Beseda urednice #010: Olupimo se … vse do bistva
Vstopili smo v novo leto. Leto 2021 je bilo med vsem drugim tudi leto padanja mask (sicer žal še vedno LE v prispodobi), tako da smo do zdaj bolj ali manj vsi že napol razgaljeni. Eni pa že docela. Je pač tak čas, ko se z nas lupi ves balast, vse, kar ni pristno. Končno se je vsakdo pokazal v svoji pravi luči. In prav je tako.
Veliko predolgo smo bili zgolj ponaredki, približki samih sebe. Predolgo smo živeli v iluzijah, ne da bi se zavedali, kje sploh živimo in kdo nas obkroža. Začeli smo se prebujati iz dolgega, trdnega sna. In prvi prebliski budnosti so za večino šokantni. Morda eno najhujših in najtežjih spoznanj je, da nismo vsi ljudje.
Ko se zavemo, da smo pravzaprav živeli v različici Huxleyevega Krasnega novega sveta, se nam odpre popolnoma nov pogled na svet, pogled na široko odprtih oči in ust. Lahko bi rekli, da ob tem spoznanju končno izgubimo nedolžnost. Tako kot pomaranča na naslovnici. Naivno nedolžnost, v kateri smo spokojno dremali, vse dokler nismo spoznali, da smo glavne zvezde Trumanovega šova.
Se tudi vam zdi, da nas že skoraj dve leti lupijo kot pomarančo? Lupijo nas in lupijo, pa nam še kar ni dovolj. Bomo dovolili, da nas olupijo do golega? Da nam vzamejo še tisto zadnje, kar nam sploh lahko – svobodno voljo, dostojanstvo, zdravje, življenje?
Ne bomo dovolili. Ljudje se prebujamo. (Ostali, ki niso ljudje, se ne bodo – a ti bodo tako ali tako odšli.) Spoznavamo resnico o sebi in svetu. Spoznavamo, da smo sami odgovorni za svoje zdravje. Naposled dojemamo – počasi, pa vendar -, da naše zdravje ne bo prišlo s strani farmakomafije. Ne, od tam prihaja bolezen. Zdravje ne bo prišlo iz mask in strupenih zvarkov, ki si jih mnogi pustijo vbrizgavati v svoje telo. Ne, ni tako preprosto.
Naše zdravje je izključno naša odgovornost. Sem to, kar dam vase, to, kar zaužijem in vdihnem. To, kar spustim vase, to postanem. Tega se še vse premalo zavedamo. A tudi to sporoča tokratna naslovnica. Pozabili smo, katera je edina prava hrana za človeka, tista, ki jo je za nas predvidela narava. Pozabili smo, da se zdravje skriva (tudi) v tem, kar damo vase.
Sprogramirali so nas, da smo to preprosto, starodavno znanje zavrgli. Stoletja dolgo so nas zavajali, samo da bi pozabili, da so vse rešitve v naravi.
Ker smo neločljiv del nje. In v trenutku, ko se od nje oddaljimo – pridejo bolezni. Trpljenje, muke, bolečine. Oddaljili so nas od naše edine prave matere, nas potunkali v drek, potem pa nam začeli ponujati rešilne bilke v obliki umetnih, strupenih rešitev, v katerih smo videli božjo mano, v resnici pa so nas potisnile le še globlje v blato, premnoge pa tudi v (prerani) grob.
Seveda jim je bilo v velikem interesu, da pozabimo, da imamo imunski sistem, ki nas ščiti, če le ustrezno skrbimo zanj. Za njih je bilo nujno, da pozabimo, da imamo čudovita, popolno delujoča telesa, ki imajo lastno modrost, te pa se oni bojijo. In vitalnega pomena za njih je bilo, da pozabimo, da imamo sposobnosti, o katerih lahko oni le sanjajo. Ena od teh je na videz zelo preprosta, a tako mogočna.
Najmogočnejša. To je ljubezen. In ko ljubimo najprej sebe, ko dopustimo, da nas ljubezen v popolnosti prežame, takrat dovolimo, da se ta božanski občutek, ki je zdravilo vseh zdravil, razraste tudi zunaj nas in nas poveže z drugimi. In takrat postanemo nepremagljivi.
Bodimo v letu 2022 skupaj nepremagljivi.
Ta izvod revije je možno kupiti v naši spletni trgovini (povezava).
