Poznamo svoje temeljne pravice?

Ljudje premalo poznamo svoje temeljne pravice in svoboščine. Poznavanje te tematike je za naše delovanje v tem sistemu esencialnega pomena, tudi ali še posebej takrat, kadar gremo v trgovino in po drugih opravkih brez maske, pa naletimo na inšpektorja, ki nam hoče napisati kazen, ko v službi odklonimo testiranje ali cepljenje in nam zaradi tega grozijo z odpovedjo, ko naš otrok v šoli odkloni nošenje maske ipd. Bistvenega pomena je, da poznamo svoje pravice in jih znamo zagovarjati. V prvem prispevku nam Tjaša Vuzem predstavlja temeljne pravne osnove, ki bi jih v tej situaciji moral poznati vsakdo.

Piše: Tjaša Vuzem, Civilna iniciativa slovenskih pravnikov

HIERARHIJA PRAVNIH AKTOV V REPUBLIKI SLOVENIJI

(1) USTAVA RS
Najvišji, temeljni pravni akt v naši državi je USTAVA RS. V Ustavi so vsebovane nekatere programske norme, načelne in temeljne usmeritve ter ustroj države, veje oblasti in organi, ki jih zastopajo, posebno poglavje pa je namenjeno temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam, ki izhajajo iz vseh veljavnih mednarodnih pogodb, katerih podpisnica je tudi RS in jo zavezujejo.

(2) MEDNARODNE POGODBE
Pod Ustavo so mednarodne pogodbe (razne konvencije, deklaracije ipd., sprejete in podpisane s strani dveh ali več držav), ki jih je Republika Slovenija ratificirala (naš DZ potrdil) in morajo biti v skladu z Ustavo.

(3) ZAKONI
Pod Ustavo in Mednarodnimi pogodbami so ZAKONI. Vsi naši nacionalni zakoni morajo biti v skladu z Ustavo RS in z mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificirala RS. To pomeni, da noben zakon ne more urediti nečesa drugače, kot je to zapisano v Ustavi ali v mednarodni pogodbi.
Prav tako noben zakon ne more poseči v temeljne človekove pravice in svoboščine, ki so nam zagotovljene v Ustavi in v vseh drugih mednarodnih pogodbah, ki se nanašajo na to tematiko, razen v izjemnih situacijah, ko je to nujno in ko to že sama Ustava izrecno predvideva – npr. za čas trajanja izrednega ali vojnega stanja ali pa zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni (epidemija). V primeru razglašenega vojnega ali izrednega stanja je razveljavitev ali omejitev ustavnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin na podlagi 16. člena Ustave dopustna, a je lahko le začasna. Smejo se torej razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja in le v obsegu, ki ga tako stanje zahteva (načelo sorazmernosti) in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti (kar pa ne velja npr. za prepoved mučenja – 18. člen Ustave, nedotakljivost človeškega življenja – 17. člen).
V primeru epidemije oz. zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni se lahko z ZAKONOM omeji le svobodo gibanja (32. člen Ustave) in pravico do zbiranja in združevanja (42. člen Ustave). Torej morajo biti ukrepi, ki omejujejo svobodo gibanja in pravico do zbiranja in združevanja, predvideni že v zakonu (Zakonu o nalezljivih boleznih) in to dovolj določno, da ni možnosti zlorab in da se prepreči prekomerno (nesorazmerno, neustrezno, časovno neomejeno) omejevanje teh ustavnih pravic. Nikakor pa ni možno in dovoljeno ustavno zagotovljenih temeljnih pravic in svoboščin omejevati s kakršnim koli drugim podzakonskim predpisom namesto z zakonom ali s podzakonskim predpisom vsebinsko razširjati omejitev, ki jih zakon že vsebuje.

(4) PODZAKONSKI AKTI
Pod zakoni imamo zadnjo kategorijo pravnih aktov, to so PODZAKONSKI AKTI. Med podzakonske akte spadajo:
– Pr. akti izvršilne veje oblasti (Vlade): uredbe, odredbe, odloki, sklepi, pravilniki …
– Pr. akti zakonodajne veje oblasti: pravilniki, sklepi …
– Pr. akti sodne veje oblasti in drugi posamični akti: sodne odločbe, sklepi sodišč, upravne odločbe in sklepi itd.
Podzakonski akti nikoli ne smejo urejati neke tematike mimo zakonov ali v nasprotju z zakoni in Ustavo. Podzakonski akti so namenjeni temu, da se neko pravno področje oz. vprašanje, ki je v zakonu na splošno urejeno, bolj natančno in specifično uredi. Nikoli pa se ne sme s podzakonskim aktom na novo določiti nečesa, česar zakon ne predvideva in ne vsebuje, toliko bolj, če gre pri tem za poseg v ustavno ali zakonsko zagotovljene temeljne pravice in svoboščine državljanov.