Ljudske šege in navade: satanizem po domače
Zdaj, ko so se teorije zarot razpasle po mainstreamu in je že na vsaki vaški veselici govora o satanistični eliti, ki vlada svetu, se mi zdi, da bi bilo dobro vedeti, kaj satanizem sploh je, preden pridemo do demonov, žetve človeških organov, adrenokroma in vsevidnega očesa na vrhu piramide. Ljubljanski taksisti in branjevke na tržnici, ki se ukvarjajo s konspirologijo, vam bodo znali povedati, da se za politično kuliso skriva satanistična združba multi-milijarderjev, ki vleče niti vseh ključnih organizacij in orkestrira vse pomembnejše dogodke v svetu. To je seveda čista resnica. Živimo v satanistični družbi. S tem ne mislim samo na politično oligarhijo in satanistične pedofilske mreže, ki se raztezajo od Hollywooda do Vatikana, ali na delovanje satanizma znotraj krščanstva, pač pa na samo delovanje družbe.
Ljudje imajo napačno predstavo o tem, kaj je satanizem. Satanizem ni religija. Satanizem je miselnost. S to miselnostjo je okužena večina ljudi. In večina se tega ne zaveda. Satanisti ne verjamejo v satana. Ne tisti na vrhu. Ne tisti, ki so ustvarili piramidni sistem z nižjimi sloji in jim satana prodali kot božička in kokakolo. Za elitni vladajoči razred je satan arhetipski simbol. Pravi satanizem je preprosto čisti egocentrizem – postavljanje sebe za središče vsega dogajanja. Ko “častijo satana”, v resnici častijo sami sebe. Satanisti upoštevajo samo svoje koristi in se fokusirajo le na svoje želje in potrebe.
“Ko se hranijo z mesom umorjene živali, lahko brez sramu govorijo o tem kako radi imajo živali. Očitnega absurda pri tem ne zaznajo. Ves čas prevzetno poudarjajo, da so proti mučenju živali, a s svojimi dejanji ves čas prispevajo k mučenju živali. Pravijo, da ne želijo, da bi živali trpele, ampak v resnici jim za to ni mar.”
Satan je alegorija Ega, ki temelji na delovanju “služim sebi” in je v večni vojni z Virom, predstavnikom pravega Jaza, ki temelji na delovanju za dobro drugih. Pravi Jaz je epicenter celotnega bitja. To je skupna vsota vsega kar smo in deluje na vibraciji ljubezni. Ego, na drugi strani, pa je ideja in koncept, ki ga o sebi ustvarimo v času našega življenja na Zemlji in običajno izključuje vse lastnosti, ki jih o sebi ne želimo sprejeti. Ego deluje na vibraciji strahu. Satan tako ni neka od nas ločena entiteta ali poosebljeno zlo, ampak dualistični koncept delitve zavesti, ki je v vsakem izmed nas, nas med seboj ločuje in nas ločuje od naše prave narave in medsebojne povezanosti vseh stvari. Je naša sebičnost, brezbrižnost, nečimrnost, hinavščina, koristoljubje, neiskrenost, požrešnost, ravnodušnost, pohlep, napuh… je odsotnost ljubezni.
Ego, čeprav nujen za preživetje, lahko zelo hitro postane destruktiven (in na koncu tudi samodestruktiven). Ko hranimo ego, gre v resnici za proces, ki zavira duševni razvoj. Takrat se oddaljujemo od tega kar v resnici smo. Ego potlači dušo v človeku, prek nje nariše idejo o samem sebi in tej ideji verjame. Pri egocentrizmu zato prihaja do nerealne predstave o tem kdo smo. Lažemo si in verjamemo svojim lažem. Pri tej obsedenosti s samim sabo, kjer skrb za zunanjo podobo vztrajno izriva vsebino, gre v resnici za zelo nizko stopnjo zavesti in zavedanja (na tej stopnji ni globjega zavedanja o smislu obstoja in medsebojni povezanosti vsega). Ker ni zavedanja, ni samozavedanja. Če ni samozavedanja, ni samorefleksije. Če ni samorefleksije, ni empatije, in če ni empatije, zelo hitro pride do popolnega moralnega razkroja. Ta moralni razkroj pa se v današnji družbi najbolj evidentno kaže v našem odnosu do živali.
“Ljudje imajo napačno predstavo o tem, kaj je satanizem. Satanizem ni religija. Satanizem je miselnost. S to miselnostjo je okužena večina ljudi. In večina se tega ne zaveda.”
Ko ljudje kupujejo živalsko hrano, v tem ne vidijo živali, ki je morala za to umreti. Edini miselni proces, ki ga imajo v glavi je: To je meni dobro, to je okusno. Jaz, jaz, jaz. Pri tem doživljajo popolno kognitivno disonanco. Ko se hranijo z mesom umorjene živali, lahko brez sramu govorijo o tem kako radi imajo živali. Očitnega absurda pri tem ne zaznajo. Ves čas prevzetno poudarjajo, da so proti mučenju živali, a s svojimi dejanji ves čas prispevajo k mučenju živali. Pravijo, da ne želijo, da bi živali trpele, ampak v resnici jim za to ni mar. To, kaj se dogaja z živalmi, preden pridejo na njihov krožnik, jih ne zanima. O tem ne želijo razmišljati. Razmišljajo samo o sebi in o svojih užitkih. To je stanje speče zavesti. To je odsotnost ljubezni. To je egocentrizem. To je satanizem.
Pekel je tukaj. Obstaja zaradi človeške sebičnosti in ravnodušnosti do trpljenja drugih – tistih, ki so nam prepuščeni na milost in nemilost. Satan se skriva v vsakem izmed nas. V vsakem izmed nas pa je tudi svobodna volja in neskončen potencial. Odločitev ali bomo hranili ego in se predali skušnjavi nečimrnosti materializma, ali pa poslušali in ubogali svoj pravi Jaz – srce in dušo, je naša.
