Razbijanje sodobnih mitov z Ivanom Sočetom

Ivan Soče je publicist, založnik (založba Sitis), bloger in borec za bolj zdrav način življenja. O sebi se rad pošali, da je dovolj star za nekaj znanja in modrosti ter dovolj mlad, da se še z veseljem uči in informacije posreduje drugim. V preteklosti je pisal novinarske prispevke za radio in časopis, bil je tudi urednik študentskega časopisa Katedra. Zadnja leta piše kolumne, ki jih objavlja v medijih, na svojem blogu ter v e-novičkah založbe Sitis. Je tudi avtor knjig Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod, Boj za resnico o kravjem mleku in knjige za otroke Sončni vitaminček: zdravilna pripovedka.

Izbrali smo nekaj sodobnih mitov, ki postajajo čedalje bolj aktualni prav v današnjem času. Gre za prepričanja, za katera večinoma nimamo nobenih oprijemljivih dokazov, da so resnična, kar navsezadnje pomeni, da ne gre za znanstvena dejstva, ki bi temeljila na trdni, realni podlagi, temveč bolj za neke vrste verovanja, ki so nam bila vsiljena s strani vladajočih, mi pa smo jih brez cenzure sprejeli za svoja in jim dopustili, da krojijo naša življenja. Skupaj z Ivanom Sočetom, neodvisnim, kritičnim mislecem, bomo skušali pokazati drugo plat, sami pa se odločite, komu (in ali še naprej) zaupati svoje življenje …

MIT #001:
COVID-19 je nevarna bolezen in vsi ukrepi v zvezi z omejevanjem okužb s tem virusom so upravičeni in tehtni.

Zaradi covida-19 nam oblast omejuje temeljne človekove svoboščine in pravice, kot so pravica gibanja, združevanja, izobraževanja, mnogim pravica do dela, zdravljenja, druženja, vlada napoveduje omejevanje pravic do svobodnega izražanja. Ne ocenjujem upravičenosti teh ukrepov, le ugotavljam dejstva. Vlada bi morala državljane sproti obveščati, na podlagi katerih in kakšnih podatkov, ocen in napovedi to počne. To obveščanje bi moralo biti celovito, natančno, argumentirano, logično, ažurno in prepričljivo, če bi hotela državljane animirati za prostovoljno spoštovanje omejitev. Ker država tega ne počne v zadostni meri, moramo državljani z vsemi ustavnimi, občečloveškimi in moralnimi pravicami zahtevati pravočasne, celovite in podrobne podatke, ker so nam na podlagi teh podatkov omejene pravice.

Vlada (tako kot mnoge druge) je namesto spodbujanja državljanov izbrala pot strašenja z virusom, ukazovanja in kaznovanja. Na silo je hotela ustvariti videz o enotnosti stroke in ustvariti vtis, da so vsi ukrepi strokovno podkrepljeni. Kot da ne bi imeli dostopa do izjav najeminentnejših znanstvenikov, ki o epidemiji in ukrepih menijo drugače. Kot da ne bi videli, kako grobo je vlada obračunala s funkcionarji in strokovnjaki, ki niso podprli ukrepov vlade. Predsednik vlade je javno pozval Zdravniško zbornico, da odvzame licenco zdravnikom, ki nasprotujejo »uradni« stroki, ministri so kritične publiciste obtoževali umorov ipd. Discipliniranje javnosti, medijev in strokovnjakov je prispevalo k še večjemu nezaupanju državljanov. Protest in odpor rasteta. Ker ni prostovoljnega sodelovanja, vlada uvaja še hujše omejitve in jih grobo udejanja. Če ni rezultatov, vlada za krivce razglasi ljudstvo, kar ustvarja dodaten konflikt, novo nezaupanje in dodaten odpor. Tako se ustvarja neskončna spirala odpora in nasilja, v katero se vključujejo interesne skupine, civilna združenja, politične skupine … Videti je, da državljane odnos do vladajoče stranke, vlade in vladnih ukrepov zelo razdvaja, ustvarja konflikte in nasilje. Videti je, da bo virus trajno spremenil naša življenja – od svobode, sožitja, demokracije do popolne prevlade ali celo terorja terapevtske države. Zato smo še bolj upravičeni do poštenih in preverljivih informacij o resnični nevarnosti novega koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča.

Pozornost javnosti je usmerjena v preštevanje testiranih, zbolelih in umrlih, v preštevanje, kdo je za vlado in kdo proti, a pozabljamo na temeljno vprašanje: koliko je novi koronavirus zares nevaren.

Število pozitivnih na testu ne govori o nevarnosti covida-19. Ko v medijih poročajo o številu na testu pozitivnih primerov, vztrajno nepravilno navajajo, da gre za število okuženih. Zelo dobro vedo za nezanesljivost testov, stroka je enotna, da pozitivni na testu še ne pomeni, da so okuženi. Zakaj vztrajajo pri besedni zvezi »danes je bil testiranih xxx oseb, od tega jih je yy okuženih«, čeprav vedo, da to ni res? Vedo tudi, da mi vemo (vsaj tisti dobro informirani), da to ni res, a tisočkrat ponovljena neresnica postane resnica. V čigavo korist? Uradni organi so bolj previdni in uporabljajo termin »potrjeni primeri«. To je tudi svojevrstna manipulacija, ker si ta termin vsak tolmači po svoje, a dileme ni – gre za s testom potrjeno prisotnost virusa ali njegovih delov in ne za število okuženih, kaj šele število kužnih. Koliko so testi zanesljivi, ne ve nihče.

Število »okuženih« je odvisno od števila testiranih. Spomladi je bilo zapovedano manj testiranj, kar je pomenilo manj »okuženih«, tako da je bilo ob nekem številu umrlih videti, da je umrljivost (razmerje med številom okuženih in številom umrlih) zaradi virusa zelo visoka. S tako izračunano visoko stopnjo umrljivosti je vlada opravičevala ukrepe, nabavo opreme in še kaj.

Jasno je, da če za nekajkrat povečamo število testiranih, se bo povečalo tudi število pozitivnih izidov. Spomnite se poročanja o dnevnih rekordih, ko so poročali o absolutnem številu »okuženih«, ki je bilo zgolj posledica veliko večjega števila testiranj. Po številnih kritičnih odzivih (sam sem večkrat opozarjal na to manipulacijo) sedaj mediji redno poročajo o odstotku »okuženih« glede na število testiranih. Šele ta podatek kaže na gibanje števila »okuženih«, a ne pove ničesar o nevarnosti covid-19. Tudi če je virus zelo nalezljiv, to še nič ne govori o njegovi nevarnosti.

Ker nimamo zanesljivih in preverljivih podatkov, koliko hospitaliziranih zares boleha za covid-19, koliko bi bilo hospitaliziranih, tudi če bi bili okuženi s sezonsko gripo ali drugimi virusi, koliko je bilo hospitaliziranih na covid oddelkih z drugimi zdravstvenimi težavami zgolj zato, ker so bili pozitivni na testu ipd., števila hospitaliziranih ne moremo jemati za oceno nevarnosti covid-19.

Zato je število umrlih, ki naj bi umrli zaradi ali s covid-19, nezanesljiv podatek za oceno nevarnosti novega koronavirusa. Navajanje podatkov o dnevno umrlih zaradi ali s covid-19 je lahko zelo zavajajoče. Nihče ne ve, koliko je umrlo enih in koliko drugih, zato je ta podatek neuporaben in primeren za manipulacije. Če pa stroka in oblast vse umrle, ki so bili na testu pozitivni in/ali so kazali znake respiratornih bolezni, šteje kot umrle zaradi covid-19, potem mora računati s tem, da bodo ljudje z nezaupanjem ocenjevali ta in vse druge podatke ter vse ukrepe, ki so bili sprejeti na njihovi podlagi.

MIT #002:
Cepiva nas ščitijo pred boleznimi.

Cepljenje proti covid-19 že poteka, pred časom se je začelo tudi zbiranje podpisov za ukinitev obveznega cepljenja otrok. Morda je to trenutek, ko se moramo vprašati, ali imamo o cepljenju in cepivih zares dovolj verodostojnih informacij ter ali so si strokovnjaki enotni pri oceni varnosti in koristnosti cepljenja.

Na podlagi informacij strokovnjakov se porajajo dvomi, ali cepiti sebe in svoje otroke. Kaj, če nismo izkoreninili nalezljivih bolezni s cepljenjem, kot to trdijo zagovorniki cepljenja, ampak so izginile še pred množičnim cepljenjem? Kaj, če s cepljenjem ne zagotavljamo kolektivne imunosti, ampak obratno? Kaj, če cepljenje ne zagotavlja niti dolgoletne, kaj šele trajne odpornosti posameznika? Kaj, če cepiva povzročajo zmedenost imunskega sistema, da začne napadati lastne celice in je to pomemben vzrok naraščajočih avtoimunskih bolezni, kot so alergije, diabetes tipa 1, multipla skleroza, ADHD, avtizem ipd.? Kaj, če učinkovitost cepiv ni znanstveno dokazana na ustrezen način? Kaj, če cepiva niso varna in posledice nastajajo veliko časa po cepljenju? Ali je res, da dolgoročnih posledic cepljenja nihče ne spremlja ali analizira? Zakaj so vlade številnih držav proizvajalce cepiv odrešile vsakršne odgovornosti za lažne pandemije gripe? Zakaj namesto nenehnega ponavljanja o osebni imunizaciji, varnosti cepiv in kolektivni odpornosti ne slišimo prepričljivih dokazov?

Zakaj se v javnosti ustvarja vtis, da gre za spopad laikov, ki naj bi bili brezskrbni starši in neodgovorni državljani, in medicinskih strokovnjakov, ki naj bi jih, bolj kot nas, skrbelo naše zdravje in splošno družbeno dobro?

Na ta vprašanja kot zainteresirani laik ne morem podati lastnih odgovorov, vem le, da z odgovori uradnih državnih institucij, kaj šele proizvajalcev cepiv, nisem zadovoljen. Če tudi sami iščete odgovore, je vredno izvedeti, kaj o cepljenju mislijo strokovnjaki, ki podrobno poznajo to problematiko.

Glasno je treba povedati, da si strokovnjaki in znanstveniki niso enotni. Obstaja veliko prepričljivih podatkov, ki jih znanstveniki in strokovnjaki ponujajo javnosti in ki potrjujejo, da je cepljenje nepotrebno, neučinkovito, nevarno in škodljivo.

Ali ima kakšno težo izjava dr. Anthonyja Morrisa, znanega ameriškega virologa, nekdanjega glavnega nadzornika za cepiva pri FDA: »Ne obstajajo dokazi, da katero koli do zdaj proizvedeno cepivo proti gripi učinkovito preprečuje ali zmanjšuje te bolezni. Njihovi proizvajalci vedo, da so nekoristna, vendar jih vseeno prodajajo.«?

Prebrati je treba mnenje Dr. Tetyane Obukhanych, ki je pridobila doktorat iz imunologije na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku in opravila podoktorske raziskave na Medicinski fakulteti Univerze Harvard v Bostonu ter na Medicinski fakulteti Univerze Stanford v Kaliforniji in jih tudi uspešno zaključila. Morda ne veste, da je v slovenščini izšla njena knjiga Iluzije o cepivih (Vaccine Illusion), ki je Slovencem dostopna brezplačno. Avtorica, prevajalka, lektorica in urednica so se odpovedale honorarju, da bi knjiga dosegla čim več ljudi.

Znana hrvaška zdravnica Lidija Gajski, sicer avtorica fantastične knjige o podrejenosti medicine farmaciji Zdravila ali zgodba o prevari, je prispevala tehtno besedilo tudi o cepljenju: Cepljenje – rešitev pred nalezljivimi boleznimi ali nepotrebno tveganje.

Proizvajalci cepiv in njihovi distributerji (državni regulatorni organi, ministrstvo za zdravje, nacionalni zavod za zdravje, zdravniška zbornica, zdravniki) vztrajno uporabljajo zavajajočo besedno zvezo, da so cepiva »učinkovita in varna«, kar podzavest preprostih ljudi prevaja v »koristna in neškodljiva«. Zakaj zdravniki in vsi drugi ne uporabljajo besed »koristna in neškodljiva« – za cepiva in vsa druga zdravila? Preprosto zato, ker je koristnost cepiv nedokazana in ker cepiva vsebujejo snovi, ki so škodljive. Pustimo v tem zapisu ob strani številne znanstvene dokaze, da so cepiva nekoristna in škodljiva, in se vprašajmo, s kakšnimi dokazi proizvajalci cepiv in njihovi distributerji dokazujejo njihovo koristnost in neškodljivost. Ker teh dokazov nimajo, uporabljajo besede s popolnoma nedoločljivim pomenom: učinkovita in varna. Če se hočemo napiti, je alkohol v zmernih količinah zelo učinkovit in varen, ni pa koristen in je škodljiv.

Kako je s cepivi? Če bi bilo pri cepivih razmerje med koristnostjo in škodljivostjo podobno kot pri antibiotikih, nikjer na svetu ne bi obstajali nasprotniki (obveznega) cepljenja. Če bi proizvajalci in njihovi distributerji imeli enako prepričljive dokaze za cepiva kot za antibiotike, bi jih objavili. To bi bil dokončen konec planetarnega cepilnega odpora. Namesto teh dokazov v boj pošiljajo prestrašene državljane in podkupljene strokovnjake, politike in medije. Če bi bila cepiva varna in neškodljiva, bi proizvajalci prevzeli odgovornost za škodo in plačali milijardne odškodnine, tako jih plačujejo davkoplačevalci, torej tudi tisti, ki so prisilno cepljeni in so s cepivi poškodovani.

Le upanje je močnejše od strahu. Upanje, da obstaja nekaj, kar bo preprečevalo bolezni, odpravilo trpljenje in podaljšalo življenje, je močnejše od strahu pred posledicami te skrbi. Kjer je upanje, ni znanja, kjer ni znanja, je vera, kjer je vera, je konflikt. Konflikti med tistimi, ki verjamejo in tistimi, ki ne verjamejo. Konflikti o tistem, kar je znano, ne obstajajo. Konflikti med verniki in neverniki so najbolj krvavi konflikti v zgodovini človeštva. Zdravila (cepiva sodijo med zdravila) ne bi smela biti predmet vere, ampak racionalne presoje o koristnosti in škodljivosti.

Proizvajalci in distributerji cepiv so lahko skriti. Njim ne bo treba neposredno nasprotovati predlogu zakona o odpravi obveznega cepljenja, za kar se je začel postopek zbiranja podpisov. In prav ob začetku te akcije se je pojavil medijski linč (to je začetek resničnega linča) tistih, ki terjamo jasne, konkretne, prepričljive in preverljive dokaze o koristnosti in neškodljivosti cepljenja, predsednik vlade pa je pohitel z izjavo, da bo obvezno (prisilno) cepljenje ostalo.
Proizvajalci in distributerji cepiv so lahko mirni. Verniki in plačanci bodo opravili ves posel.

 

Članek je bil objavljen v 1. številki revije 5D.

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE