KOLUMNA | Mateja Tuta: Pozabili smo na svojo dušo
Do zdaj smo poznali samo sistem, ki je vse naredil tako, da se človeku duša v vsej svoji lepoti in v vsej svoji mogočnosti ne bi nikoli razkrila. Sistem nas je hotel oblikovati v človeka, ki se bo pripravljen pokoravati družbenemu redu. Ukradel nam je jezik. Zato, da se ne bi razumeli. Ukradel nam je zgodovino. Zato, da se ne bi prepoznali. Ukradel nam je dušo. Zato, da se ne bi ljubili.
In sistem najprej deluje skozi starše. Povežimo se s svojim notranjim otrokom in se spomnimo, koliko krat je bila naša duša prezrta, neslišana, ranjena, ponižana, prizadeta, poteptana in utišana. In vprašajmo se tudi, koliko smo takega nasilja kot starši izvajali sami. Vsi starši si želimo svoje otroke videti srečne. Kako to, da smo potem ravno mi tisti prvi, ki svojemu rojencu to pot do sreče poskušamo zakriti? Namesto, da bi svojim rojencem dovolili, da bi razkrivali svojo ustvarjalno svetlobo, jim to z modrijanstvom raznih znanstveno strokovnih, političnih, krščanskih in še mnogih drugih dogem in naukov onemogočamo. Vmešavamo se in jih popravljamo. Tako, kot so popravljali tudi nas.
Otrokom smo odvzeli vse možnosti stika s popolnostjo narave. Namesto tega smo jim kupili plastične igrače in pametne telefone. V iluziji, kako je to napredno. V iluziji, da vse kar je naravno, velja za primitivno in nazadnjaško. Kako naj bi potem ozavestili svojo ljuboživost? Umetno izdelani predmeti niso povezani z živostjo. So le slaba kopija narave. Kako naj bi se potem bistvene vrednote v naših notranjih svetovih pravilno razvile? Kako naj bi se potem ohranil stik z izvorom?
Vzorec vzgoje in učenja se je skozi zgodovino človeštva zelo spreminjal. Naši stari starši so vzgajali naše starše po drugi svetovni vojni. Vzgajali so jih v strahu pred pomanjkanjem. V borbi za preživetje. Ta strah so prenesli tudi na naše starše. Čeprav smo odraščali v Titovih časih, ko je bilo za vse nas lepo poskrbljeno, so nas še vedno vzgajali s strahom. Eksistenčni strah je bil še vedno pri mnogih prisoten. Le da je eksistenca že dobivala drugi pomen. Osnovne potrebe so izginjale. Pomemben je začel postajati materialni status. Finančni status. Izobrazba. Pomembno je začelo postajati, kako izgledaš, kaj vse imaš. Vse kar je vidno očem, je bilo bolj pomembno od tistega, kar je nevidno in bistveno. To so duhovne vrednote. Ki so se bolj in bolj izgubljale. To je naša življenjska energija, ki je vedno bolj odtekala. Tako se je človek skozi zgodovino iz božanskega duhovnega bitja spremenil v materialistično, komercialno, s pohlepom in koristoljubjem prežeto in od ego uma vodeno fizično osebo. Tako smo skozi čas »naprednosti« pozabili, da je Stvarnik za človeka ustvaril raj na Zemlji. Človek pa je iz svojih ego potreb ta raj uničil. Svojo dušo je prodal za cono udobja. Namesto da bi izžareval svetlobo ljubezni, je raje izbral številna temna in (samo)destruktivna čustva, ki so ga pahnila stran od svojega bistva. Stran od njegove življenjske sile, ki je močnejša od sončne svetlobe. Samo človek lahko razpolaga s to veliko sposobnostjo. Samo človek. Zato vse živo teži k njemu. Se zavedamo tega?
Naši daljni predniki so to vedeli. Zato so sebi in svojim rodovom dajali možnost stika s popolnostjo narave. Le tako je lahko tudi človek sam čutil svojo popolnost in povezanost. Kar pa se pri stiku z neživimi stvarmi in z neko umetno inteligenco ne more zgoditi. Vedeli so, da človeku bistvo vesolja pomaga ozavestiti le narava. Ker je edino narava in vse živo v njej, povezana s stvarstvom. Naši predniki so vedeli, da nismo tukaj zaradi ego uma, ampak smo prišli po izkušnjo, ki jo potrebuje naša duša, da bo lahko dvignila svojo zavest.
Kaj pa mi? Ali sploh še prepoznamo glas svoje duše? Smo sposobni ločiti, kaj nam narekuje naš ego in kaj nam duša šepeta? Koga še vedno poslušamo? Kateri izvor nam polni naše misli? Tistega, ki nam hladno ukazuje, vsiljuje, nas krega in kritizira? Glas, ki se predstavlja kot dober, moder, mogočen in vrhovni? Ali raje tistega, kjer se občutki razigrajo in v sebi začutiš toplino in željo po ustvarjanju. Kateri je tvoj glas? Iz katerega izvira se napajajo tvoje misli?
Ali smo danes sposobni v mislih videti svoje rojence take, kakršne jih je hotel Stvarnik? Ali smo danes pri svojih rojencih sposobni videti namen prihoda njihove duše na ta svet? Ali smo sposobni dojeti, da so te duše lahko tudi starejše od nas? In da morda zato posledično tudi več vedo od nas. Ali smo sposobni vse to videti pri sebi? Ker če nismo, je to prva stvar, ki jo moramo opraviti. Prepoznati namen svoje duše. Zakaj smo tukaj? In zakaj ravno zdaj? Vprašajmo se, koliko prostora pa smo dajali oziroma dajemo tudi drugim dimenzijam našega bivanja in delovanja? Ali res premoremo dovolj vedenja o tem? In če ga, ali premoremo tudi dovolj poguma in odpuščanja? Ali sebi in svojim zanamcem res dajemo dovolj časa in prostora za izkušnjo, ki nas lahko dvigne v višja stanja zavesti?
Šele, ko osvobodimo svojo dušo, se lahko osvobodijo tudi duše naših zanamcev. Dokler tega izpita ne opravimo, pa še vedno samo prelagamo odgovornost na svoj naslednji rod. Torej nismo naredili nič bistvenega za evolucijski razvoj človeka. Šele, ko bomo pri sebi zacelili vse rane, razrešili vse travme, o(d)pustili vse škodljivosti in prepoznali vse umazane igre iz temne preteklosti, bo naša duša osvobojena. Šele, ko bomo svojemu telesu sposobni povrniti zdrav duh in srce, bomo sposobni vzgajati in izobraževati tudi naše zanamce. Do takrat pa….. Učimo se povezovanja z materjo Zemljo in vsem Stvarstvom. Ohranjajmo pristne vezi s svojimi rojenci. Oni so naši najboljši učitelji. Čiste duše, ki nas le opominjajo na vse tisto, kar smo skozi »evolucijski razvoj« izgubili in na kaj vse smo pozabili.
