Zgodba o revnem prodajalcu cvetače
Urejena gospa se sprehaja po tržnici, ko zagleda starega in revnega gospoda, ki prodaja cvetačo. Pa ga vpraša:
– Po koliko jih prodajate?
– 50 centov po komadu, gospa …
– Vzela bom 6 cvetač za 2 evra ali pa nič!
– Vzemite jih, bolje 2 evra, kot nič. Danes nisem prodal še niti ene.
Gospa vzame šest glavic cvetače za manjšo ceno in odide z občutkom, da je zmagala. Da je nekaj pridobila. Nato se odpelje s svojim novim avtom v priznano restavracijo. Tam si s prijateljico privoščita obilno kosilo, pri katerem veliko hrane pustita. Račun kosila znaša 45 evrov. Gospa lastniku restavracije da bankovec za 50 evrov in reče, naj obdrži drobiž.
Tu se zgodba konča. Začne pa se poanta …
Zakaj pri revnemu ‘glihamo’ za pol evra, medtem ko bogatemu puščamo napitnino? Zakaj kažemo svojo moč, ko kupujemo pri tistih, ki že tako imajo dovolj? Zakaj smo radodarni do tistih, ki ne potrebujejo naše radodarnosti in tekmujemo s tistimi, ki bi potrebovali našo pomoč in podporo? Kot pravijo, če kupujete od ogromnih podjetij ter multinacionalk, omogočate bogatim, da si kupijo še četrto ali peto počitniško hišo … Ko kupujete od majhnih družinskih in lokalnih obrti, pomagate, da lahko hči v družini obiskuje plesni tečaj, da sin dobi žogo, ki si jo želi, mati in oče lahko na mizo brez preglavic in stresa položita hrano ter plačata nujne položnice…
Zato …
Podpirajmo se med seboj. Naj vas ta zgodba opomni, kako pomembno je, kaj kupujemo in koga podpiramo … Kje boste jutri kupili cvetačo?
(Vir: nn)
