Intervjuji

DAŠA ZAJC KREŠČIŠIN: “Ljudje hodijo v živalske vrtove, tja vozijo otroke, jih evforično slikajo, potem pa jim za večerjo dajo dele telesa te iste živali.”

Daša Zajc, poročena Kreščišin, 32-letnica iz Ljubljane. Gimnazijska maturantka, ki je študirala jezike, a študij opustila. Dolgo časa je bila podjetnica, v zadnjem letu pa se posveča sebi in družini. Po naravi je sicer bolj tihe sorte in nekoliko zadržana, ponavadi malo ‘rabi’, da se prilagodi okolju, ko pa ji ‘steče’, je ni za ustavit’. Za Dašo sicer velja, da je prijazna, komunikativna, delovna in težko dolgo na miru, prijatelji pa jo poznajo tudi (ali pa predvsem) po tem, da je izredno sočutna in pomaga vsem – tako ljudem, kot živalicam. Živo bitje je živo bitje. V družbi so se že navadili, da rešuje mušice iz sokov ter jim suši krila. Ja, tudi to se da. To je naša Daša. Veganka je od leta 2011.

  • Daša, kaj delaš v prostem času, kakšni so – ob reševanju mušic in sušenju krilc – še tvoji hobiji?

Sem poročena in trenutno poleg hčerkice skrbim za še enega nerojenega otročka, ki se nam bo pridružil malo kasneje. Večino svojega časa tako preživim v krogu družine in svojih živali. Sicer pa v prostem času – ko nisem noseča – tudi zelo rada tečem. Tek mi predstavlja rekreacijo, meditacijo in odklop od vsega.

  • Kdaj in kako si postala vegetarijanka oz veganka?

Od vsejedstva do veganstva ni bilo vmesne postaje (vegetarijanstva). Veganka sem postala čez noč. Dobesedno. Prej sem bila 25 let vsejed, nikoli nisem pravzaprav razmišljala o tem, da mesa ne bi jedla, v bistvu se sploh nisem ukvarjala s tem, od kod je zrezek na mojem krožniku. Vse do nekega julijskega večera, ko sem šla čez ‘news feed’ na Facebooku in zagledala objavo prijateljice, ki je napisala: “To morate videti, priporočam!” In sem kliknila ‘play’. Gary Yourofsky. Na začetku videa sem poškilila dolžino in si mislila – niti v sanjah tega ne bom mogla gledat toliko časa …

VIDEO: Gary Yourofsky: Best speech ever

  • Pa očitno si … In potem?

Potem pa gledam in gledam, solze. Še malo gledam, spet solze. Potem pa – preblisk. Niti dneva več v svojem življenju ne mislim več škodovati kateri koli kravi/prašičku/konju/kokoši/čemur koli že. Vstala sem, odšla do hladilnika in dala ven čisto vse, kar je bilo mesnega, mlečnega in jajčnega. Vse sem dala sosedi in od takrat naprej niti enkrat nisem posegla po tovrstnih živilih. Sem tudi doumela, da niso nikoli bila živila, bili so deli teles, izločki živali … Vse se mi je zagabilo in v nekem trenutku res sama sebe nisem mogla razumeti, kako sem lahko toliko let to jedla. No, in tako se je vse začelo … V veganstvo sem šla torej zgolj iz moralnega vidika.

  • Od prej, torej iz mladosti pa nimaš kakšnega žalostnega dogodka v spominu?

Hvala bogu, ne … Oziroma, ne spomnim se, da bi bila navzoča ob kakšnem dogodku, kjer se je izvajalo kakršno koli nasilje nad živalicami.

“Veganka sem postala čez noč. Dobesedno. Prej sem bila 25 let vsejed, nikoli nisem pravzaprav razmišljala o tem, da mesa ne bi jedla, v bistvu se sploh nisem ukvarjala s tem, od kod je zrezek na mojem krožniku.”
  • Glede na ta ‘klik’ v glavi, predvidevam, da ni bilo nekih težav ob prehodu oz opustitvi ‘stare’ ‘hrane’?

Ja, moram potrkati, da nisem imela nekih velikih težav. Sira od nekdaj nisem marala, zato ga tudi nisem pogrešala. Vem pa, da imajo mnogi težavo ravno s sirom in doživljajo prave krize. Kar se tiče mleka, sem hitro odkrila odlično sojino mleko … ker niso vsa dobra. Prav tako čokolado. Med sem nadomestila z agavinim sirupom.

  • Kako so tvoje veganstvo sprejeli domači?

Ko sem postala veganka, sva z mamo živeli sami. Žal je moj oči umrl dobro leto pred tem. Mami tudi nikoli ni bila ravno zelo navdušena nad mesom in moram reči, da je zelo hitro stopila na isto pot. Že od leta 2012 sva obe veganki, doma jemo vegansko vsi, prav tako hčerka in mož. Nihče od nas nima zdravstvenih težav. Doma smo vsi vegani že lep čas, dosti hrane pridelamo tudi sami, na vrtu nam raste solata, bučke, koleraba, fižol, redkvice, korenje, začimbe … Kolikor nam velikost vrta dopušča.

Daša s hčerkico in dojenčkom, ki je na poti.
  • Super, tu mora biti pa prijetno (so)bivanje …

Ja, doma smo tudi vsi veliki ljubitelji živali. Tudi hčerka gre po moji poti in je zelo nežna z živalicami, tudi ne dela razlik … Doma imamo dogovor, čisto v hecu, da se vsaki muhici, ki leta po hiši, dodeli eno ime. Predstavljajte si, ko potem zjutraj leti muhica po kuhinji, hčerka pa zakriči: “Mami, glej, Špela je!” V glavnem, luštno se imamo …

  • Kako pa so prijatelji sprejeli ta tvoj prehod na veganstvo, kakšen je bil njihov odziv?

V svojem ožjem krogu prijateljev sicer nimam veganov, moram pa reči, da so prijatelji izjemno razumljivi že od začetka in nikoli ni prišlo do nikakršnih konfliktov zaradi drugačnega prehranjevanja. Če kaj dobrega spečem, se kvečjemu radi povabijo.

  • Si uspel(a) koga nagovoriti na veganstvo ali si raje tiho in si s svojimi dejanji le zgled?

Sem samo zgled. Tisti, ki jih zanima, me ponavadi kontaktirajo zasebno, je pa bilo takšnih že kar nekaj.

“Sem zvesta sebi in svojemu prepričanju. Je čisto drugače, ko na kmetiji crkljaš pujska ali božaš kravico, potem pa doma pripraviš hranljiv obrok brez živalskih sestavin.”
  • Imaš kakega vzornika med vegani ali vegan aktivisti?

Definitivno Gary.

  • Ti je veganstvo prineslo kakšne koristi?

Naj omenim, da sem dobro leto, preden sem začela s tovrstnim načinom prehranjevanja, sem imela težave z neplodnostjo. Zdravnik mi je povedal, da imam velike ciste na jajčnikih in da po naravni poti ne bom mogla zanositi. Precej kruto, da pri 24-tih letih od takega strokovnjaka slišiš – ne boš mogla imeti otrok. Leta so minevala, vmes sem tudi zamenjala ginekologa in ta me je na prvem pregledu vprašal, če sem bila na operaciji za odstranitev cist.

  • Torej si šla??

Ne, niti v sanjah, ciste so izginile same od sebe. V skoraj petih letih cist ni bilo več. Zdravnik je rekel, da ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. Res pozitivna izkušnja.

Z možem.
  • Tudi zdravniki očitno ne vedo vsega. Pa drugače, kakšne so izkušnje z njimi?

Sem imela to srečo, da sem imela zdravnico, ki je bila ravno kontra … Vegetarijanka že skoraj 3 desetljetja. Seveda sem imela pri njej glede prehrane absolutno podporo.

  • Katero jed najraje pripraviš, katera veganska jed ti je ‘top of the top’? Kuhate sami ali kupujete v naprej pripravljeno (procesirano) hrano?

Doma kuhamo sami, definitivno pa so naša najljubša jed testenine s hašejem. To je nekakšna veganska verzija špagetov bolognese. To vsi obožujemo. Obožujemo pa tudi sladko, zato večkrat naredim vegansko verzijo ‘čupavcev’, sacher torto ali muffine. Palačinke so tudi tedensko na meniju.

  • Kako izgleda tvoj dela prost dan?

Ponavadi se z družino odpravimo na kakšen izlet, najraje po Sloveniji.

“Doma imamo dogovor, čisto v hecu, da se vsaki muhici, ki leta po hiši, dodeli eno ime. Predstavljajte si, ko potem zjutraj leti muhica po kuhinji, hčerka pa zakriči: “Mami, glej, Špela je!”
  • Kaj naročite v restavraciji?

Če gremo kdaj jest ven, se pozanimam v naprej, kaj lahko tam jemo. Ponavadi izberemo kakšno zelenjavo na žaru, krompir in solato. Sem pa tudi že našla rižoto z jurčki, ki je bila pripravljena brez mleka in mlečnih izdelkov, ampak tega nimajo povsod. Absolutno pa vedno vprašam, ali lepo ločujejo olje in ne pečejo živalskih stvari v istem, kot zelenjavo.

  • Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si z veganstvom dosegla smisel življenja?

Absolutno! Sem zvesta sebi in svojemu prepričanju. Je čisto drugače, ko na kmetiji crkljaš pujska ali božaš kravico, potem pa doma pripraviš hranljiv obrok brez živalskih sestavin. Ljudje hodijo v živalske vrtove, tja vozijo otroke, jih evforično slikajo, objavljajo slike po socialnih omrežjih, potem pa jim za večerjo dajo na mizo dele telesa te iste živali. Ker sem bila tudi sama dolgo časa tako zaslepljena, se zavedam, da dokler ne klikne, pač ne klikne.

Tudi hčerkica obožuje živali.
  • Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo mesojedce?

Nikoli se ne bi mogla vrniti nazaj med vsejedce. Po tolikih letih to rata del tebe, veganstvo ni samo to, kar imamo na krožniku, veganstvo je način mišljenja in način življenja. Veganstvo ni samo to, kar jemo, je to, kar oblečemo, je to, kar namažemo na obraz, veganstvo je v mnogih stvareh. Doma ne kupujemo in ne nosimo usnja in krzna, ne kupujemo kozmetičnih izdelkov podjetij, ki testirajo na živalih, itd…

  • Imaš kakšno domačo živalico?

V naši hiši biva pet mačjih in dve pasji duši. Vse mucke so rešene in posvojene od društev. Ne predstavljamo si hiše brez štirinožcev, od nekdaj smo jih imeli. So pa posebni, vsak ima svojo ‘foro’. En grize kable, drugi dobesedno jé vrečke, material ni pomemben, vse je okusno … Tretji zbudi celo hišo ob treh zjutraj skoraj čisto vsako noč, ker je en obrok tekom noči pač ‘res nujen’. Skratka, zabavno, nikoli ni dolgčas …

  • Spomnim se, da si nekoč reševala ali se nekako zelo zavzemala za eno vrano?

Pri vrani sem bila jaz v bistvu le del ekipe ljudi, ki smo jo reševali. Na vrano je namreč eden od staršev streljal z zračno puško, sredi belega dne in celo na otroškem igrišču. Nedopustno! Sem pa imela tudi prste vmes, ko se je reševalo nekega ovna …

“Ljudem predvsem polagam na srce, kot je že rekel Paul McCartney, če bi klavnice imele steklene stene, bi bili vsi vegetarijanci. Če vi ne vidite, še ne pomeni, da se ne dogaja.”
  • Kaj je bilo?

Običajno popoldne, ura dve, kuham kosilo. Zazvoni telefon. Boštjan kliče, pravi: “A veš, da so me iz Centra za obveščanje klicali, da je v Rožni dolini, zraven študentskega doma, za drevo privezana ovca?” Bila sem čisto šokirana: ”Čakaj, kaj? Ovca, v Rožni dolini? Ti to resno?” Boštjan se je takoj odpravil na lokacijo, tam pa ovca – žejna, utrujena, privezana, skratka, nič jasno!

  • Kaj se je izkazalo, čigava pa je bila?

Potem pa pridejo od nekod študentje, ovca je njihova, kupili so jo za kolega, za darilo. Pripeljali so jo iz točke A na Primorskem v Ljubljano, da jo bodo potem še isti dan peljali na Primorsko na točko B. Logično vprašanje, ki jim ga je Boštjan zastavil: “Zakaj pa ste jo pripeljali iz Primorske v Ljubljano, da jo boste potem spet peljali na Primorsko? Zakaj pa je niste direktno peljali tja?” In njihov odgovor: ”Ker potem ne bi blo fore!”

  • In v vama je zavrelo …

Seveda. Ljudje božji, to je živo bitje, mučite ga z vožnjo, odvzeli ste ga stran od prijateljev, drugih ovčk, ubožec je utrujen, izčrpan, vam pa je to fora?? Resno? Bila sem zgrožena in brez besed. Ampak, kam zdaj z ovco, kako, s čim, h komu?

Oven študentov, ki je na koncu pristal pri zelo prijazni družini.
  • Ja, seveda, kaj sta storila?

Takoj sem se sama osebno obrnila na Zavod Koki (Ksenija, hvala ti za vse, samo da sem slišala tvoj glas, mi je bilo že 50% lažje, res se ti zahvaljujem za prijaznost), ki je našel dom za ovčko. Boštjan jo je naložil v avto, zlato bitje pa je bilo mirno, kot kuža. Lepo se je peljala v avtu do cilja, brez problema. Pričakala naju je zelo prijazna družina, ki je toplo sprejela ovčko … No, v bistvu je toplo sprejela ovna!

  • Prijazna družina, to pomeni, da bo oven pri njih živel do naravnega konca?

Ja, tako. Zelo mu bo lepo, imel bo družbo in tam dočakal starost v krogu drugih živali, s katerimi bo nedvomno prijateljeval do konca svojih dni. Tam imajo res all inclusive oskrbo.

  • Zagotovo imaš po tej izkušnji sporočilo tudi za študente?

Joj, sem bila jezna. Študentje, da vas ni sram, pa kakšno je to darilo za sošolca? Pa kje imate glave? Pa dajte, no, vklopit možgane, pa to niso heci. To je bitje, ki čuti strah, čuti veselje, pogreša prijatelje, je žejen, je lačen, je živ. To ni igrača, vi pa ga vozite gor pa dol – za foro? Zamislite se malo!

“Preden sem začela s tovrstnim načinom prehranjevanja, sem imela težave z neplodnostjo. Zdravnik mi je povedal, da imam velike ciste na jajčnikih in da po naravni poti ne bom mogla zanositi. Precej kruto, da pri 24-tih letih od takega strokovnjaka slišiš – ne boš mogla imeti otrok. Leta so minevala, vmes sem tudi zamenjala ginekologa in ta me je na prvem pregledu vprašal, če sem bila na operaciji za odstranitev cist.”
  • Imaš kakšno sporočilo za naše bralce?

Ljudem predvsem polagam na srce, kot je že rekel Paul McCartney, če bi klavnice imele steklene stene, bi bili vsi vegetarijanci. Če vi ne vidite, še ne pomeni, da se ne dogaja. Če imate željo poskusit, pa ne veste kako, obrnite se h komu za nasvet, danes je tega že toliko, da prav vsak pozna koga, ki se prehranjuje drugače, tak človek vam bo z veseljem svetoval, kako začeti.

 

Daša priporoča:

 

Galerija:

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE