Lili Remec: “V kolikor niste zadovoljni z zdravstveno obravnavo, se pritožite!”
Lili Remec je medicinska sestra s skoraj 40-letno klinično prakso in, kot pravi, aktivna državljanka. Kot človeku in profesionalcu iz sistema ji je zelo težko, ko prebira zapise o tem, kako otežen je dostop do primarnega nivoja v zdravstvu. Tudi iz lastnih izkušenj namreč dobro ve, kako pomemben je stik z osebnim zdravnikom, ko si v težavah. Pritegnil nas je njen zapis na Facebooku, ki ga tukaj objavljamo, obenem pa smo jo zaprosili še za nekaj dodatnih misli.
Telefon zvoni v prazno ali daje znak zasedenosti. Povratnega klica ni.
Osebni zdravnik je v bistvu koordinator, usmerjevalec, je prvi v nizu, ko nam zagodejo zdravstvene težave. On je tista oseba, ki te pozna, pozna tvoje zdravstveno stanje in te usmerja, ob večjih težavah k specialistom ali na različne preiskave. V delovnem času je normalno pričakovanje, da ga dokličeš v sedmih urah. Nekateri so zapisali, da ga v treh dneh niso uspeli. Tako ti resnično ne preostane drugega kot obremeniti urgenco, ki mora poleg urgentnih zadev reševati še zdravstvene težave ljudi, ki v bistvu tja ne sodijo.
V dobrem letu in pol bi sistem primarnega nivoja na podlagi pritožb bolnikov moral zaznati kritičen moment, kjer se lomi dober javni servis. Razen seveda, če gremo raje po poti najmanjšega odpora in uberemo pot na urgenco, kjer so zaradi različnih preiskav podaljšane čakalne ure tudi do 16 ur. Na tak način primarne težave ne rešujemo, primarni nivo ne ve ali namerno ne sliši, da težava obstaja. Tu ne gre metati vseh v isti koš. Marsikatera ambulanta klic vrne, je pa to bolj izjema kot pravilo, če sodim po prebranih zapisih. Zato sem se odločila zapisati, kaj je potrebno storiti in na kakšen način.
Čas, ki ga živimo, je čisti kaos.
Kaos na vseh nivojih in vseh področjih. V ljudeh je zasejan strah. Kuhajo nas kot žabe, počasi in, kot izgleda, dokaj uspešno. Deklaracije ČPTS, Ustave kot temeljne listine, različnih zakonov in podzakonskih aktov kot da ni, vse nam urejajo Odloki in večerne dopisne seje peščice ljudi. Odločitve so politične, stroka je zdesetkana na poslušne in vodljive, podrejene trenutni politični volji. Dokaj smela trditev, ampak vsem nam je poznan stavek prof. Beovičeve: “Strokovni svet je sicer predlagal … A vlada se je odločila …” Sem prebolevnik in virusa nisem niti za moment podcenila. Nevrološke težave in zapleti na srčno-žilnem sistemu niso zanemarljivi. Tudi sama sem se spopadala s posledicami na kratkoročnem spominu več mesecev po infekciji.
Nisem deklariran anticepilec …
Nisem deklariran anticepilec, pri tem cepivu, ki je v bistvu genska terapija, sem pa previdna.
Zakaj? Predvsem zaradi izgube zaupanja. Od vsega me najbolj moti cenzura. Zdrave razprave, javne, pro et contra na javni TV? Tega ni. Pa bi bilo potrebno. Nujno, pravzaprav. To ni samo problem Slovenije in ker zadeve tako stojijo, se vprašaš, kaj je zadaj? Ker sem po naravi troublemaker, me takšno vehementno cenzuriranje še bolj podžge, iščem alternativne platforme, kjer o tem virusu in “cepivih” razpravljajo tuji priznani strokovnjaki, spremljam Iniciativo slovenskih zdravnikov, Iniciativo slovenskih pravnikov in še kaj. Skratka, ne dovolim si vzeti pravice samoodločanja, temu pa lahko sledim le, če sem prav in obširno informirana.
Odločitve so osebne in zanje prevzemaš odgovornost sam, zato je tudi prav, da imaš možnost izoblikovati to. To bi bilo odlično izhodišče za pridobivanje zaupanja, kjer bi argumenti lahko ali pa ne prepričali državljane, pa se očitno ne bo zgodilo. In potem se čudijo, čemu v ljudeh vzbujajo odpor s promoviranjem cepljenja, ki ti je na razpolago malodane v vsaki veleblagovnici?! Mogoče bi morali mi, državljani, zahtevati od javnega zavoda RTV, ki je financiran od nas, da se začnejo kresati različna mnenja strokovnjakov?
Umetno razdvajanje na cepilce in anticepilce nam nič ne koristi. Razdeli in vladaj. Ko skočimo na vrženo kost in jo glodamo, nismo več pozorni na okolico. Pa bi morali biti, sicer bomo res prekuhane žabe.
Če bi se le ljudje zavedali, kakšno moč imamo v rokah in kaj vse lahko dosežemo, če smo složni in znamo preseči lastni egoizem in cono udobja. Brez nasilja, na kulturni, a odločni ravni. Ker se cenimo.
