KOLUMNA | Nataša Smolič: Števec, ki se začne z ničlo …
Ni lahko pisati proti prehranjevanju z mrtvimi živalmi v družbi, ki je izrazito naravnana k mesni prehrani, saj si takoj ožigosan kot čudak. Bom pisala kar v prvi osebi – sem označena kot čudakinja, drugačna, nora, ker ne jem živali. Pa vendar ne morem biti jaz čudna, ker ne podpiram klanja oz ubijanja živali, vse v meni govori, da to ni prav. To mora biti narobe svet. Vse živali imajo čustva, imajo razum. Prehrambena industrija pa želi ljudi prepričati v to, da so zrezki, svinjska mast, teletina, golaž, paštete, goveja juha, pečena rebrca, piščančja bedrca… STVAR! In na veliko žalost jim to precej dobro uspeva.
Začne se verjetno že v otroštvu, ko slepo verjamemo odraslim, sploh pa tistim, ki skrbijo za nas, saj smo v celoti odvisni od njih. Zaupamo jim, da je to, kar delajo prav, le zakaj jim ne bi zaupali. Kot majhen otrok sem bila pri stari mami prisotna pri klanju krave. V spominu mi je ostalo, da se je krava pokakala od strahu in da so bili odrasli v času klanja dobre volje. Tako sem ponotranjila, da je ubijanje živali normalno.
Ko sem kot otrok dobila za zajtrk pašteto, za malico hrenovko, za kosilo zrezek, za večerjo salamo, sem dobila sporočilo, da je to zdrava hrana in da meso mora biti na jedilniku. V to ’’klobasanje in nakladanje odraslih in medijev’’ ne verjamem več. Verjamem v pravico vseh živih bitij do življenja in v to, da ljudje nismo več vredni kot živali. Verjamem v to, da človek lahko normalno živi in preživi brez mesa. Verjamem v to, da si večina ne upa pogledati v živo dejavnosti klavnice in da si ne upa pogledati groznih posnetkov, ki krožijo po internetu, kaj se dogaja od začetka do konca z živalmi, ki končajo v trgovinah …
Tisti, ki si to upate, ste zelo pogumni. In tisti, ki jeste živali in verjamete, da to tako mora biti in pika, bi bilo prav, da si te posnetke pogledate. Humanega klanja namreč ni – to je besedna zveza, ki ne more biti skupaj in istočasno tvoriti nekaj smiselnega. Živali v klavnicah čakajo v vrsti in gledajo, poslušajo krike živali pred sabo… ter vedo, da so naslednje na vrsti. Želite res jesti njihovo telo, ki je polno adrenalina, ki se jim požene po krvi, ker vedo, da bodo vsak trenutek ubite? Poleg tega so v času življenja trpinčene, zlorabljene, tepene, nesrečne…
In če je ubijanje živali za prehrambene namene tako normalno in potrebno, se vprašajte, če upate sebe in svoje otroke peljati na izlet v klavnico? Zakaj ne, če je to tako normalno? Ob tem se vprašam, zakaj klavnice tako dobro skrivajo pred nami? Zakaj v vseh teh letih, ko nisem in zdaj ko razmišljam o klanju živali, nisem nikoli naletela na pravo pravcato klavnico? Kje so skrite? In zakaj? Da ne bi izvedeli, kaj se resnično dogaja? Prebudimo se, živali trpijo in umirajo zaradi nas, ki »imamo radi živali, pa jih vseeno jemo, ampak to ne pomeni, da jih nimamo radi« …
Čas pisanja kolumne – 1 ura 9 minut. Števec iz naslova je bil nastavljen na nulo, spodaj pa je števec živali, ki jih je v tem času ubila svetovna prehrambena industrija (vir: Vegan.si): govedo 23.401, kokoši 3.920.508, koze 31.827, konji 398, prašiči 110.385, ovce 45.546, itd …
Hm, 400 konjev, praviš? Ubogi konjčki …
