Ni zmage tam, kjer je nekdo poražen. Ni svobode tam, kjer so meje. Ni ljubezni tam, kjer ni enotnosti.
Žalosti me, ko vidim zastave, nacionalne simbole, verske in druge delitve. Razdelili smo se na milijon načinov, a tako malo načinov nas združuje. Ves čas težimo po tem, da bi bili boljši, uspešnejši, spretnejši, pogumnejši, lepši od drugih. V vseh segmentih. Zakaj ne bi raje težili k enotnosti, skupnosti, popolnosti? Zakaj?
Ko se ljudje delijo na toliko načinov, to pomeni le to, da so tudi sami znotraj sebe razdeljeni. Da ne živijo pravega življenja, njegovega bistva. Biti popoln pomeni videti svet preko meja, še natančneje – videti svet brez meja. Toda, kaj je to, kar nas – razen neznanja – dejansko deli?
Vsi imamo iste potrebe. Vsi smo narejeni s strani iste energije. Vsi dihamo isti zrak, imamo isto nebo, iste oblake, v iste zvezde gledamo, o istem sanjamo, si domišljamo, ljubimo, trpimo, … Nobene bistvene razlike ni med nami. Zakaj se torej boriti za svojo državo, vero, nacijo? Zakaj se ne bi raje vsi skupaj borili za cel planet in stremeli k enotnosti? Čemu sploh delitve?
Nihče na svetu ni naš sovražnik. Ne bi smel biti. Sreča, veselje, ljubezen in vse najlepše stvari na svetu ni možno ukalupiti in/ali omejiti. Ukalupili in omejili smo le svoj um, zato so okoli in okoli nas meje. In deljenje je le refleksija našega notranjega stanja. Če imamo okove znotraj sebe, si jih delamo tudi zunaj.
“Vsi dihamo isti zrak, imamo isto nebo, iste oblake, v iste zvezde gledamo, o istem sanjamo, si domišljamo, ljubimo, trpimo, … Nobene bistvene razlike ni med nami. Zakaj se torej boriti za svojo državo, vero, nacijo …”
Zato stopimo k osvobajanju sebe. Ni dejanskih delitev, vse delitve so iluzorne. Kos zemlje, katerega kupimo, … mi samo mislimo, da pripada nam in da smo njegovi lastniki. Planet namreč ne pripada nam, temveč mi pripadamo planetu. Mi smo le njegovi trenutni, začasni lastniki. In zato, ko mahate z zastavami in se hvalite z zmagami, vedite, da ste pravzaprav izgubili. Da to ni prava zmaga. Da ste v resnici porazili sebe, tistega prekrasnega Sebe, katerega se niti ne spomnite več, da obstaja.
Ni zmage tam, kjer je nekdo poražen. Ni svobode tam, kjer so meje. Ni ljubezni tam, kjer ni enotnosti.
Tekst: Veselin Dimić