Beseda urednice #011: Postanimo volkovi, da bomo lahko spet ljudje
Običajno popoldne. Ura, ko ljudje prihajajo iz služb in se pred odhodom domov ustavljajo v trgovinah. Polna trgovina ljudi, gneča. Vse je tako kot vedno, že desetletja, ljudje se drenjajo, srečujejo znance, se pogovarjajo in smejijo. Nihče ne leži na tleh in se zvija v mukah kot žrtev smrtonosnega virusa, pločniki in parkirišča niso polni trupel ljudi, ki so izdihnili zaradi najbolj uničujoče kuge v zgodovini človeštva. A nekaj je pa le drugače. Vsi so zamaskirani. Vsi so pokleknili pod neusmiljenim pritiskom tlačilke ponižanja, precizno in premišljeno usmerjene od nekod tam zgoraj.
Gospa brez maske si drzne vstopiti v trgovino, a seva strah. Prodajalka jo nemudoma opomni: “Masko morate imeti, gospa.” “Aja, oh, saj res,” se osramočeno hahlja poslušna potrošnica in maska ji že ubogljivo čepi na obrazu, neverjetno, zdi se, kot da je bila v pripravljenosti, še preden se je prodajalka oglasila.
(po resničnem dogodku)
Zakaj se pustiš teptati, ženska? Kje je volkulja v tebi? Veš, da ne gre za virus. Tudi prodajalka to ve. Vsi že to vemo. Zakaj torej še naprej ta farsa? Zakaj se to gremo?
V trgovini in povsod, kamor grem, se z družino vselej počutim kot osovražen plenilec, ki preži samo na to, kako bi drugim ukradel zdravje. Ljudje redke “čudake”, ki si drznemo hoditi okoli brez mask, gledajo kot zločince. Postali smo dobesedno človek človeku volk – a žal v negativnem smislu.
Toda volkovi v resnici niso negativni. Nasprotno, po njih bi se naposled lahko začeli zgledovati tudi ljudje. Ne le po volkovih, temveč po živalih na splošno. Živali skrbijo za svoje potomce, ščitijo jih s svojim življenjem. Ali kdajkoli dopustijo, da jim nekdo uničuje mladiče? Sploh ni treba, da se kdo dotakne malega volkca – volkulja bo vsiljivca usekala že prej, preventivno. V opozorilo, da bi bilo ja jasno, kdo je tu glavni, kar se tiče tega otroka. Kaj pa “ljudje”? Kaj pa človeški “starši”? V tako imenovanih šolah jim gestapovske učiteljice, ki si ne zaslužijo tega naziva, maltretirajo otroke, oni pa ne mrdnejo. Koši za smeti v teh novodobnih mučilnih ustanovah so baje polni krvavih robčkov, otroci krvavijo iz glav in duš, “starši” pa – kaj? Mislijo, da tako pač mora biti?
Starši NE mislijo ničesar. Ker če bi karkoli mislili, bi bilo vse popolnoma drugače. Na njihovem mestu bi se vdrla v zemljo in ne bi več prišla iz nje. Še več, če bi dovolila takšno nasilje nad lastnim otrokom, bi naredila samomor. Ker če zatajim kot starš, in to na celi črti – če dovolim, da mi lastnega otroka UBIJAJO, potem resnično nisem vredna, da živim.
Volkulja v meni ne bo dopustila, da bi se kdorkoli dotaknil mojega otroka. Sem namreč njegova MAMA. Kdo ga bo zaščitil, če ne jaz? Ne le, da bi se bila za njegovo dobrobit v trenutku pripravljena odreči službi, karieri, plači, statusu, vsemu – zanj bi dala svoje življenje. Normalno, saj je moj otrok. To je moja moralna dolžnost, moj notranji čut in srce mi velevata tako.
Kje ste pa ostali volkovi? Bodo morali vaši mladiči res izkrvaveti, da se boste zganili? Ali bo moral pač nekdo drug poskrbeti zanje? Pravijo, da so vsi otroci NAŠI otroci. Če torej starši niso sposobni poskrbeti za lastnega otroka – bo moral to storiti nekdo drug? Nekdo, ki ima v sebi vsaj kanček volčje krvi in neustrašnosti?
Pri volkovih za naraščaj skrbijo vsi, celoten trop, ne le starši. Očitno bomo morali takšno taktiko ubrati tudi mi, prebujeni, tisti, ki smo obudili v sebi volčjo naravo in smo pripravljeni izprožiti čekane in kremplje proti vsakomur, ki si drzne stegniti nemarne tace po naših potomcih. Kajti, glede na to, da imamo dušo in srce (za razliko od nekaterih), kako naj to še naprej gledamo in dopuščamo in ne storimo ničesar? Ne moremo. Ker smo čuteča bitja, ker nismo roboti, in ker nas vse, kar se hudega dogaja drugim, boli enako, kot bi se dogajalo nam.
Postanimo volkovi, da bomo lahko spet ljudje.
Ta izvod revije je možno kupiti v naši spletni trgovini (povezava).
