KOSTJA MAKAROVIČ: “Tako kot vsa živa bitja, tudi jaz vse potrebno dobim s prehrano.”

Kostja Makarovič, 32-letni Goričan, ki živi v Ljubljani in dela na Dolenjskem (Keko Oprema, Žužemberk). Poleg tega, da je doktor znanosti, univerzitetni diplomirani kemik in da ga zanima vse živo, da se ukvarja z različnimi športi, da je pustolovec v domačih logih in tudi po oddaljenih kotičkih tega planeta, ga nekateri poznajo tudi po tem, da so njegovi obroki zelo enostavni in da jih večinoma sestavlja sadje ali zelenjava. Ne samo to, navadno je na krožniku le ena vrsta sadja ali pa mešanica 3-4 vrst zelenjave brez kakršnih koli dodatkov, zabele in začimb. Čudno, ampak tako enostavno. Kostja Makarovič je – presnojedec. Ja, ni jih veliko v Sloveniji.

• Kdaj si začutil empatijo do živali?

Že od malih nog me je zanimala narava, rad sem opazoval ptice, deževnike, kače. Iz stanovanja sem reševal pajke pred sesalcem. Empatija do živali je bila vrlina, ki so mi jo starši, kljub temu, da so takrat še jedli meso, predali. Brez slabe vesti, ampak s spoštovanjem do ubite živali, sem jedel meso vse do konca osnovne šole, ko sem vse bolj spoznaval kemijo, veliko bral in prišel do tega, da je bilo že v preteklosti in da je tudi danes v svetu kar veliko ljudi, ki jim za svojo odlično prehranjenost ni potrebno ubiti živali.

• Kdaj si prenehal z uživanjem mesa?

Kljub takrat res siromašni bazi literature na to temo in močnemu ustrahovanju medicinske stroke sem se odločil, da bom poskusil 1 mesec brez mesa zemeljskih bitij. Tu pa tam sem pojedel še kakšno ribo. In glej, počutil sem se veliko boljše, več energije, predvsem športne. Takrat sem kar veliko kolesaril, tekel, hribolazil in se potapljal. Enomesečno obdobje sem tako raztegnil na nedoločen čas. Sčasoma sem dobival vse več samopotrditev, da je moja pot pravilna.

“Težko bi rekel, ampak na leto pojem cca 1 tono sadja, cca 100 kg zelenjave in cca 5-15 kg oreščkov.”

• Kako si zaključil z ribami?

Nekega dne sem med potopom doživel nenavadno in tragično izkušnjo, ko sem priplaval v ribiško mrežo, polno nebogljenih in povsem izčrpanih sip. Kakšen ducat sip, zaprtih v za vedro velikem prostoru. Grozno. Po koncu potopa sem dokončno opravil s prehranjevanjem z mesom. To je bilo verjetno leta 2003.

• Postal si vegetarijanec …

Ja, vegetarijanska prehrana, bazirana na zelenjavi, polnovrednih žitaricah in stročnicah, ki pa je vključevala sveže, nepredelano, nehomogenizirano, nepasterizirano mleko (nekaj takega danes lahko najdemo na mlekomatih) in kakšen košček sira s kakšne tolminske planinske kmetije. To je bila moja ‘pot’ vse do leta 2010, ko sem se ob mlekomatu pogovarjal s pridelovalcem mleka. Na moje ‘naivno’ vprašanje, kje se krave pasejo, sem dobil odgovor, da nikjer. Jedo le silažo, seno in ostalo, kar pridelajo na njivi. Dodajo jim priporočene vitamine in minerale ter jih ustrezno medicinsko zdravijo, če je to potrebno. Kot kemik sem vedel, da bo, karkoli krava je, prišlo tudi v mleko. In krava bi morala jesti travo. Teliček pa piti mleko, vse dokler popolnoma ne odraste…

• Tu je prišlo veganstvo?

Ja, pika na i je bila – tragična realnost, da se telička osami od mamice veliko prej, kot je za njega optimalno. Da mora nehati piti mleko svoje mame, krave, da to mleko lahko dobimo mi, ljudje. Vsa ta dejstva so me pripeljala do veganstva. Glede na to, da je bil moj jedilnik že v času vegetarijanstva zelo preprost (velikokrat sem jedel ajdove žgance s kislo smetano, polento z mlekom, neoluščen riž s paradižnikom, olivnim oljem in olivami, itd), sem svoj jedilnik še bolj poenostavil. V svojo prehrano sem začel vključevati vse več sadja in opazil, da je sadje, če ga poješ v dovolj veliki količini, dejansko zelo kaloričen in odličen obrok. Ni lepšega, kot se najesti fig na drevesu, jagod na vrtu, paradižnika na maminem vrtu ali češenj na ‘sosedovi češnji’ … In gotovo vsi veste, kako poleti paše breskev in kako osvežilne so pomaranče …

• Mislim, da se približujeva presnojedstvu …

Drži. Tako sem sčasoma opuščal vse ostalo, medtem ko so sadje, zelenjava, semena in oreščki ostali v moji prehrani. Nikoli nisem tega smatral kot dieto. Jem, kar želim, in jem, kadar sem lačen. Če je le za to primeren čas in okoliščine … Sicer pa preprosto počakam nanje. Se ne omejujem. Seveda sem v tem času poskusil marsikaj, denimo jesti več maščob, več beljakovin, več sadja, manj sadja … a na koncu sem vedno prišel do zelo enostavnega dejstva – lakota točno ve, kaj je telesu treba. Tako nekako je potekala pot do tega, kar imenujejo “presnojedstvo”.

“Presnojedstvo ni samo jesti presno hrano. Je v bistvu veliko več. Je to, da se trudimo, da bi naše prehranjevanje imelo čim manjši vpliv na okolje. Drevo načeloma raste samo, ni nam potrebno žeti, prati, mleti, luščiti, kuhati, peči, transportirati …”

• Če povzameva in poenostaviva – zakaj torej presnojedec?

Presnojedec sem v bistvu postal, ker je to enostavnejše, lahkotnejše, fleksibilnejše in še boljše z vidika počutja in zdravja, kot prej. Mnogi me sicer vidijo kot suh’ca, ampak vitkost me ne ovira ne pri hoji v hrib, ne pri teku, niti pri potapljanju, še manj pa pri fizičnem delu in v službi. Torej, sami plusi in nobenega minusa.

• Kaj je torej presnojedstvo? Lahko še malo podrobneje, za tiste, ki štartajo ‘z nule’? To ni dieta, si dejal …
  

Seveda ne, presnojedstvo je v bistvu način prehrane, pri katerem ne kuhamo, pečemo. Jemo samo tisto hrano, ki jo je mogoče jesti v surovem stanju in brez začimb, ki bi brezokusnim jedem dale okus. Tako se izbor hrane zelo hitro omeji na sadje, zelenjavo, semena in oreščke. Večina presnojedcev je tudi veganov in tako bi lahko izpeljali izraz, da sem presni vegan. Fiziološke zakonitosti človeškega telesa in tudi analogija v živalskem svetu kažejo, da se presni obrok tudi najbolj učinkovito prebavi, sploh pa, če jemo samo eno stvar na enkrat (temu se sicer reče monoobrok). Recimo samo jagode, ko postanemo spet lačni, jemo samo pomaranče. Ko spet postanemo lačni, jemo recimo samo lubenico, itd. Ker je v tem primeru prebava absorbcija in asimilacija (vgradnja v telo) veliko bolj učinkovita, zadošča že majhno število obrokov in relativno majhna količina hrane.

• Koliko ti pomeni hrana? Kako si dejansko uvidel, kaj ti ustreza in kaj škodi?

Moja prehrana je bila, kot sem že omenil, že prej precej enostavna. Vse drugo mi je v življenju pomenilo mnogo več, kot pa začinjen in okusov prepoln obrok. Jedel sem večinoma polnovredno rastlinsko hrano, ki sem jo dopolnil s šalico surovega mleka ali kosom sira s planin. Nekega dne pa sem šel na bazen in od tistega dne na stopalih opazil nekakšne glivice. Kot kemik sem jih hitro odpravil, in to kar z modro galico. Ampak, takrat mi je kliknilo, da očitno le ni vse tako super v teh hrani, kot trdijo. Pa sem preizkušal hrano. Škrobnate jedi sem nadomestil s sadnimi, slane jedi z zelenjavo, olja in maščobe pa s semeni, oreščki in avokadom. Večkrat sem ponovil obisk bazena in glivic ni bilo nikoli več. Ob tem pa sem spoznal dovršenost okusov kvalitetnega in zrelega sadja, zelenjave, semen in oreščkov.

• Vedno znova in znova pristaneva na presni hrani …

Ja, seveda. Fascinantno je, kako dobro je lahko jabolko, tako dobro, da ga ješ, ješ, ješ, in ko se ga naješ, je ravno dovolj. Enako je z zelenjavo. Težko si predstavljaš, dokler tega ne izkusiš, ampak dejansko sem začel razlikovati celo med različnimi pridelovalci iste sorte solate … Kvalitetni pridelovalci imajo res okusno solato, ki zadovolji še tako globoko lakoto. Lahko jo ješ kot jabolko. Solato. Tako dobra je lahko. Primeš, poješ in greš. Ni potrebno čakati, ni potrebno pripraviti, vse je pripravljeno. Hitra hrana, v pravem pomenu besede.

“Fiziološke zakonitosti človeškega telesa in tudi analogija v živalskem svetu kažejo, da se presni obrok tudi najbolj učinkovito prebavi …”

• Kako se ujameš z bližnjimi, presnojedstvo je namreč še korak naprej od veganstva?

Moji bližnji so bili mojih raznoraznih idej že vajeni. Z večino se super razumemo, kljub temu, da smo se v prehrani precej razšli.

• Gre skupaj šport in presnojedstvo?

Seveda gre. Od vedno sem se ukvarjal s športom in tudi sedaj se. Seveda imam boljše in slabše dni, ampak to ni tako zelo odvisno od prehrane. Bistveno bolj je odvisno od spanja in ostalih dejavnikov (sonce, svež zrak, sprostitev, počitek, ipd). Sem pa nekaj let po začetku presnojedstva shujšal iz svojih cca 65 kg na cca 55 kg. Ljudje okoli mene so se zgražali, pa čeprav si jih je le malo to upalo povedati mi v obraz. Kljub temu, da sem imel precej malo kilogramov, pa sem bil še vedno aktiven. Opravljal sem vsa dela, ki jih še sedaj.

• Kaj pa moč, kondicija?

Ravno v tistem času sem se – brez mehanizacije – lotil obdelave svojega sadovnjaka na Krasu, ki je bil takrat z robido zaraščena parcela. Vpliv boljše prehrane na telo sem opazil že prej, in opazil sem, da če po fizični aktivnosti jem sadje in/ali zelenjavo, bo tudi regeneracija in počutje bistveno boljše. Tako praktično ne poznam ‘musklfibra’, ne poznam krčev in brez treninga dosegam kar dobre športne rezultate. Lani sem recimo na teku trojk, brez da bi prej treniral (mislim, da sem nazadnje tekel kake 6 mesecev pred tem), uspel doseči tempo 4 minute na km. Pojma nimam, kaj te številke pomenijo, ampak jaz sem bil z rezultatom zadovoljen. Prav tako sem cca leto prej brez treninga pretekel več kot 30 km.

• Koliko je presnojedcev v Sloveniji?

Hm, to je zelo težko vprašanje. Veliko več bi jih to hotelo biti, kot nas dejansko je. Marsikoga sem že slišal, da je presnojed … Na koncu pa bi rekel, da nas je takih, ki nas kuharija ne privlači, precej malo. Recimo nekje med 10 in 100. Ker nisem ‘presni policist’, res ne vem, kdo je nazadnje kuhal in kaj. To me tudi ne zanima.

“Pika na i je bila tragična realnost, da se telička osami od mamice, veliko prej, kot je za njega optimalno. Da mora nehati piti mleko svoje mame, krave, da to mleko lahko dobimo mi, ljudje. Vsa ta dejstva so me pripeljala do veganstva.”

• Koliko hrane poješ dnevno, letno?

Težko bi rekel, ampak na leto pojem cca 1 tono sadja (v sadje so všteti tudi paradižniki, avokado, paprika, bučke, kumare), cca 100 kg zelenjave in cca 5-15 kg oreščkov. Navadno jem 2 do 3x dnevno. Včasih jem 3x dnevno sadje, včasih jem dva sadna obroka in eno veliko solato za tretji obrok. Včasih jem samo 2x. En sadni obrok in en zelenjavni. Sadni obrok je recimo 6 do 8 jabolk, ali pa 6 do 8 kakijev. Lahko tudi 5 velikih pomaranč. Ali pa 15 mandarin. Ali 6 banan. Zelenjavni obrok pa je skoraj vedno sestavljen iz mehke zelene solate (slovenskega porekla, kupljena direktno pri pridelovalki), paradižnika, avokada, včasih pridam še kakšen list špinače, mogoče kakšno steblo zelene, tu in tam kakšno cvetačo ali brokoli. Včasih pojem namesto solate raje nekaj pesti oreščkov ali semen, včasih pa to potresem po solati namesto avokada. Če poješ dovolj sadja, te semena in oreščki ne zanimajo preveč.

• Koliko stane presnojedstvo?

Redko v prehrano na mesec investiram 200 €. V to je vključeno vse, kar dam v usta. Ne pijem kave, ne pijem alkohola, ne pijem čajev, napitkov ipd … Ne jem sladic, ne jem čokoladic in jasno, ker jem polnovredno prehrano in ker se ničemur, kar telo išče in želi, ne odrekam, ne potrebujem tablet z vitamini, minerali, in ostalimi farmacevtskimi preparati. Tako kot vsa živa bitja, tudi jaz vse potrebno dobim s prehrano. Poleti pa – vsaj nekaj mesecev – uspem večino obrokov ‘narediti’ kar na drevesu. Češnje, slive, fige, grozdje, tega je v izobilju. Mnogokrat je tako prehranjevanje celo zastonj (hvala, prijatelji). Tako bi rekel, da v povprečju stane 100 € – 150 € na mesec, s tem, da vsaj en mesec jem češnje, ki stanejo okoli 4€/kg – vsak dan.

• Ima presnojedstvo tudi kakšen globlji pomen?

Ja, presnojedstvo ni samo jesti presno hrano. Je v bistvu veliko več. Je to, da se trudimo, da bi naše prehranjevanje imelo čim manjši vpliv na okolje. Drevo načeloma raste samo, ni nam potrebno žeti, prati, mleti, luščiti, kuhati, peči, transportirati … Več kot 80% hrane, ki jo pojem, kupim direktno pri kmetu ali pa jo pridelam sam. Izjema je mango, melone, paradižniki v zgodnjih pomladanskih mesecih, avokado. Ostalo je večinoma od tu. Nekoč sem nekje prebral, da na isti površini, kot nahranimo enega mesojeda, nahranimo 7 vegetarijancev in cca 14 presnojedov. Poleg tega so drevesa krasni proizvajalci kisika, skrbijo za to, da se zemlja ne more izprati, vsako jesen sami sebe pognojijo s krasno zastirko pisanega listja … Sadje ni zavito v plastiko, edini odpadek je tako kompost. Na leto tako proizvedem cca 500 kg komposta, ki ga z veseljem uporabim v svojem sadovnjaku.

• Ali obstaja možnost, da se vrnem nazaj h klasični prehrani, h kuhariji …

Partizanski moto je bil – nikdar nazaj, samo naprej! Možno je, da bom šel naprej na kuharijo, ampak pomislite, le čemu bi to naredil? Kako ima lahko nekaj, kar smo obdelali/predelali, več hranilne vrednosti, kot nekaj, čemur nismo odvzeli ničesar?

“Nekega dne sem med potopom doživel nenavadno in tragično izkušnjo, ko sem priplaval v ribiško mrežo polno nebogljenih in povsem izčrpanih sip. Kakšen ducat sip zaprtih v za vedro velikem prostoru. Grozno. Po koncu potopa sem dokončno opravil s prehranjevanjem z mesom.”

• Je presnojedstvo primerno za vsakogar?

Presnojedstvo, ki ne temelji na veri, dietah, odrekanjih in na reševanju osebnih travm, je, kakopak, primerno za vsakogar. Potrebno je le prisluhniti, kdaj smo lačni in kaj bi v tistem trenutku jedli. Lakota je naravni instinkt, ki nas vodi, da jemo. Podobno, kot nas naravni instinkt vodi do tega, da vdihnemo in izdihnemo zrak.

• Zakaj je presnojedstvo zdravo?

Bolje bi se bilo vprašati, zakaj vse ostalo ni zdravo. Akrilamidi v pečenih izdelkih. Alkaloidi, taki ali drugačni toksini. Dve leti stara moka v sveže pečenem kruhu. Hrana v plastični embalaži, polna prehranskih dodatkov. In za konec še – precej težavna prebava nedeljskih kosil in prazničnih večerij, ki se na koncu končajo z ne najbolj čisto prebavo in precej smrdečim WC-jem. Nikakor si ne smemo zatiskati oči, da vsaj malo tistega smradu, ki ga vohamo na WC-ju, ne preide skozi črevesno steno nazaj v telo …

• Imaš kakšno priporočilo ali nasvet za ljudi?

Nikomur ne bi priporočal ničesar. Vsak hodi po svoji poti in tako je tudi prav. Ni pa napačno, če na svoji poti srečamo takšne ali drugačne, ki nam dajo navdihe za morebitne izboljšave, spremembe in dodatke. Prepričan pa sem, da bi večina Slovencev s povečanim vnosom sadja in zelenjave samo profitirala. Začnejo lahko že s tem, da do kosila jedo samo in izključno sadje.