiček, pa čeprav je drugačen …

• Kaj pa naročiš v restravracijah, ki nimajo veganske ponudbe na meniju?

Hm, v takšne restavracije ne rad zahajam, če pa že, pa ponavadi naročim kakšne njoke (če so brez jajc), testenine (če so brez jajc) s paradižnikovo omako ali pa krompir (kakšen koli), ki ni bil pečen skupaj z mesom ali ribami ter dodam solato. Za preživetje je že, ni pa nek presežek kulinarike.

• Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje?

Ja, veganstvo je del mojega življenja, na to sem zelo ponosen ter hkrati tudi zelo srečen. Veganstvo je dejansko tudi tisto, ki nas je prisililo, da smo začeli brati deklaracije in na osnovi tega ‘nehote’ ugotovili, da veliko izdelkov, ki smo mislili, da so veggie, to sploh niso. Seveda so vedno vsi mislili, da krademo, saj obisk trgovine, vsaj na začetku, ni bil samo – ‘hop not’ in ‘hop ven’. To je lahko trajalo tudi po nekaj ur. Izkušnje, ki mi jih je prineslo veganstvo, so neprecenljive.

• Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo mesojedce?

Ne obstaja. Zarečenega kruha se največ poje, pravijo, ampak veganstvo je tako trdno v meni, da bi ga bilo težko preskočiti. Ko enkrat to postane del tvojega življenja in ko veš, da to delaš za nekaj večjega in ne le zase, potem ni poti nazaj.

• Imaš kakšno domačo živalico?

Nimam domačih živali. Načeloma sem proti živalim v ujetništvu, razen seveda proti ‘rešenčkom’. Ne želim si živali. No, tako bom rekel, če bi/bodo otroci hoteli kakšnega psa, če bodo dovolj odgovorni, potem ja. Nikakor pa ne kot igračo. Sicer imamo eno mačko, a ni naša. Ji pa z veseljem pomagamo in jo hranimo.

• Kako si predstavljaš svoje življenje v prihodnosti, kakšno bi bilo tvoje idealno življenje?

Mislim, da že živim svoje idealno življenje in z družino, ki jo neskončno ljubim. Mi smo team in mi smo drugačni. Dobil sem tudi delodajalca, ki je drugačen od drugih, ki spodbuja družinsko življenje ter rast.

• Koga izmed slovenskih veganov, vegetarijancev ali presnojedcev bi predlagala za naslednjega intervjuvanca/ko?

Lahko bi bolje spoznali Luko Vogrinčiča. Onadva z bratom Miho, ki je veggie postal kasneje, sta  postala vegana leta 1996, ker smo v našem krogu ljudi promovirali veganski življenski slog. Skupaj smo delali tudi veliko na projaktu M.I.P., na borbi proti krvavemu peklu in tudi drugih akcijah.

• Kakšen je tvoj življenjski moto?

You are never too old to set another goal or to dream a new dream (C. S. Lewis).

“So pa me seveda zelo jezila podjetja, ki so pobijala živali. Na našem teritoriju je bil to bivši M.I.P. Še vedno doživljam trenutke, ki mi parajo srce. Ljudje so brezčutni in vidijo v vsaki živali le njihov obrok na krožniku. Jaz vidim vsako žival kot res prelepo živo bitje iz narave.”

• Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?

Bodite radovedni, raziskujte, razmišljajte s svojo glavo, ker to ne boli, lahko pa prinese veliko. Bojujte se za pravice tistih, ki se za le-te ne morejo.

 

Galerija: