KOLUMNA | Mateja Tuta: Čas je, da si povrnemo tisto, kar nam je bilo odvzeto
V situacijo, kjer se trenutno nahajamo, smo bili dejansko potisnjeni na silo. Moglo se je nekaj zgoditi, da smo se predramili. Da smo prepoznali ta lažni svet, v katerem živimo. Živeli smo v iluziji, da je to življenje. Zato bodimo hvaležni za vse, v kar nas temne sile potiskajo. Bolj kot nas pritiskajo, bolj se prebujamo.
Seveda ni lahko. Ker to od nas terja velike spremembe. Navada je železna srajca nam pravi vsem znani pregovor. In še kako je res. In ko je navada kot železna srajca, je sprememba kot največja bolezen. Zato strah pred spremembami mnogim predstavlja najhujšo bolezen, ki jo je zelo težko ozdraviti. Ker se je potrebno premakniti iz cone udobja v nekaj novega in nepoznanega. Potrebno je zapustiti svoje stare navade in od vseh vsiljenih programov oprane možgane. Priznati si je treba, da je bilo vse, kar smo poznali ena velika laž. Da je vse, kar se je predstavljalo kot dobro, v res je slabo. Da je najbolje, da vse, kar so nas naučili, pozabimo.
Treba si je priznati tudi vse svoje napake. Vse tisto, kar zdaj vidimo, da bi lahko naredili drugače, pa nismo. Vse podedovane vzorce, po katerih smo bili vzgojeni in naučeni in jih nismo zmogli preseči ter zato posledično isto vzgajali tudi svoje rojence. Vse nepredelane travme, ki jih nismo razrešili. Veliko sramu, krivde in drugih bolečih občutkov je potrebno izjokati ob prepoznavanju in priznavanju vseh škodljivosti, ki smo jih dovolili sebi in drugim. Vendar se že danes lahko odločimo drugače. Kajti nobeno zdravljenje se ne more začeti, dokler nismo sami pripravljeni nekaj spremeniti. S spremembami pa lahko začnemo šele, ko smo sposobni v vsej nepopolnosti sprejeti samega sebe in situacijo, v kateri smo se znašli.
Čas je, da ozavestimo, kako se je vsa ta sistemska nesnaga tiho in vztrajno nalagala v naše nezavedne programe. To je tisto, kar imamo lahko za največje odpadke. Programske strupe. Dokler um ni zamegljen, dokler telo ni zapackano s sistemsko ne-snago, človek zna presoditi, kaj je prav in kaj ne. Že sama beseda nesnaga, če jo malo globlje pogledamo, nam veliko pove. NE-SNAGA. NE-MOČ. Sistem postopoma uničuje človeka in njegovo naravno notranjo moč. Uničuje tisti del, ki ljubi, spoštuje, pomaga, se radosti, ustvarja, zdravi, se uči in napreduje, saj je po sami naravi povezan z izvorom. Ta povezava se sistemsko prekinja tudi tako, da razdira družino. Sistem je odvzel družini najprej očeta, ko ga je pošiljal v vojne. Potem ga je poslal še v službo. Nato je vzel še mamo, ko je še njo poslal v službo. Potem je družini vzel še babice in dedke, ker jim je podaljševal delovno dobo in skrb za preživetje. Zdaj jemlje sistem družinam še otroke. Kaj nam še ostane? PRAV-NI red. NE-RED!
Znašli smo se na razpotju, ki od nas terja jasne in trdne odločitve ter nam hkrati ponuja svobodno izbiro o tem, kakšno pot bomo izbrali. Energije so neizprosne v iskanju tistega, kar je res, o tem kdo in kaj v svojem bistvu smo. Telo nas skozi težave, bolečine, bolezni, nesreče in skozi odnose brutalno opominja, da živimo in delujemo v skladu s svojimi darovi, potenciali in čistimi nameni. Nenehno in na vse mogoče načine nas energije potiskajo v zavedanje o vsem, kar je treba še očistiti in spremeniti, da se bomo lahko od-ločili in zmogli stopiti na svojo lastno pot. Da bomo na svoji poti zmogli prepoznati samega sebe, ki se nam v svoji čistosti želi razodeti.
Zato naj bo ta vmesni čas – ko staro življenje razpada, na obzorju se pa že svetlika novo – eno veliko zdravljenje. Zdravljenje in čiščenje od vseh poškodovanosti iz starega sveta. Čas, da se razkužimo vseh strupov, ki smo jih dolga leta požirali. Da se znebimo vseh destruktivnosti, ki jih še povzročamo sebi, sočloveku in materi naravi. Ponuja se nam priložnost, da se rešimo od velikih sistemskih napak. Naj nas poganja želja po nadgradnji in transformaciji vseh bolečih spominov, da se osvobodimo iz teh ujetosti v temno preteklost. V tem prizadevanju za izboljšanje preteklih izkušenj si dajemo priložnost, da se lahko tokrat tudi drugače in bolj modro odzovemo. Da izberemo nove in boljše možnosti ter pridobimo globlja spoznanja o tem, kdo smo in v kakšnem svetu si želimo živeti.
