MAJA ŠVENER: “Veganstvo je nekaj, kar mora priti iz srca, iz sočutja, ne pa iz prepovedi.”

Maja Švener je 31-letna Velenjčanka, ki pa že kar nekaj časa živi na Gorenjskem. Je gimnazijski maturant, študij umetnostne zgodovine in filozofije je pred leti pustila, ker je čutila, da je njena pot v podjetništvu. Tako je postala soustanoviteljica podjetja Konverzija d.o.o. V Sloveniji s soustanoviteljem podjetja Gregorjem vodi spletno trgovino Ličila.si, v devetih evropskih državah pa so prisotni pod blagovno znamko PINK PANDA. Zase pravi, da je dokaj netipična podjetnica. Sicer fokusirana, delovna, a hkrati tudi preprosta, goofy, večino časa za hece. Izjemno strastna do vsega, česar se loti. Po spletni trgovini Ličila.si, ki od prvega dneva ponuja le cruelty free znamke, je tudi najbolj poznana. Maja obožuje gore. Ko se stali sneg, je, kot pravi, vsak prosti moment nad 2.000 metrov. Veganka je od avgusta 2013.

• Kdaj si postala vegetarijanka?

Vegetarijanka sem postala januarja 2009. Poudariti moram, da sem prej oboževala meso. Noben obrok ni minil brez njega. Nekaj mesecev prej sem se začela počutiti neprijetno ob vsakem obroku mesa. Spomnim se, da sem imela slabo vest in so se mi pričele pojavljati slike živali ob vsakem obroku. Potem pa je samo prišel dan, ko ga fizično nisem mogla več pojesti. Spomnim se, da sem se še dvakrat odpravila na hamburger, ker mi je bilo enostavno šokantno, da kar naenkrat ne morem več jesti mesa. Želela sem se stestirati. Vendar je hamburger ostal nedotaknjen. Mesa nisem mogla več spraviti po grlu.

• Kako si postala veganka?

Avgusta 2013 se je moj najboljši prijatelj Gregor, s katerim vodiva Ličila.si, iz etičnega razloga odločil za veganstvo. Isti, ali pa naslednji dan, sem se tudi sama dokaj spontano odločila za veganstvo in moram priznati, da nikoli več nisem imela težave, da bi pogrešala kakšno vrsto hrane. Bila je zelo spontana odločitev, a hkrati je zelo resonirala z menoj. Obenem pa so s tem izginile tudi vse želodčne težave. Pred tem sem po zaužitju mlečnih izdelkov imela večino časa hude bolečine v želodcu.

• Torej veganka zaradi etike …
  

Pri meni je na prvem mestu vsekakor etika, hkrati pa se je zdravje neverjetno izboljšalo. Pred tem sem bila namreč vseskozi slabokrvna in bolna, v zadnjih desetih letih pa nisem več nikoli zbolela če odštejem prehlad ali dva na leto.

• Je bil preskok težak, se je bilo težko odreči mesu? Čemu se je bilo najtežje odreči? Mleku, siru, čokoladi, sladoledom? Jajcem? Medu?

Ničemur, vse je bilo spontano. Sama namreč živim v stiku s svojo intuicijo, srcem in si zato ničesar ne odrekam v življenju. Ker si ne odrekam, pa posledično nimam težav, da bi karkoli pogrešala v prehrani. Mogoče je pomagalo tudi to, da sira in medu nikoli nisem marala.

“V Sloveniji sicer ni problema, na jugu pa včasih raje rečem, da imam alergijo na mleko, jajca in ostale živalske sestavine. Ponekod, namreč, še ne razumejo koncepta veganstva …”

• Kako so tvoje veganstvo sprejeli tvoji domači? So vsi v družini vegani? Kako usklajujete kuhanje, kdo kuha za koga? Kdo koga ‘gleda postrani’?

Moja družina je zelo odprte narave in se vedno potrudijo, da skuhajo kaj dobrega za mene. Prav tako ob praznovanjih poskrbijo, da poleg klasične torte pripravijo ali kupijo tudi sladico zame. Najverjetneje je edina oseba, ki tega še po desetih letih ne razume, moja babica. Ona je še vedno prepričana, da bom pristala v bolnici zaradi svoje prehrane. Zdaj je malce lažje, ko ji pokažem izvide krvnih testiranj. Sicer pa so v moji družini vsi mesojedci, je pa zanimivo, da je res večina mojih prijateljev veganov ali vegetarijancev.

• Kako je reagirala okolica (prijatelji) na tvoje veganstvo (vegetarijanstvo)?

Tukaj ni bilo nikoli nekih večjih pretresov, zdi se mi da mlajša generacija to sprejema odprtih rok. Prav tako večina mojih prijateljev ne je mesa.

• Si uspela koga nagovoriti na veganstvo ali tega ne omenjaš in si s svojimi dejanji le zgled, po katerem se naj zgledujejo?

Sama verjamem, da nikogar ne smeš, niti ne moreš prisiliti v to. To je nekaj, kar mora priti iz srca, iz sočutja, ne pa iz prepovedi. Zato ne obsojam, saj sem tudi sama nekoč jedla meso. Vendar pa poskušam biti zgled in z veseljem odgovorim na vprašanja in povem svojo izkušnjo. Mogoče se ravno zaradi tega, ker neočitajoče povem svojo zgodbo, veliko ljudi prične razmišljali o vegetarijanstvu ali celo veganstvu. In ja, kar nekaj se jih je zato kasneje odločilo črtati meso z jedilnika.

• Od kod črpaš znanje, kdo je (bil) tvoj veganski ‘učitelj’? Kako veš, da je veganstvo tisto pravo? Imaš kakega vzornika med vegani ali vegan aktivisti?

Nimam ne učiteljev, ne vzornikov. Sem pa vedno vesela, ko kdo izpostavi svoj glas in pove svojo izkušnjo. Veganstvo je pri meni tako naravna pot, da sploh ne razmišljam, če je to prava odločitev ali ne. Preprosto je del mene.

•  Omenila si slabokrvnost. Ti je veganstvo prineslo še kakšne koristi?

Ja, ko sem še jedla mesa, sem bila izjemno slabokrvna in vseskozi bolna. Prav tako sem bila neverjetno utrujena po vsakem obroku. Sedaj imam ogromne energije, nikoli nimam težav ž želodcem, nisem utrujena, veliko lahko pojem. Da ne omenjam intuicije. Sedaj živim – tudi zaradi tega – dosti bolj v stiku sama s seboj.

“Mogoče se ravno zaradi tega, ker neočitajoče povem svojo zgodbo, veliko ljudi prične razmišljali o vegetarijanstvu ali celo veganstvu. In ja, kar nekaj se jih je zato kasneje odločilo črtati meso z jedilnika.”

• Katero jed najraje pripraviš? Katera veganska jed ti je ‘top of the top’? S čem se hraniš, si sam kuhaš ali kupuješ narejeno hrano in le vržeš na olje?

Moram priznati, da sem dokaj lenuh, ko pride do kuhanja. Namreč, ko postanem lačna, moram jesti v roku 10 minut. Zato si tudi jedi pripravim hitro. Rada jem zunaj, sploh v Barbarelli v Ljubljani. Obožujem namreč vse vrste kremnih juh. Sem pa pričela tudi sama več kuhati. Najraje si skuham ričet, ki je tudi moja najljubša jed. Prejšnji teden sem si tudi prvič pripravila veganski mac’n’cheese, ki je bil fantastičen. Sicer pa veliko sveže zelenjave, sama si tudi velikokrat spečem kruh.

• Kako izgleda tvoj dan, ko nisi v službi, recimo sobota ali nedelja?

Vikende zelo rada izkoristim za naravo. Ob toplejših mesecih sem takrat v gorah ali pa grem supat na Bohinjsko jezero. V zimskih mesecih pa rada hodim v Tamar, Logarsko dolino ali na Ljubelj.

• Se ti je že kdaj zgodilo kaj zanimivega v restravraciji ob naročanju veganske hrane?

V Sloveniji sicer ni problema, na jugu pa včasih raje rečem, da imam alergijo na mleko, jajca in ostale živalske sestavine. Ponekod, namreč, še ne razumejo koncepta veganstva in zelo hitro pristane v jedi kakšna sestavina, ki tam ne bi smela biti.

• Kaj naročiš v restavraciji, ki NIMA veganske hrane na meniju?

Ponavadi naročim rižoto in eksplicitno prosim, da ne uporabljajo masla, smetane  itd. Ali pa kakšne testenine brez jajc s paradižnikovo omako in solato. Vse se da dogovoriti.

• Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si z veganstvom dosegla smisel življenja in zakaj?

Sama se imam za zelo srečno in hvaležno osebo. Verjamem, da s tem, ko ne zaužijem izdelkov, zaradi katerih so trpele živali, živim dosti bolj pomirjeno in v stiku s seboj.

“Moja družina je zelo odprte narave in se vedno potrudijo, da skuhajo kaj dobrega za mene. Prav tako ob praznovanjih poskrbijo, da poleg klasične torte pripravijo ali kupijo tudi sladico zame. Najverjetneje je edina oseba, ki tega še po desetih letih ne razume,  moja babica.”

• Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo karnivorje? Zakaj ja oz zakaj ne?

O tem ne razmišljam. Sicer je mala možnost za vegetarijanstvo, mesa pa 100 % več ne bom jedla.

• Koga bi ti želela bolje spoznati oz. izvedeti njegovo zgodbo in bi ga zato predlagala za naslednjega intervjuvanca?

Pevki Alya in Anja Baš

• Kakšen je tvoj življenjski moto?

I want to make myself so happy that others get happy just looking at me J

• Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?

Glejte na svet z otroškimi očmi.