ŠPELA VEHAR: “Ko sem gledala ta dva filma, sem ponoči v svojem stanovanju jokala tako naglas, da me je mama slišala v spodnje nadstropje …”

Lucky Shelly pika kom ali Špela Vehar. 28, skoraj 29-letnica. Po izobrazbi novinarka, sicer pa ljubiteljica knjig. Rada ima športe, ki se izvajajo zunaj in vključujejo tekmovanje in druženje. Kolesarjenje, pohode, odbojko na mivki, nogomet (včasih ga je celo trenirala in veganstvo je, kot pravi, pripomoglo k odlični formi in kondiciji). Obožuje ustvarjanje in kreativno pisanje. To je njena strast. Sicer pa ena tistih, za katero smo dobili namig za intervju, ker je tako zelo dobro napisala neko kolumno. Bravo, Shelly!

• Špela, čestitke za odlično napisano kolumno. Lahko na hitro omeniva, za kaj gre v njej?

Pišem o tem, da je za hujšanje potrebno spremeniti prehrano, ne pa se gibati, kar misli in dela večina ljudi. Nočem reči, da gibanje ni dobro za človeka, a če hoče nekdo shujšati, je potrebno spremeniti prehrano oz jesti prav. Tako preprosto je vse skupaj, a kar je preprosto, ljudem ni zanimivo. Ne verjamejo. Mediji in razni ‘strokovnjaki za gibanje’ nam dandanes ponujajo 101 vadbo, svet je postal obseden z vadbo. Zumba, crossfit, bootcamp, hiit, fitnes, pilates, joga in še in še. Zanimivo pri vsem tem je, da večina ljudi tam ni zaradi ljubezni do športa, vsi se ‘mučijo’. Ljudi, ki imajo radi šport in uživajo v gibanju, boste prej našli v hribih, na nogometni tekmi, morda na sprehodu ali pa na smučanju.

• Tvoja stran je luckyshelly. Zakaj Lucky in zakaj Shelly?

Lucky je zato, ker se počutim srečno, Shelly pa je vzdevek, ki se me je prijel v osnovni šoli in mi je bil dejansko všeč. Nekako namesto tistega ‘špela debela’ … Je pa Shelly tudi po tisti majhni punčki, nekakšni ‘hčerki’ od Barbike. Dobila sem jo v osnovni šoli za darilo od staršev in ker sva s kolegico na treningu plezanja govorili samo o Shelly, se je eden od mojih sotekmovalcev (ali pa trener, ne vem več točno) odločil, da me poimenuje Shelly … in so me nekaj let vsi klicali Shelly. Če me sreča kdo, ki me je poznal bolj v tistem obdobju, me še vedno tako pokliče … Ime mi vzbuja pozitivna, otroška, preprosta čustva, pa še mednarodno je, zato sem ga obdržala …

“Moja ideja je narediti vegane tako prekleto ‘hude’, da nas bodo vsejedci na kolenih prosili, da jim pomagamo spremeniti prehrano, da si želijo tudi oni biti taki, kot mi.”

• Ok, greva na tvojo zgodbo o veganstvu. Kdaj si postala vegetarijanka?
  

Veganka v pravem smislu besede sem šele kakšnih 14 dni. Sicer pa že od leta 2012 sem nekakšna ‘fleksibilna veganka’. Vem, da je ta izraz totalno beden in paradoksalen, ampak ne vem, kako bi ga opisala drugače. Leta 2012 sem se prvič seznanila s podatki, da meso in mlečni izdelki ter jajca niso potrebni za nas oz. da so celo zelo zdravju škodljivi. Tam so predlagali, da preberem knjigo Kitajska študija. Kupila sem jo in jo tudi v nekaj dneh prebrala, sem namreč totalna obsedenka s knjigami, in odločitev za eliminacijo živalskih živil je bila povsem logična in enostavna.

• Torej je bil povod za preskok zdravje?

Ker sem imela kot otrok ogromno zdravstvenih težav in tudi težavo z zamaščenostjo, sem takoj pograbila idejo, da lahko jem kolikor želim, pri tem shujšam in ostanem zdrava. Praktično čez noč so iz mojega hladilnika izginila jajca in mlečni izdelki, prav tako tudi meso.

• Si kaj od tega pogrešala?

Mesa od prvega trenutka, ko je izginilo, nisem niti malo pogrešala, saj sem že kot otrok z gnusom žvečila trde kepe mišic in žil in če sem v usta dobila hrustanec, je celoten moj zrezek gladko dobil oče. Ker pa sem bila odvisnica od sira, sem na raznih družinskih srečanjih, kjer zame res ni bilo skoraj nič izbire za jesti, jedla kruh in sir ter sladice.

• Zakaj in kako pa si potem postala veganka?

No, tale moja pot ‘fleksiveganstva’ je trajala nekako 6 let, takrat sem tudi še uporabljala neka prehranska dopolnila. Od vedno sem želela ljudem pomagati pri poti do boljšega zdravja, ker je to tako dobro uspelo meni sami. Moja velika želja je bila narediti svoj blog in vlog, kjer bi ljudi poučevala preko spleta in na nek način iz tega naredila tudi kariero. No, pa se ta blog kar ni in ni rodil, ker me je ves čas nekaj ‘bremzalo’. Zopet sem se vrgla v preučevanje literature o prehrani in veganstvu in ugotovila, v čem je »haklc«. V svojem bistvu sem čutila, da je veganstvo prava pot, kljub temu pa sem uporabljala in priporočala izdelke, ki so vsebovali manjši deleže mlečnih beljakovin, nova športna linija pa je sploh bazirala na tem.

• Manjkala je torej pika na i ali po domače – brca v rit … Kako si naredila ta korak naprej?

Ko sem obnovila znanje o veganski prehrani in zdravju, in naletela na briljantnega Johna McDougalla, ki je jasno povedal, zakaj dopolnila niso smiselna, je padla odločitev. Odločila sem se, da porabim do konca, kar imam, potem pa grem v striktno veganstvo, kar se tiče prehrane in da bo v tem duhu zaživel tudi moj blog in spletna stran. No, ker pa sem imela takrat precej časa, ker nisem hodila v službo, sem cele svoje dneve preživela ob študiju literature in dokumentarcev. Ko sem pogledala filma Cowspiracy in Zemljani, se mi je odprl povsem nov svet.

• Huh, torej tudi pri tebi Zemljani …

Zdravje je vsekakor izrednega pomena, dobrobit zemlje in živali pa prav tako. Ja, ko sem gledala ta dva filma, sem ponoči v svojem stanovanju jokala tako naglas, da me je mama slišala v spodnje nadstropje in prišla preverit, če sem ok. Nisem bila, ko vidiš nekaj takega, se začneš tresti od gnusa, jeze, žalosti in ogorčenja, ko vidiš, kaj vse ljudje delamo za svojo nečimrnost. Postane te sram samega sebe in človeštva. Resnično mi tisto noč ni bilo lahko zaspati.

• Pretresljiva zgodba … Morava naprej. Kako so tvoje veganstvo sprejeli domači?

Verjetno podobno, kot pri ostalih. Širša družina me je zbadala in izzivala, ožja družina pa je bila precej bolj sprejemljiva. Mami je edino trpela, ker ni vedela, kaj in kako naj mi skuha, da bo zame ok. Sama namreč ne uporabljam niti olja, za katerega verjamem, da je za telo prav tako škodljivo, kot živalski izdelki. Se je pa vedno poskušala potruditi, čeprav sprva ni ravno razumela, zakaj v svojem obroku ne želim niti kaplje olja. Ko je denimo skuhala mineštro, je čebulo prepražila na olju, kljub temu, da sem jasno povedala, da olja ne jem. Ko sem zaradi tega rekla, da si bom skuhala kosilo sama, je bila čisto žalostna in polna krivde, kajti verjetno sem jo zavrnila malce preostro.

“Kastracija je zelo zahtevno vprašanje zame, kajti globoko v sebi nekako čutim, da živali ne bi smeli podrediti v svoje ljubljenčke, ampak bi že od samega začetka nekako morali biti zgolj naši sozemljani.”

• He, he, a lahko rečemo, da si nekako – ‘trda’ oseba?

Ja, seveda lahko. Če v nekaj verjamem, bom temu sledila 100% in to zna biti za moje prijatelje in družino precej naporno. Oče ni nikoli preveč komentiral, včasih se je malce pošalil, če ne bom malo salamce, ampak ne prav pogosto. Velikokrat je denimo, ko so se sorodniki kaj spravili name, češ da nič ne jem in da se bom posušila, preusmeril pogovor drugam. Ne vem, če je bilo to zato, ker je želel obvarovati mene ali mojega sogovornika pred mano. Mislim, da prej mojega sogovornika, saj oče zelo dobro ve, da se nikoli nisem pustila ustrahovati in sem sogovorniku vedno dala jasno vedeti, da bo od salame bržkone prej pobralo njega.

• Ampak, vse to gre na lep način, a ne?

Včasih tudi malce grdo, a se trudim, da sem čimbolj vljudna, še posebej do starejših ljudi. Ko pa gre za ljudi moje starosti, za katere zaznam, da le želijo pumpati svoj ego in me izzivati, pa se potrudim, da jim dam komentar, po katerem odnehajo. K sreči o prehrani premorem precej znanja in sem zmožna odgovoriti na prenekateri izzivalni odgovor.

• Kaj pa okolica, prijatelji/ce?

Prijateljice so bile do veganstva zelo odprte, kolegica zdravnica je sicer imela manjše zdravstvene pomisleke v zvezi z jodom in vitaminom B12, sicer pa lahko rečem, da imam zlata vredne prijateljice, saj mojih prehranskih odločitev niso nikoli spodkopavale z nesmiselnimi ugovori. Je pa res, da je ena od prijateljic že dolga leta vegetarijanka in ker tudi nje nismo nikoli nič silili, se tudi mene ni. Njihovi fantje so mogoče kdaj kaj pripomnili, ampak nikoli se nisem počutila pretirano izzvano. Konec koncev imam občutek, da se ljudje nekako norčujejo iz vseh stvari, ki so jim nepoznane in jih ne razumejo najbolj, veganstvo tu pač ni nikakršna izjema.

• Na začetku si omenila, da si srečna. Čemu pripisuješ to ‘srečnost’?

Srečna sem iz več razlogov. Eden je recimo tudi ta, da me je na tej poti do veganstva popolnoma podprl današnji partner, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Kljub temu, da je vsejed, me večkrat vpraša o veganstvu in prehrani, tudi pri sebi doma se je zavzel, da so hrano pripravili po mojih načelih in sprejel je celo to, da v najinem stanovanju zaenkrat kuhava samo vegansko hrano in da sama mesa ne želim prijemati in rezati. Veliko teh stvari mu je nekako padlo na glavo iz danes na jutri, zato sem mu res hvaležna za njegovo razumevanje mojih tranzicijskih obdobij življenja. Všeč mi je, kako on preprosto reče: »Če boš skuhala tako dobro, kot si danes, potem ne vidim problema v tem, da bi bil tudi jaz skoraj vegan«. Menim, da je partner, ki te pri tem podpira, in je v veganstvo vsaj z eno nogo vpleten, izrednega pomena za srečno zvezo. Konec koncev je hrana ena najbolj intimnih in pomembnih zadev v naših življenjih …

• Kdo so tvoji vzorniki, komu zaupaš, po kom se zgleduješ?

Moji vzorniki so predvsem veganski zdravniki, med katerimi prednjači zame t.i. »sveta trojica« Dr. John McDougall, Dr. Alan Goldhammer in psiholog DR. Doug Lisle. Ti trije so mi povsem odprli oči in mi tudi pokazali, zakaj smo ljudje tako močno navezani na jajca, meso, čokolado, kavo in druge »prehranske droge«. Njihovo znanje in način podajanja informacij me je resnično prevzelo. Predvsem imam en mali ‘geek chrush’ na dr. McDougalla, po mojem predvsem zato, ker je karakterno malce podoben meni.

• Da je trd, nepopustljiv?

Ja, ni mehek in popustljiv, temveč oster in ni ga strah reči bobu bob in resnično je poln znanja. Kar mi je všeč pri njemu je to, da zna stvari povezovati in ne gleda na hrano samo skozi hranila in študije, temveč študije nekako tudi poveže z zgodovino civilizacij. Skratka, je kot nož nabrušen um in ima sposobnost, da predstavnike mesnih diet ‘napade’ z dejstvi, brez dlake na jeziku in pokaže na njihove zavaljene trebuhe in stare obraze ter jim pove: »Če bi bila vaša prehrana tako dobra, zakaj ste potem vi taki«. No, nekaj takega …

“Skratka, je kot nož nabrušen um in ima sposobnost, da predstavnike mesnih diet ‘napade’ z dejstvi, brez dlake na jeziku in pokaže na njihove zavaljene trebuhe in stare obraze ter jim pove: »Če bi bila vaša prehrana tako dobra, zakaj ste potem vi taki«.”

• Torej je gospod tudi malce nesramen …

Ja, prav nesramen je z njimi. Ampak, glede na to, kaj s svojo ‘kvazi znanostjo’ vsejedci povzročajo živalim in planetu, je to še najmanj. Poglejte si kakšen njegov video, da boste naslednjič, ko vam bo nekdo ‘bluzil’ o keto dietah, na to pripravljeni! Na splošno vsa njegova daljša predavanja so tako dobro zasnovana in poglobljena, in če se radi učite, bo to prava poslastica za vas.

• Do veganstva si prišla predvsem po zdravstveni liniji, šele potem zaradi etike, okolja oz. na kratko – zaradi planeta?

Veganstvo sem spoznala kot pot do zdravja, sedaj pa vidim, da je to edina pot do tega, da se reši našo vrsto pred »vesoljnim potopom«. Na splošno sem enkrat razmišljala o tem, kako nas imajo živali rade, kako zvedavo nas opazujejo in se stisnejo k nam, četudi smo ubili njihove sestre in brate. Bi vi objeli človeka, ki je pojedel vašo sestro ali pa ubil njenega sina ter pil mleko iz njenih prsi? Seveda ne, takega človeka bi najmanj obglavili. No, ne vemo sicer, če se živali zavedajo, da roka kmeta, ki jih hrani, ubija njihove brate in sestre, pa vendar imam občutek, da nas opazujejo, preučujejo in nas imajo nekako rade. Vem, da verjetno govorim nesmisle, pa vendar, živali so res nekaj posebnega.

• Opažaš nekakšno dvoličnost pri ljudeh?

Ja, zanimivo je, da moj stric kolje prašiče, obenem pa obožuje živali že od malega in je ravno za veliko noč, med uživanjem šunke, rekel, da je žival boljši prijatelj od marsikaterega človeka. Zanimivo, kajne, toliko ljubezni imamo do njih, pa vseeno so nas skozi leta naučili, da je »normalno«, da jih pobijamo za meso. Včasih, ko kaj takega slišim, se mi telo kar ‘zakrči’ od obupa, ker ne vem, kako bi mu rekla pred vsemi ljudmi: »Zakaj jih pa potem ješ in gojiš za zakol, če jih imaš tako rad???« In najbolj grozno je to, da vem, da jih ima. Ko mu je umrla psička, je bil nekaj dni povsem poklapan, še celo prašička ima rad in pravi, da ga vsako leto težje zakolje. Sedaj sem mu predlagala, da namesto tega zame goji zelenjavo, pa rajši odkupim to. Mogoče se mu posveti, zakaj …

• Ti je vegetarijanstvo prineslo kakšne koristi?

Vsekakor, zlahka premagujem vse težje in lažje izzive, moje telo je bolj fit kot pri 20-ih, prebava je vrhunska, prav tako pa koncentracija, počutje … predvsem pa v sebi občutim notranji mir, ki ga prej nisem. Z dobrimi občutki hodim spat, z nasmehom se zbudim, počutim se kot dojenček, ki ga čaka čudovito in vznemirljivo življenje. Zadnjič sem se malo zamislila in sem se vprašala, če je človek lahko pristno srečen, če je živali in njihove izločke. In prišla sem do odgovora, da ne more biti, kajti na intuitivni ravni delamo nekaj, kar je nasprotno naši čuteči in sočutni naravi. Lahko da se motim, pogosto se. Ampak, tako pač čutim v sebi.

• Katero jed najraje pripraviš? Katera veganska jed ti je ‘top of the top’?

Moja prehrana je zelo enostavna. Moj fant pravi, da je vesel, ker me osrečujejo stvari, ki ne stanejo skoraj nič. Tako, recimo, sem zadnjič jedla krompir, ki sem ga naredila v pečici. Narezala sem ga kot čips, na debelino malo manj kot centimeter, ga dala na pekač in pri 150 stopinjah pekla 55 minut. Ko je bil pečen, sem ga vzela iz pečice, rahlo posolila z grobo nerafinirano morsko soljo in jedla. Božansko. Ko je bog izumil krompir, je zagotovo menil, da nam bo ta rajski, topel in kremast okus dovolj. Ampak ne, mi smo šli raje jesti ‘kokošjo menstruacijo’ in ‘trupla propadajočih otrok’. Res smo čudaki.

• Se ti je že kdaj zgodilo kaj zanimivega v restavraciji ob naročanju veg(etarij)anske hrane?

V Bosni sem bila na poroki in sem rekla, da ne jem mesa, pa me je natakar vprašal, če bom piščanca. Sicer pa nič takega, samo vedno se psihološko pripravim, kako bi svojo jed naročila brez pretiranega zbujanja pozornosti in drame, saj moram natakarju nekako obrazložiti, da morajo biti vse jedi brez sira, olja, mesa in jajc. Za meso še nekako gre, ko pa naročiš pico brez sira, te natakar 3x vpraša, če si siguren, če se morda nisi zmotil.

• Ali obstaja možnost, da se vrneš na vsejedstvo?

Ne, ker se potem ne bi mogla več pogledati v ogledalo. Že zadnjič sem imela hudega moralnega mačka, ko sem na tetinem rojstnem dnevu pojedla nekaj koščkov torte, v katerih je bila skuta iz kozjega mleka, saj ima ena od tet eko kmetijo s kozami. To sem storila, ker rada kdaj pa kdaj pojem kakšno sladico (včasih sem bila odvisnik od piškotov, čokolade in peciv), tam pa seveda niso ekstra zame naredili nič in premagala me je želja po sladkem.  No, ravno zato sem rekla na začetku, da sem veganka šele kakšnih 14 dni. Če ne bi bilo teh občasnih – majhnih, a vseeno prevelikih – kiksov, bi bila veganka dlje. Sladko je še dandanes moja šibka točka. Ko sem na obiskih, glavno jed že naredijo zame, ampak nekako mislijo, da ker jem zdravo, da sladice pa kar ne bom jedla. A to je precej težko za nekoga, ki se rad posladka – vsaj nekajkrat na leto, ha, ha, …

• Ostalo pa je bilo seveda vegansko??

Ja, seveda. Moram reči, da me je razveselilo, da so mi omogočili vsaj veganske žlikrofe za glavno jed, posebej zame, četudi sem bila edina od 50 ljudi na zabavi, ki je želela jesti vegansko. No, potem pa sem pojedla tiste torte, še zdaj sem jezna, ko pomislim na to. Res me je bilo sram, ampak ko me je naslednji dan bolel želodec in sem bila napihnjena kot balon, sem si rekla, prav ti je, ko pa zapostavljaš etična načela pred čokolado. Sem pa zato za veliko noč jedla zgolj rastlinsko prehrano, kljub temu, da na obisku pri noni ni bilo ničesar zame razen jabolk, hrena in kruha, saj smo se na obisk najavili tik pred zdajci.

• Sedaj imaš tudi blog, ki pa je, kot sem opazil, namenjen osveščanju vsejedov in veganov, ki bi želeli biti bolj zdravi? Kaj je namen tvoje spletne strani in bloga?

Ta projekt je bil v prvi vrsti zamišljen za to, da o zdravi (veganski, seveda, mislim da je to edina optimalno zdrava prehrana na svetu) prehrani poduči vsejedce. Žal pa sem z leti opazila, da se z zdravstvenimi težavami bori tudi vse več veganov, zato sem se odločila, da blog približam tudi njim. Debeli vegan je zame paradoks kapitalizma, kjer imamo preveč vsega, česar ne potrebujemo in kjer se zapostavlja ali preganja tisto, kar je za nas najboljše. Zato hočem pomagati tistim veganom, ki si bodo tega seveda želeli. Menim, da si vegan zasluži telo, kakršno pritiče njegovi plemeniti in solidarni odločitvi, da ne bo škodil živalim in planetu.

• Kako pa bi to naredila?

Žal imajo zaradi olj, umetnih sirov in podobnih nadomestkov danes z zdravjem težave tudi vegani, zaradi česar nekateri vsejedci to uporabljajo kot argument proti veganstvu. Moja ideja je narediti vegane tako prekleto ‘hude’, da nas bodo vsejedci na kolenih prosili, da jim pomagamo spremeniti prehrano, da si želijo tudi oni biti taki, kot mi. Prav tako bom v blog kasneje vključila tudi druga področja življenja, ki vodijo k sreči in zdravju – od ureditve doma, do dobrih odnosov itd. itd. Skratka, namen bloga je ljudi usmeriti k sreči iz različnih strani in vidikov. Zato se spletna stran tudi imenuje luckyshelly.com. Kakšno temo pa le še pustimo kot skrivnost. Namen bloga je pomagati ljudem, da prevzamejo odgovornost zase in tudi za širšo okolico, da se oblikuje svet, na katerega smo lahko ponosni in za katerega vemo, da nas bo gostil še na milijone let.

“Ker sem imela kot otrok ogromno zdravstvenih težav in tudi težavo z zamaščenostjo, sem takoj pograbila idejo, da lahko jem kolikor želim, pri tem shujšam in ostanem zdrava. Praktično čez noč so iz mojega hladilnika izginila jajca in mlečni izdelki, prav tako tudi meso.”

• Vesel sem, da si srečna. Kar izžarevaš to neko pozitivno energijo …

Ja, sama se imam za neverjetno srečno osebo, veselim se vsakega dne pred sabo in ljudem želim, da občutijo to isto življenjsko evforijo. Tega pa ne bodo mogli storiti, če bodo bolni, če bodo jedli ‘smrt’, če bodo imeli preveč krame, če bodo uživali droge ali gledali preveč televizije in tako dalje.

• Imaš kakšno domačo žival? Imaš kakšno zgodbico s svojo živalico? Kako gledaš na sterilizacijo/kastracijo?

Živali nimam, smo pa pri bivšem fantu pred dvema letoma tastu kupili psa in od takrat sem začutila, kako čudovite so živali. Prej sem meso samo odrinila, odkar pa sem spoznala Medo-ta, pa se je moje srce stalilo kot kocka ledu na soncu. Resnično sem imela rada tega psa, saj sem ga tudi držala v naročju celo pot, ko smo ga vozili v novi dom. To je bila čudovita izkušnja, vendar pa nekako v svojem osebnem poslanstvu ne čutim, da bi imela psa. Mogoče, ko bom imela svoje otroke. Vsekakor pa takrat ne bomo vzeli pasemskega, temveč enega iz zavetišča (vpliv filma Zemljani).

• Doma niste imeli nikoli živali?

Ne, doma nikoli nismo imeli živali, zato sem se jih kar malce bala in nisem z njimi navezala posebnih stikov. Ampak po drugi strani pa do njih tudi nisem bila brezobzirna ali nesramna. Nekako sem jim bila odtujena. Imam pa dve sosedi, sestri, ki sta največji ljubiteljici živali, kar jih poznam, obe sta vegetarijanki, vendar mislim, da bosta takoj, ko bosta živeli na svojem oziroma ko se bosta malce uvedli v prehrano brez mlečnih izdelkov, tudi oni dve zelo hitro veganki. Pri njiju sem že kot otrok videla, kako velika je lahko ljubezen do živali, čeprav sama teh povezav nisem vzpostavila še mnogo let.

• Shelly, ko sva že pri tem – sterilizirati/kastrirati, da ali ne?

Kastracija je zelo zahtevno vprašanje zame, kajti globoko v sebi nekako čutim, da živali ne bi smeli podrediti v svoje ljubljenčke, ampak bi že od samega začetka nekako morali biti zgolj naši sozemljani, ki bi jih lahko opazovali in se jim čudili zgolj v njihovem naravnem okolju, kjer bi se seveda veselo parili in uživali. Tako pa smo ljudje po mojem nekako sami ustvarili problem, ko smo živali vzeli za ljubljenčke in ko smo jih prekomerno namnožili, pa smo morali začeti posegati s kastracijo, da se ohrani nek družbeni red in higiena. Skratka, to vprašanje bom pustila neodgovorjeno, saj sama pravega odgovora res nimam.

• Kakšen je tvoj življenjski moto?

Ne bodi ovca. Ko drugi gredo levo, preveri desno pot, običajno je bolj ustrezna.

“Ko sem obnovila znanje o veganski prehrani in zdravju, in naletela na briljantnega Johna McDougalla, ki je jasno povedal, zakaj dopolnila niso smiselna, je padla odločitev. Odločila sem se, da porabim do konca, kar imam, potem pa grem v striktno veganstvo …”

• Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?

Kakorkoli se odločite, bodite vsaj toliko misleča bitja, da veste, kaj zagovarjate. Četudi so vas mesojedstva priučili, ste vi sprejeli odločitev, da boste s tem nadaljevali. Če jeste zrezke, bodite vsaj toliko pogumni, da si v živo ali na posnetku ogledate, od kje ta zadeva prihaja in ne prepustite odločitev o svojih nakupih in hranjenju naključju. Četudi vas nihče ni učil zdravo in etično jesti, imate danes na spletu več kot dovolj informacij, da se o tem poučite in se ne sprenevedate. Torej, če ste pripravljeni vse, kar jeste, jesti, navkljub temu, kaj ta prehrana povzroča vam, živalim in planetu posredno, pa tudi vašim družinskim članom (če zbolite in ste v breme svojim otrokom, je to malce neodgovorno ravnanje, mar ne?) in potomcem, potem to jejte. Bi bilo pa pošteno, da vsaj ne živite s prevezo na očeh.

• Koga predlagaš za naslednjega intervjuvanca?

Hmmm, lahko koga iz svojega 21-dnevnega škrobnega izziva, a jih moram prvo vprašat, če želijo. Navsezadnje gre za osebe, ki so na to pot stopile izključno z vidika zdravja in hujšanja, vendar pa imam v svoji facebook skupini, kjer se podpiramo z recepti in kjer redno z njimi delim dokumentarce in predavanja, močno propagando. Tako da, mislim, da ko človek neha jesti te stvari, je veliko bolj dovzeten za dojemanje etičnega vidika, saj je nekako že na pravem bregu in zato ni toliko defenziven do novih sporočil.

• Glede na to, da ljudje radi berejo tvoje zapise, kar smo tudi omenili in kar je bil tudi en od povodov za intervju, nam za konec še zaupaj, kje te lahko ljudje spremljajo?

Tistim, katerim sem zanimiva oz ki radi berejo moje bloge, mi lahko sledijo na Instagramu luckyshelly17 ali pa prek FB strani Get lucky with Shelly. Res hvala, ker sem se lahko predstavila vašim bralcem. Tole, kar delate, je res odlično. Kapo vam dol!