MARGARETA SELENA: “Veganstvo seveda je tisto pravo, tu sploh ni nobenega dvoma, kaj bi pa lahko bilo bolj pravo, kot nepodpiranje trpljenja, izkoriščanja, mučenja, ubijanja?”

Margareta Selena, na Facebook omrežju znana tudi kot Shundula Moonda. Ima 40 let in z družino (možem in dvema otrokoma) živi na Zaplani, v gozdnem naselju, kamor so se nedavno umaknili pred pritiskom naravi odtujenega okolja in potrošništvu podvržene družbe. Sicer prihaja iz Ljubljane, kjer je tudi ‘vztrajala’ več kot 30 let. Po poklicu je slikarka in s tem se tudi ukvarja, poleg tega pa odkriva in se preizkuša še v drugih ustvarjalnih dejavnostih – izdelovanju mozaika, oblikovanju iz lesa, izdelavi unikatnih oblačil, nakita, grafičnem oblikovanju in še čemu. Občasno tudi piše pesmi, pravljice, vizualne meditacije ter zapisuje globoke misli o življenju. Poleg tega se ukvarja tudi z raziskovanjem zavesti skozi različne meditacijske pristope in z raznimi alternativnimi zdravilskimi tehnikami. Odkar pa živijo v naravi, dosti tudi vrtnari in nabira zelišča. Veganka je postala pred 21 leti, torej daljnega leta 1997.

• Oprosti, ampak moram začeti s tem. Zakaj Shundula in zakaj Moonda? Margareta Selena, tudi to ne zveni ravno Slovensko? Nič narobe, zgolj kot firbec …

Ja, ni panike. Sem Slovenka, ime Margareta mi je dala mama, priimek pa sem si uradno spremenila v Selena že dolgo nazaj. Malo zaradi numerologije, malo zaradi afnanja in malo zaradi osvoboditve družinske karme, vpliva oz. pečata. Saj umetniki si lahko dovolimo tako predrznost, mar ne? (smeh) Shundula Moonda pa je ime za virtualne svetove, saj izvira iz nekih mojih sanj, kjer mi je bilo tako ime.

“Bilo je leglo treh muckov, dva sta bila plašna in tudi njuna mamica, ko sem prišla bližje, so se vsi skrili, le moja muca je prišla k meni in počakala, da sem jo vzela v naročje. Takoj sva si bili všeč in posvojili druga drugo in še zdaj sva najboljši prijateljici.”

• Pa ima kakšen pomen, kaj to pomeni in kako se izgovori, po angleško, torej Šundula Munda?

Ko sem šla raziskovat, kaj naj bi to ime pomenilo, sem videla, da je ‘shundula’ neka beseda v svahiliju, a nisem nikjer našla, kaj pomeni. Me prav zanima. Izgovorim pa, kot bi bilo angleško, ja, torej Šundula Munda …

• Shundula, kako gre tvoja pot od vegetarijanstva do veganstva, kdaj, kako, zakaj?
  

Najprej sem postala vegetarijanka, natančneje lakto-vegetarijanka, leta 1993, ko mi je bilo 15 let. V to me je prepričala nekaj let starejša prijateljica, ki se je ukvarjala z jogo in mi je bila nekakšen zgled, saj so me od nekdaj zanimale duhovne plati življenja. Verjetno zato, ker so bili moji temelji za odločitev za vegetarijanstvo precej majavi, v bistvu je šlo sledenje zgledu, ki pa še ni imelo še korenin v srcu, sem po dveh letih lakto-vegetarijanstva podlegla skušnjavi … ko ni bilo na razpolago drugega, kot prehrana, ki je vsebovala meso, sem začela spet jesti meso. To je trajalo nadaljnji dve leti, ko sem se nato končno prebudila, doumela in postala veganka – po lastni vesti.

• Zakaj si sploh postal vegetarijanka, zakaj veganka, zakaj si hrepenela po tem, kaj je bil vzrok?

Vegetarijanka sem postala zaradi zanimanja za drugačno, bolj duhovno življenje, a brez pravega razumevanja, kot zgolj sledenje vplivu zame takrat kredibilne osebe. Veganka sem kasneje postala po lastni odločitvi, ker me je mučila vest, da se prehranjujem s trpljenjem, žalostjo in smrtjo nedolžnih, ljubkih živali, kajti tedaj sem že imela razčiščene pojme, kaj je prav in kaj ne. Poleg tega sem se že vrsto let ukvarjala s subtilnimi energijami in so me ob vsakem grižljaju opominjali energijski zapisi o življenju in smrti živali, ki ostanejo za vselej vtisnjeni v celičnem spominu mesa, mleka in jajc – vsega, kar je prišlo iz živalskega telesa.

• To je bilo torej to, znak za ‘stop’?

Ja, lepega dne sem enostavno rekla: jaz tega več ne jem, to ni hrana, to je tema! In sem čez noč opustila vse, kar je živalskega izvora. Takoj se mi je odvalil velik kamen od srca in svojo odločitev sem doživela, kot bi poletela na krilih ljubezni, svobodna.

“Objektivni pogled na veganstvo je zadosten argument, ki ga ni potrebno zagovarjati in razčlenjevati. Če ga doživiš, veš.”

• Se ti je kakšen dogodek nasilja nad živalico še posebej vtisnil v spomin?

Spomnim se soseda na vikendu, kjer sem kot otrok preživela dosti časa, ki je imel zajčnik, poln zajcev, katere sem rada prihajala božat in jim rinila deteljice skozi mrežo. Nekoč sem ga videla, ko je zajcu zlomil vrat in ga s tem usmrtil, ga pribil za zadnje noge na križ – dobesedno križ iz dveh desk in mu slekel kožo. S strahom sem opazovala, a sem bila, kot vkopana in kar nisem mogla pobegniti stran, zaradi česar me je še vrsto let tlačila mora.

• Je bil preskok težak, se je bilo težko odreči bilo čemu s prejšnjega repertoarja?

Pravzaprav ničemur. V trenutku svojega uvida sem začela meso videti kot mrtvo, trohnečo energijo. Jajca, katerih že prej nisem imela posebej v čislih, sem videla kot izloček ptičjega telesa, ki smrdi po žveplu, mleko pa kot izloček, ki je že sam po sebi povsem neprimeren za odraslo bitje in še posebej mleko neke živali. Mi je mleko tudi zelo zasmrdelo in se mi zagabilo, prav tako izdelki iz njega. Med sem odtlej videla kot lepljiv izbljuvek insektov. Ne le, da sem se zavedala, da nimam pravice do teh snovi, ki pripadajo živalim, ampak je tudi moje telo na vso moč sodelovalo z mojo dušo in se je na te reči pričelo odzivati z gnusom.

• Torej povsem preprosto, ko enkrat stvari poštimaš v glavi …

Ja, objektiven pogled na svet mi je pomagal, da sem brez težav zamenjala način prehrane za veganskega. Odkrila sem lepoto ugrizniti v hrustljavo sočnost in svežino, polno življenjske energije in sonca, ki mi je prinesla povsem novo dojemanje reka: “Kar ješ, to si”.

• Kako so tvoje veganstvo sprejeli tvoji domači?

Ko sem postala veganka, sem živela še pri mami, ki pa je dobro sprejela mojo odločitev in me pri tem podpirala z raznimi veganskimi priboljški. Na začetku jo je sicer skrbelo, da mi ne bi česa primanjkovalo, sploh, ker je zdravnica in zato indoktrinirana s splošno uveljavljenimi prehranskimi smernicami. Kmalu je uvidela, da ne le, da bo vse v redu z mano, ampak tudi, da napredujem, postajam bolj zrela in odgovorna oseba, bolj kreativna, vesela in polna energije in zanosa. Tako je z veseljem dopustila, da sem kuhala jaz in se tako tudi sama prehranjevala povečini rastlinsko, dokler sem živela pri njej.

“Nekoč sem ga videla, ko je zajcu zlomil vrat in ga s tem usmrtil, ga pribil za zadnje noge na križ – dobesedno križ iz dveh desk in mu slekel kožo. S strahom sem opazovala, a sem bila, kot vkopana in kar nisem mogla pobegniti stran, zaradi česar me je še vrsto let tlačila mora.”

• Kako pa jeste, kuhate zdaj doma? Se ‘gledate postrani’?

Sedaj živim z možem in otrokoma, ki so vegetarijanci, pri čemer se mož ne želi odpovedati mleku in jajcem, otroka pa se zanimata za veganstvo, vendar sta zaenkrat še odvisna od vrtčevske prehrane, ki pa je v njunem vrtcu lahko kvečjemu vegetarijanska. Doma nihče nikogar ne gleda postrani, kuham pa jaz, zato jemo vsi večinoma vegansko, edino mož si pripravi kdaj kak vegetarijanski prigrizek. Nimamo pa nikoli žlahte na kosilu, ker si kosila brez mesa ne znajo predstavljati, niti ne želijo poskusiti. Razen moje mame, ta še kako rada pride na povsem rastlinsko kosilo, ker ve, kako dobro se po njem počuti.

• Pa okolica, kakšna prigoda s kolegi/cami?

Ne spomnim se nobene posebne prigode; po večini so vsi dobro sprejeli mojo odločitev, saj se jim je verjetno – glede na moj bolj ‘umetniški’ življenjski stil – odločitev zdela kar na mestu. Tudi na splošno sem imela med prijatelji vedno veliko veganov ali vsaj vegetarijancev ali pa so to postali tekom druženja. Tisti, ki se mesu niso želeli odreči, so se ponavadi opravičevali za svoje početje, češ, da ne morejo brez, da ne marajo zelenjave, da obstaja naravni krog življenja in smrti, prehranska veriga in podobno.

• Si uspela koga nagovoriti na veganstvo ali si raje tiho in si s svojimi dejanji le zgled?

Ne vem, a gotovo. V tistem času nas je veliko postalo veganov, ki smo se družili in drug drugega spodbujali v tem. Tudi sedaj vedno več mojih prijateljev, ki to še niso bili, prehajajo na veganstvo. Lahko, da imam tudi jaz kaj pri tem, saj sem vedno velikodušno vabila ljudi na kosila in zabave z veganskim menijem in to prehrano, kot tudi sočutje do živali, vselej propagirala.

• Kako veš, da je veganstvo tisto pravo? Kdo je bil tvoj veganski ‘učitelj’?

To sem bila kar sama. Začutila sem resnico, zgodbo v ozadju, energijske zapise, ki govorijo in se jih ne da prezreti. To, da je tisto pravo, sploh ni nobenega dvoma, kaj bi pa lahko bilo bolj pravo, kot nepodpiranje trpljenja, izkoriščanja, mučenja, ubijanja? Kot uživanje življenja namesto smrti? Energija rasti in v vetru plapolajoča svoboda, namesto tesnobe, žalosti in strahu? Objektivni pogled na veganstvo je zadosten argument, ki ga ni potrebno zagovarjati in razčlenjevati. Če ga doživiš, veš.

“V trenutku svojega uvida sem začela meso videti kot mrtvo, trohnečo energijo. Jajca, katerih že prej nisem imela posebej v čislih, sem videla kot izloček ptičjega telesa, ki smrdi po žveplu, mleko pa kot izloček, ki je že sam po sebi povsem neprimeren za odraslo bitje in še posebej mleko neke živali. Mi je mleko tudi zelo zasmrdelo in se mi zagabilo, prav tako izdelki iz njega.”

• Ti je veganstvo prineslo kakšne koristi?

Same koristi. Zdravje, moč – fizična in psihična, ljubezen, sočutje, čista vest, globji uvid, povezovanje in sposobnost videti celotno zgodbo od daleč, samospoznavanje, intuitivnost, lucidnost, večja energijska pretočnost, kreativnost, veselje, radost, igrivost, svoboda,… Pristen stik z lastno dušo in okoljem, z notranjo in zunanjo naravo.

• Če bi ti zdravnik rekel, da za zdravje nujno moraš jesti meso, mleko in/ali jajca, kako bi reagirala? Bi jedla?

Se razume, da ne. Tudi ne verjamem, da bi mi. Katerikoli zdravnik me je obravnaval (sicer sem jih videla bolj malo, predvsem v nosečnosti z dvojčki, ki je etiketirana kot rizična), je na podlagi mojih odličnih izvidov podprl moj način prehrane in celo v sami nosečnosti ni nihče kompliciral, pač pa so mi glede prehrane svetovali v okviru veganstva. To zelo spoštujem, da zdravniki razmišljajo z lastno glavo in ne le pod vplivom indoktrinacije.

• Katero jed najraje pripraviš? Kaj najraje jeste?
  

Težko se odločim, včasih se mi zahoče nečesa in drugič česa drugega in takrat je tisto najbolj slastno. Telo ima različne potrebe po hranilih v različnih obdobjih in takrat naredi ‘lušte’ po tej vrsti hrane. Povečini kuham bolj zdravo in naravno, vendar tudi spečemo kaj že pripravljenega za zraven, sploh zaradi otrok, ki imajo radi hrustljavo ocvrte zadeve. Prednjači pa seveda zelenjava, ki je pri nas največ pojemo, če se le da, domačo z vrta. Kadar pripravljam kosilo le zase, pogosto pojem le velikansko skledo solate, v katero dodam še krompir ali stročnice, kar predstavlja zadosten in popoln obrok.

• Kako izgleda tvoj dan, ko nisi v službi?

Ker ne hodim v službo, je razlika predvsem v tem, da imam med tednom čas početi svoje stvari, med vikendom pa se bolj posvečam otrokoma. Med tednom torej veliko delam na vrtu, zidam škarpice in visoke grede, polagam stenski mozaik, slikam ali kaj drugega ustvarjam in seveda pospravljam, nato skuham in grem po otroka v vrtec. Popoldnevi se nato vrtijo okrog sprehodov po gozdu, rolanja, kolesarjenja ali kakih obiskov prijateljev ali sorodnikov. Čez vikende, ko smo vsi zbrani, gremo pa pogosto na izlet h kaki reki, jezeru ali drugam v naravo, kjer imamo piknik, običajno še s prijatelji. Ali pa prijatelje povabimo k nam na veganski roštilj in druženje ob ognjišču.

“Moje idealno življenje se že dogaja, tukaj in zdaj, z vsakim trenutkom ga vzdržujem in še izboljšujem. Na prihodnost gledam kot na neizbežno posledico sedanjosti in sedanjost je tista, katero živim in upravljam. Sem se pa že prigrebla do življenja, h kakršnemu sem stremela – v stiku s seboj in v zavetju narave.”

• Se ti je že kdaj zgodilo kaj zanimivega v restavraciji ob naročanju veganske hrane?

Zgodilo se mi je, da sem na neki zabavi ob rojstnem dnevu strica, ki nas je povabil v gostilno, dobila gobovo juho z zagotovilom, da je povsem rastlinska. Nato sem ugriznila v ‘gobo’, ki je plavala v juhi in si skoraj zlomila zob – bila je namreč kost! Tedaj sem bila še mlada in sem rada dramatizirala, zato sem začela kričat čez celo gostilno, letela na wc bruhat in zganjala celo paniko, nato pa odvihrala ven in počakala na klopci do konca zabave. Natakar se je sicer prišel opravičit, da je verjetno zletela notri, ko je kuhar zraven sekal meso. No, ni ravno zanimiv, je pa dogodek…

• Kaj pa sicer naročiš v restavraciji, ki nima veganske hrane na meniju?

Ponavadi se prej najem, če vem, da bomo šli v tako restavracijo, kjer najverjetneje nimajo nič pametnega za pod zob. Potem zdržim ob solati in morda pomfriju, čeprav slednjega ne maram, ravno zato, ker se pogosto cvre v istem olju, kot meso in ima tak tudi vonj.

• Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si z veganstvom dosegla smisel življenja?

Sigurno me izpopolnjuje, ni pa to moj edini smisel življenja. Je moja prehrana in ena od smernic mojega življenja – ne povzročati in podpirati trpljenja, ampak širiti ljubezen in radost. Taiste smernice živim tudi s svojim ustvarjanjem in življenjem nasploh – v vseh pogledih propagiram lepoto, harmonijo, življenje, radost.

• Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo mesojedce?

Zaradi že omenjenih razlogov – mojega objektivnega pogleda in poznavanja širše slike, pač ne.

• Imaš kakšno domačo živalico? Si želiš kakšne domače živalice? Sta doživela kakšno posebno izkušnjo? Imata kakšen poseben ritual, obred, navado?

Imam, mačko. Skotila se je v divjem leglu v naši vrtni lopi in, ko je bila še čisto majcena mucka, se je samoiniciativno odločila zame. Bilo je leglo treh muckov, dva sta bila plašna in tudi njuna mamica, ko sem prišla bližje, so se vsi skrili, le moja muca je prišla k meni in počakala, da sem jo vzela v naročje. Takoj sva si bili všeč in posvojili druga drugo in še zdaj sva najboljši prijateljici. Muca je zelo inteligentna, daje občutek, da vse razume, tudi uboga, če se ji pove, da česa ne sme, zelo je tudi zgovorna in se dosti pogovarja z menoj, v svojem jeziku, seveda.

• Pa bi imela še kakšno žival?

Bi, vendar ne prehitevam dogodkov, ker imam precej dela z otrokoma. Ne želim imeti več živali, kot se jim lahko kvalitetno posvečam. Ko pa bosta otroka zrasla in prevzela del skrbi za živali, bomo posvojili še kakšno.

“Jaz tega več ne jem, to ni hrana, to je tema! In sem čez noč opustila vse, kar je živalskega izvora. Takoj se mi je odvalil velik kamen od srca in svojo odločitev sem doživela, kot bi poletela na krilih ljubezni, svobodna.”

• Kako si predstavljaš svoje življenje v prihodnosti, kakšno bi bilo tvoje idealno življenje?

Moje idealno življenje se že dogaja, tukaj in zdaj, z vsakim trenutkom ga vzdržujem in še izboljšujem. Na prihodnost gledam kot na neizbežno posledico sedanjosti in sedanjost je tista, katero živim in upravljam. Sem se pa že prigrebla do življenja, h kakršnemu sem stremela – v stiku s seboj in v zavetju narave. Tako, da grem še naprej v tej smeri. Želim le, da lahko s svojim življenjem svetu prinesem čimveč lepega.

• Koga bi ti želela bolje spoznati in bi ga zato predlagala za naslednjega intervjuvanca/ko?

Hm, težko se odločim ali dajem prednost komu, zato prepuščam vesolju, da izpostavi nekoga, katerega zgodba bo mnoge navdihnila.

• Kakšen je tvoj življenjski moto?

Raj na Zemlji nosimo v sebi. Obudi pa ga harmonija.

• Kaj želiš sporočiti ljudem?

Resnična, neodtujljiva in nenadkriljiva notranja sreča je možna le s čistimi računi do samega sebe in ob življenju v harmoniji s seboj in posledično tudi z okoljem, saj se vse začne pri sebi. S tem, ko nekdo sodeluje pri entropiji, odklanja harmonijo. Pomemben korak v smer polnega, zadovoljnega in pomirjenega življenja je, da prenehamo podpirati stvari, ki imajo značaj uničevanja, nasilja, smrti, kamor sodi tudi in predvsem prehranjevanje z živalskimi izdelki. Med nami in drugimi, še posebej nam podobnimi bitji, ni razlike – kdor je živali, je sebe. Kdor povzroča trpljenje drugim, ga povzroča sebi. Tudi če se tega ne zaveda in išče krivca za svoje nezadovoljstvo drugje.

• Ali v enem stavku …

Sprejmite izziv ljubezni do vsega živega in postanite prebujeni človek!

(Foto naslovnica: “Lepo je, ko živalca ve, da ti lahko zaupa”, pravi Shundula Moonda alias Margareta Selena.)