Aleksander JakopičKolumneRevija 5D

Aleksandrov kotiček | Kako gledate na kaznovanje otrok? Kazni zaradi “ne-uboganja”, zaradi neprimernega vedenja ipd. – je kaznovanje smiselno, je sploh etično?

VPRAŠANJE: Kako gledate na kaznovanje otrok? Kazni zaradi “ne-uboganja”, zaradi neprimernega vedenja ipd. – je kaznovanje smiselno, je sploh etično? Kateri so primernejši načini za spopadanje z nezaželenim vedenjem pri otrocih?

Odgovarja in svetuje: Aleksander Jakopič

ODGOVOR:

Nedolgo nazaj so te kaznovali, če nisi verjel v Tita, danes te kaznujejo, če vanj verjameš. To je lep dokaz, da je kazen posledica avtoritete. Druge kazni ni. Ko v gozdu podiraš drevje in te oplazi veja, to ni kazen. Ko hodiš po mestu in te označi ptič, to ni kazen. V naravi kazen ne obstaja, je le plod uma, ki misli, da je več, in se uporabi nad umom, ki se ima za manjvrednega. In glej ga no, prav v takem položaju se znajde odrasel nasproti otroku.

Otrok je tako majhen, da je samoumevno, da ne ve ničesar in mu moramo vse povedati oz. ga o vsem podučiti, kar pomeni: kaznovati, ko ne ravna, kot smo želeli. Zavedati se moramo, da takšno prepričanje izhaja iz trdo materialističnega pogleda na svet, ki nam pravi, da otrokov duh, bistvo, esenca raste sočasno s telesom. Če bi bilo naše življenje naravnano le malo bolj duhovno, bi vedeli, da je esenca ta, ki zraste telo, in je torej duh že popoln, ko vstopi v oplojeno jajčece.

Duha oblikujemo v svetovih, ki ostajajo neznanka vsem, ki se ne posvečate meditaciji. Ves čas v maternici in še leto, dve po njej, pa so za otroka ti svetovi resničnejši od tega, ki ga zaživijo po rojstvu.

Zato sem napisal knjigo “Reja, ne vzgoja”. Otroka nam ni treba vzgajati, saj ima v sebi zapis, ki presega našo pamet. Zaupati mu morate, kot zaupate živalcam na povodcu ali v kletki.
Otroka vedno kaznujete na podlagi svojih napak in vnaprejšnjega védenja, da bi ravnal še slabše, kot ste sami, se pravi, ko ga imate za manjvrednega. In kazen nagrajuje samo sebe, ko s kaznovanjem otroku dejansko dopoveste, da je manjvreden. A glej si ga no, nisem še slišal koga, da bi rekel: “Bolj ga tepem, boljši je,” ampak se vedno sliši le: “Bolj ga tepem, slabši je.”

“Eden izmed nadomestkov za kazen je pogovor, ki pa mora temeljiti na iskrenem, zaupljivem odnosu. Če tega ni, je pogovor le beden poskus, da izgovori prekrijejo resnico.”

Tudi zato morate kazen opustiti. Vsako kaznovanje vas namreč oddalji od otroka in z vsakim kaznovanjem vam otrok manj zaupa, saj mu dokazuje, da ga ne razumete oz. nočete razumeti.
Pa še za nekaj gre pri kaznovanju. Kaznuje se že od ranih dni, brez da bi se zavedali, da bo otrok kazni po tretjem letu poosebil in bodo postale njegov temeljni kamen živetja, dokler se jih ne osvobodi z meditacijo in garaškimi napori.

Otroku, ki mu bomo dovolili, da ob prvem in vseh naslednjih dojenjih sam pride do bradavice, da si sam da roko v usta, brez naše pomoči, da nam pove, kdaj je lačen, bomo omogočili, da postane, kar danes v svetu posrečeno imenujejo Samoreguliran otrok. Čudeži, ki se pri tem zgodijo, nas ohrabrijo, da otroku popolnoma zaupamo, saj se zavemo, da ga ščiti prav ista nadčloveška sila, ki ščiti nas.

Seveda to ne velja za neuke starše, ki otroka plašijo še pred izvedenim dejanjem … Ko se recimo plazi proti robu nečesa, že vidijo, kako pada v brezno in ga na to opozorijo s krikom: “Padel boš!!!” Otrok tega do trenutka krika ni imel v svoji glavi, zdaj pa to postane vse, kar tam je, in nujno je, da skoči čez rob, saj so mu nakazali pot, ki se je sam ne bi domislil.

Presenečeni boste, ko boste spoznali, da je otrokovo neprimerno vedenje vedno izzvano. Otroci so sami po sebi izjemno pazljivi in nadvse iznajdljivi, da odkrijejo tudi nove, neznane stvari.
Poglejmo še primer Alexandra S. Neilla izpred sto let, ko opisuje, kako preprečiti, da bi otrok skočil v ogenj. Željo po tem namreč dobi, ko mu več let, na tak ali drugačen način preprečujete stik z ognjem, s podukom, da ga bo skuril … Prvič, ko se sooči z odprtim ognjem, mu dovolimo, da ga spozna, se mu približa. Takrat nima še nobene želje, le presenečen je in se ga bo tako tudi lotil.

Aleksander Jakopič: “Vsako kaznovanje vas namreč oddalji od otroka in z vsakim kaznovanjem vam otrok manj zaupa, saj mu dokazuje, da ga ne razumete oz. nočete razumeti …”

Povem lahko svojo izkušnjo, kako sem spoznal elektriko, ko nisem bil nadzorovan. S prepovedmi, naj ne vtikam prsta v vtičnico, so mi vtičnico naredili za največjo zanimivost na tem svetu. Imel sem manj kot leto dni, ko so začeli nabijati s tem. In sem se je lotil. Prvič me je udarilo, da nisem takoj prišel do sape, in to že pred luknjico vtičnice. Potem sem poslinil prst, ki sem ga nameraval vtakniti (tako sem se odločil po notranjem posvetovanju) in to je zelo pomagalo, saj sem postal bolj prevoden in počasi sem se privadil na sunke, da sem kmalu lahko cel prst vtaknil v vtičnico. Treslo mi je zobe, občutek pa sem kasneje ujel v hrani, ko sem si pripravil banane s kristalnim sladkorjem in orehi.

Otroci nam kažejo nove poti, ki jih nikoli ne bomo povsem razumeli, a z zaupanjem jih lahko vsaj spoznamo. Kaznovanje je potrditev poti, ki so nam jo vsilili starci zaradi svojih strahov, in zavedati se moramo, da smo ti starci, v razmerju do otrok, mi.

Otrok vsaj do osamosvojitve ponavlja reakcije staršev, tega ne velja pozabiti. Če se zadere, celo zakolne, ko mu nekaj spodleti, se vprašaj, ali ni to tvoja reakcija, ki se je je naučil.

Eden izmed nadomestkov za kazen je pogovor, ki pa mora temeljiti na iskrenem, zaupljivem odnosu. Če tega ni, je pogovor le beden poskus, da izgovori prekrijejo resnico. Morda pa je še dostopnejši ta, ki pravi, če hočeš ubogljivost, bodi ubogljiv.

“Otroci nam kažejo nove poti, ki jih nikoli ne bomo povsem razumeli, a z zaupanjem jih lahko vsaj spoznamo. Kaznovanje je potrditev poti, ki so nam jo vsilili starci zaradi svojih strahov, in zavedati se moramo, da smo ti starci, v razmerju do otrok, mi.”

Poglejmo to na primeru spanja. Ena večjih težav, s katero se spopadajo starši, je, kdaj otroka dati spat oz. kako. Pa je stvar popolnoma preprosta, ko jo opazimo na sebi. Kdaj bomo zaspali, se ne ukvarjamo takrat, ko smo zaspani. Takrat preprosto zaspimo. To pomeni, da smo vstali zgodaj in je bil naš dan poln dejavnosti, kot pri otroku mora biti.

Ko zgodnje vstajanje ni pogoj in smo cel dan lenarili, se želja po spanju zamakne. Kako prav takrat pride branje težje knjige in koliko primernejše je kot bentenje in grmenje, da je treba spati.

Z otrokom moramo biti enakovredni – naravni in iskreni. Njegovo rastoče telo prinese marsikatero težavo, ki ste jo že pozabili, a z odprtim umom vas nanjo otrok spomni, da se spomnite, kako ste jo rešili.

Oni dan je srednješolka padla v posteljo popolnoma bleda, z glavobolom. Kmalu sem izvedel, da naslednji dan pišejo slovenščino. “Mar misliš, da bi si izmislila bolezen, ker imam slovko jutri,” me je nadrla. Odgovoril sem ji, da smo mi tudi to počeli in naj se nikar ne utruja, češ da so si oni to izmislili.

Glavobol je popustil in kmalu je bila spet v Gimnaziji, brez ene same kazni.


V rubriki Aleksandrov kotiček nam Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v intervjuju), odgovarja na vaša vprašanja na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. Vprašanje Aleksandru lahko postavite tudi vi, če nam pišete na info@cajtng.net (pripis: za Aleksandra).

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE