Razbijanje sodobnih mitov z Ivanom Sočetom | Mit #001: O nevarnosti COVID-19-a
Izbrali smo nekaj sodobnih mitov, ki postajajo čedalje bolj aktualni prav v današnjem času. Gre za prepričanja, za katera večinoma nimamo nobenih oprijemljivih dokazov, da so resnična, kar navsezadnje pomeni, da ne gre za znanstvena dejstva, ki bi temeljila na trdni, realni podlagi, temveč bolj za neke vrste verovanja, ki so nam bila vsiljena s strani vladajočih, mi pa smo jih brez cenzure sprejeli za svoja in jim dopustili, da krojijo naša življenja. Skupaj z Ivanom Sočetom, neodvisnim, kritičnim mislecem, bomo skušali pokazati drugo plat, sami pa se odločite, komu (in ali še naprej) zaupati svoje življenje …
Mit #001: COVID-19 je nevarna bolezen in vsi ukrepi v zvezi z omejevanjem okužb s tem virusom so upravičeni in tehtni
Zaradi covida-19 nam oblast omejuje temeljne človekove svoboščine in pravice, kot so pravica gibanja, združevanja, izobraževanja, mnogim pravica do dela, zdravljenja, druženja, vlada napoveduje omejevanje pravic do svobodnega izražanja. Ne ocenjujem upravičenosti teh ukrepov, le ugotavljam dejstva. Vlada bi morala državljane sproti obveščati, na podlagi katerih in kakšnih podatkov, ocen in napovedi to počne. To obveščanje bi moralo biti celovito, natančno, argumentirano, logično, ažurno in prepričljivo, če bi hotela državljane animirati za prostovoljno spoštovanje omejitev. Ker država tega ne počne v zadostni meri, moramo državljani z vsemi ustavnimi, občečloveškimi in moralnimi pravicami zahtevati pravočasne, celovite in podrobne podatke, ker so nam na podlagi teh podatkov omejene pravice.
Vlada (tako kot mnoge druge) je namesto spodbujanja državljanov izbrala pot strašenja z virusom, ukazovanja in kaznovanja. Na silo je hotela ustvariti videz o enotnosti stroke in ustvariti vtis, da so vsi ukrepi strokovno podkrepljeni. Kot da ne bi imeli dostopa do izjav najeminentnejših znanstvenikov, ki o epidemiji in ukrepih menijo drugače. Kot da ne bi videli, kako grobo je vlada obračunala s funkcionarji in strokovnjaki, ki niso podprli ukrepov vlade. Predsednik vlade je javno pozval Zdravniško zbornico, da odvzame licenco zdravnikom, ki nasprotujejo »uradni« stroki, ministri so kritične publiciste obtoževali umorov ipd. Discipliniranje javnosti, medijev in strokovnjakov je prispevalo k še večjemu nezaupanju državljanov.
Protest in odpor rasteta. Ker ni prostovoljnega sodelovanja, vlada uvaja še hujše omejitve in jih grobo udejanja. Če ni rezultatov, vlada za krivce razglasi ljudstvo, kar ustvarja dodaten konflikt, novo nezaupanje in dodaten odpor. Tako se ustvarja neskončna spirala odpora in nasilja, v katero se vključujejo interesne skupine, civilna združenja, politične skupine … Videti je, da državljane odnos do vladajoče stranke, vlade in vladnih ukrepov zelo razdvaja, ustvarja konflikte in nasilje. Videti je, da bo virus trajno spremenil naša življenja – od svobode, sožitja, demokracije do popolne prevlade ali celo terorja terapevtske države. Zato smo še bolj upravičeni do poštenih in preverljivih informacij o resnični nevarnosti novega koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča.
Pozornost javnosti je usmerjena v preštevanje testiranih, zbolelih in umrlih, v preštevanje, kdo je za vlado in kdo proti, a pozabljamo na temeljno vprašanje: koliko je novi koronavirus zares nevaren.
Število pozitivnih na testu ne govori o nevarnosti covida-19. Ko v medijih poročajo o številu na testu pozitivnih primerov, vztrajno nepravilno navajajo, da gre za število okuženih. Zelo dobro vedo za nezanesljivost testov, stroka je enotna, da pozitivni na testu še ne pomeni, da so okuženi. Zakaj vztrajajo pri besedni zvezi »danes je bil testiranih xxx oseb, od tega jih je yy okuženih«, čeprav vedo, da to ni res? Vedo tudi, da mi vemo (vsaj tisti dobro informirani), da to ni res, a tisočkrat ponovljena neresnica postane resnica. V čigavo korist?
Uradni organi so bolj previdni in uporabljajo termin »potrjeni primeri«. To je tudi svojevrstna manipulacija, ker si ta termin vsak tolmači po svoje, a dileme ni – gre za s testom potrjeno prisotnost virusa ali njegovih delov in ne za število okuženih, kaj šele število kužnih. Koliko so testi zanesljivi, ne ve nihče.
Število »okuženih« je odvisno od števila testiranih. Spomladi je bilo zapovedano manj testiranj, kar je pomenilo manj »okuženih«, tako da je bilo ob nekem številu umrlih videti, da je umrljivost (razmerje med številom okuženih in številom umrlih) zaradi virusa zelo visoka. S tako izračunano visoko stopnjo umrljivosti je vlada opravičevala ukrepe, nabavo opreme in še kaj.
Jasno je, da če za nekajkrat povečamo število testiranih, se bo povečalo tudi število pozitivnih izidov. Spomnite se poročanja o dnevnih rekordih, ko so poročali o absolutnem številu »okuženih«, ki je bilo zgolj posledica veliko večjega števila testiranj. Po številnih kritičnih odzivih (sam sem večkrat opozarjal na to manipulacijo) sedaj mediji redno poročajo o odstotku »okuženih« glede na število testiranih. Šele ta podatek kaže na gibanje števila »okuženih«, a ne pove ničesar o nevarnosti covid-19. Tudi če je virus zelo nalezljiv, to še nič ne govori o njegovi nevarnosti.
Ker nimamo zanesljivih in preverljivih podatkov, koliko hospitaliziranih zares boleha za covid-19, koliko bi bilo hospitaliziranih, tudi če bi bili okuženi s sezonsko gripo ali drugimi virusi, koliko je bilo hospitaliziranih na Covid oddelkih z drugimi zdravstvenimi težavami zgolj zato, ker so bili pozitivni na testu ipd., števila hospitaliziranih ne moremo jemati za oceno nevarnosti covid-19.
Zato je število umrlih, ki naj bi umrli zaradi ali s covid-19, nezanesljiv podatek za oceno nevarnosti novega koronavirusa. Navajanje podatkov o dnevno umrlih zaradi ali s covid-19 je lahko zelo zavajajoče. Nihče ne ve, koliko je umrlo enih in koliko drugih, zato je ta podatek neuporaben in primeren za manipulacije. Če pa stroka in oblast vse umrle, ki so bili na testu pozitivni in/ali so kazali znake respiratornih bolezni, šteje kot umrle zaradi covid-19, potem mora računati s tem, da bodo ljudje z nezaupanjem ocenjevali ta in vse druge podatke ter vse ukrepe, ki so bili sprejeti na njihovi podlagi.
Članek je bil objavljen v 1. številki revije 5D.
Ivan Soče je publicist, založnik (založba Sitis), bloger in borec za bolj zdrav način življenja. O sebi se rad pošali, da je dovolj star za nekaj znanja in modrosti ter dovolj mlad, da se še z veseljem uči in informacije posreduje drugim. V preteklosti je pisal novinarske prispevke za radio in časopis, bil je tudi urednik študentskega časopisa Katedra. Zadnja leta piše kolumne, ki jih objavlja v medijih, na svojem blogu ter v e-novičkah založbe Sitis. Je tudi avtor knjig Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod, Boj za resnico o kravjem mleku in knjige za otroke Sončni vitaminček: zdravilna pripovedka.
