AKTIVISTI PRED CELJSKIMI MESNINAMI: “Njegova reakcija je bila ena od stvari, zaradi katerih sem ob koncu dneva lahko rekla, da je bilo vredno biti tam.”

Po zgledu globalne organizacije The Save Movement so se pred klavnico Celjskih mesnin in klavnico Perutninarstva Pivka (o tem smo pisali včeraj) te dni zbrali tudi aktivistke in aktivisti za pravice živali iz Slovenije. S svojo navzočnostjo so želeli ljudem približati zgodbe posameznih kokoši, ki so umrle zaradi človeške sle, tradicionalizma, okusa in nenazadnje lastnega prepričanja, da ‘to tako mora biti’. Seveda ni potrebno, da to tako je, kajti v času, ko je ostale hrane v izobilju, res ni potrebno prekiniti življenje nekoga zaradi 15 minut gurmanskega užitka. Bravo, aktivistke in aktivisti!

Piše: Katarina Radaljac

Za nami, aktivistkami in aktivisti za pravice živali, sta že dve akciji, ki smo jih skupaj z več kot petnajstimi aktivistkami in dvema aktivistoma izvedli po zgledu globalne organizacije The Save Movement. In sicer pred klavnico Celjskih mesnin ter pred klavnico Perutninarstva Pivka. Dovolite mi, da z vami delim nekaj vtisov s prve akcije v Celju.

V Celju smo dočakali samo en tovornjak. Mislimo, da so v klavnici ostali zakol prestavili, saj so – zaradi prijave dogodka policiji – vedeli, kdaj prihajamo. Morda so se želeli prepričati, da prihajamo v miru in da ne bomo ničesar ali nikogar poškodovali. Vseeno je šlo za prvo takšno akcijo v Sloveniji, nihče, tudi aktivistke in aktivisti sami nismo vedeli, kaj točno pričakovati. Ko smo priši pred klavnico, nas je policija že čakala. Dva policaja. In trije varnostniki pred vhodom v klavnico. Res groteskno, kako pomembno je varovanje živali, ki jih bodo zdaj, zdaj ubili ali pa varovanje poslopja, kjer se ti umori odvijajo … Kdaj živali ne bodo več razumljene zgolj kot lastnina?

Ko je prišla organizatorka dogodka Maja Kralj, sta želela policaja govoriti z njo. Razložila sta ji, da ne smemo skakati pred tovornjak ali ga ustavljati. Da pa lahko prosimo voznika, da se ustavi ter posnamemo živali – ne pa tudi drugih ljudi ali registrskih tablic. Potem smo se postavili ob glavni cesti in čakali. Držali smo transparente, na katerih so bili napisani slogani, kot so: ‘Nisem sestavina’, ‘Želim si živeti’, ‘Stop ubijanju živali’, ‘Ne sovražimo voznikov tovornjakov, tukaj smo za živali’, ‘Ne zaslužim si tega, bil sem nekdo, ki si je želel živeti’ in drugo. Med čakanjem smo s transparenti tako dosegli veliko mimovozečih, sploh, ker smo stali direktno ob glavni cesti. Nekateri vozniki so se nam nasmehnili, nam izkazali podporo z dvignjenim palcem, drugi so odprli okna, nas spraševali, zakaj rajši ne delamo ali pa nam piskali (za te včasih nismo zares vedeli, ali nas spodbujajo ali ne). Lahko rečem, da je bilo, vsaj po mojih opažanjih, pozitivnih odzivov s strani voznikov več, kot negativnih.

Kako poteka dogodek?

Ko pripelje tovornjak, je potrebno naprej stopiti do voznika in ga prositi, da za dve minuti počaka, se ustavi, da se lahko poslovimo od živali in posnamemo njihove zadnje trenutke. Pomembno je, da se aktivistke in aktivisti premikamo počasi in s svojimi naglimi gibi ne povzročamo dodatnega stresa živalim ter da tudi kot skupina delujemo mirno. Potem skušamo navezati stik z živaljo, ji nuditi tolažbo (kolikor je to mogoče), predvsem pa skušamo s kamero ujeti njihove poglede, njihove občutke, pa tudi odzive prisotnih aktivistov, delavcev v klavnici, policije …

V Celje so v zakol pripeljali teličke. Ne vem njihovega točnega števila, ampak mislim, da jih je bilo okoli 40. Ne vemo, od kod so jih pripeljali, zelo verjetno pa so bili ‘stranski proizvod’ mlečne industrije. Samčki, katere se zaradi njihove ‘neuporabnosti’ (ker ne dajejo mleka) po nekaj mesecih ubije in proda kot teletino. No, seveda so tudi samčki nujno potrebni za industrijo, saj krava, ki je oplojena vsakih 12 mesecev (od tega devet mesecev nosi otroka), daje kar največjo možno količino mleka. Ker pa je to zelo izčrpujoče, jo – običajno po 4 ali 5 letih – ubijejo, saj ni več zmožna stati. No, telički pa so tako, ob prodaji mleka, ‘dodaten zaslužek’. To so standardizirani postopki tako pri nas kot po svetu …

Ko smo zagledali tovornjak, mi je srce razbijalo, kot noro. Potegnila sem telefon iz žepa in začela snemati (vsaj mislila sem, da snemam. Zadnjih nekaj sekund pred tovornjakom sem namreč ugotovila, da sem od živčnosti pozabila pritisniti gumb). Potem slediš množici. Moj prvi instinkt je bil – priti do živali, posneti, kaj se dogaja. Večina nas je naredila enako … A ko stojiš pred njimi, se najprej zaveš, da so vsepovsod okoli tebe, da ne moreš doseči vseh. Obstojiš. In potem skušaš navezati stik z bitjem, ki stoji direktno pred teboj … Čimbolj previdno sem pomolila roko proti enemu izmed dveh teličkov, ki sta mi bila najbližje. Začela sta me oblizovati po roki, se muzati. Hotela sta priti bližje. Na drugo stran ograje. Kjer bi ju lahko bolj učinkovito cartala. Čutila sem, da ju zanima, kaj se dogaja in da ju s svojo prisotnostjo ne strašim. Morda sem jima nudila tolažbo, tega ne vem. Presenetilo me je njuno zaupanje in zanimanje … Z njima sem bila 2 minuti.

Notranjost kamiona …

Videla sem, da je notranjost kamiona precej umazana – ne vem koliko časa so potovali. In vsi so bili privezani ob zunanje rešetke tovornjaka … Okoli sebe sem slišala nežna prigovarjanja, jok, zvok motorja. Slišala sem, kako je voznik precej prijazno rekel: “Čas je potekel”. V zadnjih trenutkih sem posnela nekaj fotografij in kako je tovornjak odpeljal. Videla sem, kako dve aktivistki ob meni jokata in se objemata. Pogledala sem nazaj. Videla sem policaja in varnostnike. Nemo so obstali … Eden od njih je bil vidno presenečen in ganjen. Njegova reakcija je bila ena od stvari, zaradi katerih sem ob koncu dneva lahko rekla, da je bilo vredno biti tam. Pred tem nisem zares pomislila, kako pomembno je, da tudi vsi tisti ‘na drugi strani’ – torej delavci v klavnici, varnostniki, policija … vidijo, kaj počnemo, da vzpostavimo stik tudi z njimi, jim morda predstavimo drugačno pot. Nenazadnje so tam zato, ker mora nekdo opraviti to delo – nekdo mora ubiti živali, če jih hočejo potrošniki na svojih krožnikih, nekdo mora ščititi ‘lastnino’, vse dokler je ta posameznica ali posameznik tretiran kot takšen …

Stopila sem do aktivistke, ki je jokala in jo objela. Takrat sem začela jokati tudi sama. Tresla sem se. Ampak na moje veliko presenečenje je prvi šok minil po nekaj minutah … Takrat ugotoviš, kako močan je tvoj obrambni mehanizem, ki želi potlačiti, pozabiti, zanikati pravkar videno … V tistem trenutku sem razumela vse tiste, s katerimi se pogovarjam o razmerah v industriji, o izkoriščanju živali ter vse njihove napore, ki jih vložijo v iskanje izgovorov in v prepričevanje mene in samih sebe, da se to ne dogaja … Težko se je soočiti z resnico, težko je priznati, da si ravnal narobe. A ko enkrat ugotoviš, kakšno ceno plačuje nekdo drug za to, ker skušaš ti sam ubežati dejstvom in zaščititi sebe in svoja čustva, svojo moralno držo, potem ni več težko opraviti spremembe, izbrati bolj sočutnega življenja in netrpljenja …

Vrnili smo se na svoja mesta. Pogovarjali smo se o tem, kaj se je zgodilo, delili občutke, jokali, kovali načrte za naprej … Noben tovornjak ni več prišel. Preden smo odhajali, smo videli, kako so iz klavnice odpeljali trije prazni tovornjaki. Zadnji je bil ‘naš’ – tisti, v katerem so bili še dve uri nazaj živi telički.

Tisti dan sem spoznala precej novih oseb – predane in motivirane aktivistke in aktiviste. Dogodek nas je povezal, bolj, kot smo pričakovali. Z nami sta bili Shivonne in Ruth, aktivistiki, ki delujeta kot duo “Activism on the road”. Potujeta po Evropi in z delavnicami ter pomočjo pri organizaciji dogodkov, kot sta bila v Celju ali Pivki, motivirata nove aktivistke in aktiviste za pravice živali. Prišli sta ob najbolj pravem času! Dali sta nam ves potreben pogum in zagon, da nadaljujemo z aktivizmom tudi v naprej, tudi pri nas. Po shodu smo odšli na kavo, se pogovarjali o nadaljnem delu, vzpostavitvi The Save movement skupin v Celju, Mariboru, Ljubljani, Pivki … Vsi smo ugotovili, da želimo delati več za pravice živali! Bolj učinkovito, z več aktivistkami in aktivisti ob strani – skupaj proti izkoriščanju.

Konec dneva …

Ko smo prišli domov, je sledil najpomembnejši del naše akcije. Deljenje fotografij, videov, spominov, odzivov … Z njimi skušamo ljudem približati zgodbe posameznic in posameznikov, ki so umrli zaman. Prikazati njihove občutke. Zame je pomembno, da se takšni dogodki vzpostavijo tudi pri nas ter da posnamemo ‘naše razmere’.

Pa ne toliko zaradi izgovora – ‘to se pri nas ne dogaja’, pač pa zato, ker lahko tako lažje, bolj neposredno, iz ‘prve roke’ govorimo o tem, kaj se dogaja, opozarjamo na to, da so na slikah le nekateri izmed posameznikov in posameznic, ki vsakodnevno umirajo. Da je vsako živo bitje na tovornjaku svoja osebnost …

Pomembno se mi zdi tudi to, da nastajajo vedno nove fotografije. Fotografije vedno več posameznic in posameznikov … tako opozarjamo, da se gre za nepretrgan proces vzrejanja in ubijanja. Vedno znova lahko nekoga zbudimo s posnetki in rečemo:  “To se dogaja – tukaj in zdaj. Danes. Ob 9.00. Pri nas in po celem svetu.” To je realnost! Vse dotlej, dokler ne bo vsaka oseba spremenila svojega načina življenja in dojemanja drugih živih bitij na tem planetu.

Prilagam nekaj fotografij z dogodka v Celju. Mogoče se dotaknejo koga izmed vas. Zbudijo vas ali vaše prijatelje. To je realnost. A hkrati le bežen trenutek, ki se je zgodil v četrtek, 12. aprila 2018, zjutraj pred Celjskimi mesninami – le eden od miljonov takšnih …