KOLUMNA | Mateja Tuta: Čas je, da dojamemo, da sistem ne obstaja brez nas, ki ga vzdržujemo …

Spremljam preplah, ki se ob sprejemanju novele v osnovni šoli zdaj dviga med starši. To me spominja ta tiste koronske čase, ko smo se mnogi aktivirali, da bi kaj spremenili, saj smo prepoznali, da nam ta šolski sistem vse bolj ubija otroke. Povezovali in srečevali smo se z željo po svobodnem učenju, kjer bi lahko izhajali iz vsebin, darov, zanimanj in potencialov naših otrok in ne iz učnih načrtov, ki nam jih predpisuje sistem.

Kaj kmalu smo ugotovili, da ni vredno izgubljati energije za spreminjanje sistema, ampak si je potrebno ustvariti svojega. Enim je to zelo dobro uspelo. Tako kot se na najrazličnejše načine spretno izogibamo ali pa borimo s sistemom obveznega cepljenja, tako isto se moramo tudi s šolskim sistemom in njegovo obveznostjo. Državna nepokorščina in zavzemanje za pravice, ki jih kot zakoniti zastopniki svojih rojencev imamo, sta še vedno najboljši opciji.

Že takrat smo se pogovarjali o tem, da je šolanje na domu le vmesni korak, saj je tudi ta le del šolskega sistema. Lahko nam pa služi za lažji prehod, kjer se lahko tudi preizkusimo, ali nam to sploh ustreza, in ali smo tega sploh sposobni. Mnogi so se takrat odločali za šolanje na domu iz strahu pred šolskim koronskim terorjem. To se je na koncu tudi izkazalo, saj se jih je po koroni več kot polovica vrnila nazaj v šole.

Ne zavedajoč se, da je bila korona le ogrevanje in priprava za nadaljnje uvajanje terorja. In to ne samo v obliki vse bolj natrpanih in zahtevnih učnih načrtov ter urnikov in strožjega preverjanja in ocenjevanja, pač pa tudi zaradi mnogih drugih škodljivosti, ki jih šola uvaja z enim samim učnim ciljem – izgubiti samega sebe in kljub svojim neizmernim potencialom postati suženj sistema. Da se ne bi več prepoznali kot vredni, če nas sistem ne priznava. In ne mislite si, da je na srednjih šolah kaj boljše. Ali drugače. Morda na kakšnih poklicnih, sicer se pa nasilje in posilstvo nad mladimi izvaja naprej in to nujno za njihovo dobro. Da bodo socializirani. Da bodo izobraženi in splošno razgledani. Da bodo uspešni in koristni za vladajoči sistem. Dlje časa kot mlade prepuščamo sistemu, večja je možnost, da izgubijo samega sebe.

Le redki so tisti posamezniki, ki so zbrali dovolj poguma in se podali na pot izven javnega šolskega sistema. V Sloveniji jih je bojda nekje okoli sto. Verjamem, da bi jih bilo več, če jih država pri tem ne bi omejevala. Očitno pa je tudi še veliko takih, ki se jim mnoge učne vsebine še vedno zdijo koristne in nujno potrebne. Kot tudi takih, ki potrebujejo šolska navodila in njihova priznanja. Ko ljudem povem, kako se izobražujeta moji dve hčerki, me najprej vprašajo, ali se jima bo ta šola priznala???? In tukaj tiči največji in najgloblje zakoreninjeni strah. Strah pred priznanjem. Čigavim? Državnim? Ali potem to pomeni, da tudi vi še vedno priznavate to državo? Se vam zdi uredu njena sistemska ureditev? Ali še vedno želite, da vaše otroke priznava sistem, čeprav je ta zasužnjil že vas? Zato sem po eni strani zelo vesela nad odločitvijo države, saj le ta prinaša upanje, da še več staršev in učiteljev končno dojame, da je ta šolski sistem (kot tudi zdravstveni in drugi) le še za na smetišče zgodovine.

Zdaj se nekateri starši zavzemajo za to, da šnd ostane tak kot je. Sama menim, da šolanje na domu potrebuje korenite spremembe. Ker takšen kot je, je le podaljšek sistema. Dokler se še vedno učite iz učnih načrtov, ki vam jih predpisuje država. Dokler še vedno na koncu leta polagate račune državi, da dokažete svojo pridnost in poslušnost. Dokler se zaradi šole še vedno kregate med seboj. Tako doma, kot tudi v novo nastalih skupinah. Ker ne zmorete izhajati iz samih sebe in otrokovih zanimanj. Ni dovolj, da izberete le nove in bolj ustvarjalne načine ter pristope poučevanja, ampak je potrebno upoštevati in slediti temu, ali otroke to sploh zanima. Ali je to sploh v skladu z njihovo zrelostno časovnico in njihovim poslanstvom. Vse drugo je le učenje na silo. In vsak, ki je ohranil še kaj svojstvenega v sebi, se bo temu upiral.

Ni dovolj, da šolo samo preselimo na dom ali v manjše učne skupinice, ampak da nam taka učenja predstavljajo nek smisel, kot tudi način življenja, ki ga spremlja vse življenjsko učenje ter poteka v skladu s potrebami otroka in družine. Koliko staršev, ki šola svoje otroke na domu, pa je dejansko tudi doma? Se mi zdi, da še vedno prevladujejo tisti, ki jih baše čas, ker so zaposleni s služenjem sistemu ali pa jih je strah, da ne bodo zmogli otroka usposobiti za odraslost in zato odgovornost za vzgojo in izobraževanje raje prelagajo na druge. In to država zelo dobro ve. Zato vas pod krinko strokovnega leporečja drži za vrat z ustrahovanjem, da niste sposobni in je zato bolje, da to opravijo drugi. Vi pa v zameno z lastnimi žulji plačujete stroške za stvari, ki jih morda sploh ne potrebujete. Posledično razpadajo družine. Starši se ločujejo.

Čas je, da si nalijemo čistega vina. Da končno dojamemo, da država za nas ne bo naredila nič dobrega. Da vse kar dela sistem, je le še večje zasužnjevanje naroda. Čas je, da tudi dojamemo, da sistem ne obstaja brez nas, ki ga vzdržujemo. Brez učencev, ni učiteljev. Brez bolnikov, ni zdravnikov. Brez delavcev, ni države.

Zato se vprašajmo, ali take šole sploh še potrebujemo? Ali takšno zdravstvo, ki ga moramo obvezno plačevati, sploh še potrebujemo? Ali takšno hrano, kot nam jo sistem ponuja v trgovinah sploh še potrebujemo?

Naši otroci niso takšni, kot smo bili mi. In če ne bomo odrasli odprli oči, nam jih bodo odprli otroci. S svojimi osebnostnimi in vedenjskimi motnjami, psihičnimi in fizičnimi stiskami, boleznimi, nesrečami, kriminaliteto, samomori. Ker v takem svetu, kot smo živeli mi, nočejo živeti več. Ta svet propada. In vsak, ki se kakorkoli še vedno oklepa tega starega propadajočega sveta, bo propadel skupaj z njim.

Koliko zlagane zgodovine bodo otroci še morali strpati v svoje možgane? Koliko nepotrebnih fizikalnih in kemijskih formul, matematičnih računov in jezikovnih zakonitosti se bodo morali še naučiti na pamet? Koliko nepomembnih, nekoristnih in tudi zlaganih vsebin bo moralo še naprej zastrupljati mlade možgane? Koliko jih bo moralo še umreti? Da bodo odrasli končno dojeli, da te sistemske dresure ne potrebujejo več.

—

Čas je, da dojamemo, da sistem ne obstaja brez nas, ki ga vzdržujemo …

Kot lahko razberemo iz gornjega sestavka (kolumne), smo – sami sebi največja kabala! Sami sebi smo največje zlo, ker s takim delo(vanje)m gojimo gada na (svojih) prsih …

Dokler bomo ljudje delali za njih in v njihovih službah, bomo vzdrževali sistem, ki uničuje in ubija nas in naše otroke. Če nam je že vseeno za nas (glavno, da imamo pivo, umetne nohte in morje), naj nam ne bo za naše otroke (vnuke, starše)!

Čas je, da dojamemo, da sistem ne obstaja brez nas, ki ga vzdržujemo. Brez učencev, ni učiteljev. Brez bolnikov, ni zdravnikov. Brez delavcev, ni države. Čas je, da začnemo postavljati vzporedni sistem, tega pa prepustimo parazitom, ki se ne morejo odlepiti od njega (in od denarja).