Beseda urednice #007: Gremo na proteste – da ali ne?
Ena od precej tipičnih značilnosti Slovencev je žal tudi ta, da se nenehno delimo. Na te in one, ni važno, kakšne, samo da nismo vsi na istem bregu. Zdi se, kot da nismo srečni, če nismo razdeljeni. Toda kakšna je ta “sreča”, ki jo najdemo v razdeljenosti? Mar nima okusa po bruhanju?
Tako kot se delimo na skoraj vseh področjih, tako je tudi, ko pride do vprašanja: protesti – da ali ne? Seveda je treba priznati: komur v zadnjem letu in pol še ni dvignilo pokrova, komur se vse, kar se dogaja od marca lani in se še kar nadaljuje, celo stopnjuje, zdi normalno, s tem, preprosto povedano, ne more biti vse v redu. In hvala bogu, da je teh, ki jim “nova normalnost” ni pogodu in je nočejo sprejeti, iz dneva v dan več, saj je v ozaveščenosti in prebujenosti čim večjega števila ljudi naša edina rešitev.
Vprašanje pa je, kaj zdaj narediti. Ko se zavemo, kaj vse ni v redu, ko se v nas (končno!) prebudita jeza in odločenost, da ne bomo dopustili tega, kar nam grozi, kaj takrat storiti? Se udeležiti organiziranega protesta? Lahko, zakaj pa ne. Ampak (vedno je ampak!): kaj smo s tem dosegli, če bomo že naslednjega dne šli spet v trgovino (ali na pošto ali banko ali bencinsko črpalko) z masko na obrazu? Kaj smo s tem dosegli, če bomo še naprej dopuščali, da se naši otroci v šolah dušijo pod maskami?
V mesecu septembru se je v naši prestolnici zvrstilo nekaj večjih dogodkov, tudi protestov, na katerih se je zbralo rekordno število ljudi. Na prvi pogled – super, čudovito. Končno se nekaj premika, ljudje se resnično zbujajo!! Toda, so vsi ti ljudje dan po protestu sneli maske? So jih sneli svojim otrokom? So odklonili nadaljnja testiranja v službi? So odklonili cepljenje? Ja, seveda ni prav, da kogarkoli sodimo in se – ponovno! – delimo na testirane in netestirane, cepljene in necepljene, toda – priznajmo si že enkrat: dokler ne bomo tem neustavnim in zlorabljajočim ukrepom rekli glasen in odločen NE, se ne bo spremenilo nič! To moramo narediti sami, vsak sam pri sebi, v svojem vsakdanjem življenju, in protesti tukaj ne pomagajo prav veliko!
In še nekaj … Dokler verjamemo, da lahko politika karkoli reši, taista politika, ki nam je zakuhala vse to in še veliko več – do tedaj bomo vsakič znova šli kot osel na led. Nikar ne mislimo, da bodo vrata v novi svet odprta čemurkoli od tistega, kar je stoletja, tisočletja služilo zasužnjevanju in manipuliranju z ljudmi. Politične ambicije v tem času in prostoru nimajo več kaj iskati. Zdaj je treba reševati življenja.
Zdaj je treba odgovorne, ki so nas potunkali tako nizko, da globlje skoraj več ne gre, in nas že malone skuhali do mehkega, spraviti tja, kamor sodijo: za zapahe. In to je treba narediti v miru, preudarno, z argumenti, brez agresivnega vpitja, ki ničemur ne služi, sploh pa brez političnih parol. Kajti politika je MRTVA. Dojemimo že to. Ne bo več strank, ne bo več politikov, ne bo več parlamenta, ne bo več manipulacij in bogatenja enih na račun drugih. Nič več ne bo tako, kot je bilo.
In še dobro, da ne bo!
Ta izvod revije je možno kupiti v naši spletni trgovini (povezava).