JASMINA HRASTOVEC: “Moj duhovni učitelj je zagotovo moj mrtvorojeni sin Vid, ki mi je v življenje vpeljal uvid …”
Jasmina Hrastovec, znana kot ‘Minči kuha’. Na svet je odločno prišla poleti 1973. Po rodu Kamničanka, a rada pove, da je miks Štajerke/Korošice in Gorenjke. Minči je precej strastna oseba … če si kaj vtepe v glavo, to tudi izpelje. Od nekdaj so govorili: “Naša Minci nekaj hoče, sicer ne ve, kaj hoče, vendar tisto, kar hoče, hoče takoj!”. In tako je tudi bilo dolga leta. Iskreno, še vedno je, prizna Minči. Seveda pri zadevah, na katere ima vpliv. Rada sodeluje z vsemi, ni pa članica društev, saj se ne želi omejevati. Rada je povsod, kjer se kaj dogaja. Danes je tako na intervjuju za Cajtng.net. Hvala za čas, Minči!
- Saj ne, da je to ravno najbolj pomembno, ampak začniva s tem. Kakšen je tvoj življenjski status?
V življenju nam naproti pridejo razni ljudje, se nam pa tudi zgodi, da nam naproti stopi sorodna duša. Tako sva z Janezem poročena od leta 2004. Pred tem pa sva bila več kot petnajst let dobra prijatelja. Zdi se mi, da najina zveza uspeva predvsem na osnovi, da en drugega ne spreminjava. No, vsaj on ne mene, jaz njega sem ‘poslala’ na pot do veganstva. Ni še čisto tam, je pa blizu …
- Kaj je mojstrica kuhe po poklicu, kje si zaposlena?
Poklic kot tak mi ni nikdar pomenil neke posebne vrednosti, enako formalna izobrazba. Zdi se mi, da je največja in najboljša šola – življenje. Seveda je za opravljanje določenih del potrebna izobrazba, vendar brez strasti izobrazba nima velikega pomena. Pomembno je gonilo. Sicer imam končano srednjo šolo in sem ‘vpisana’ v ‘doživljensko izobraževanje’. Imam sanjsko službo, sem tajnica v IT podjetju Agitavit v Ljubljani že 12-to leto, z dveletno vmesno prekinitvijo zaradi zdravljenja.
“Od otroštva boleham za raznimi avtoimunimi boleznimi, obenem pa mi jo je zagodel tudi klop z boreliozo. Tako, da izzivov ni malo. Lahko pa potrdim, da je nastala velika razlika po dveh letih veganstva.”
- Kaj delaš v prostem času, kakšni so tvoji hobiji?
V prostem času se najraje zadržujem v družbi moža in najine kužike Gaie. O, saj res, pa tudi kvačkam rada.
- Od katerega leta si veganka?
Na vegansko prehrano sem prešla let 2013, nekje spomladi, se mi zdi, vendar sem to ‘jasno povedala’ šele v februarju 2014, ko sem tudi odprla spletni dnevnik ‘Minči kuha, vegi, preprosto in dostopno’. Pred tem sem se spoznavala z veganskim načinom življenja (obutev, oblačila, pohištvo, kozmetika, čistila…)
- Dandanes si znana po tem svojem dnevniku, blogu. Kaj si želela doseči z njim, kaj je bil njegov namen?
Z dnevnikom sem predvsem želela bodriti samo sebe, saj sem večkrat slišala, da je veganstvo izjemno drago in da s takimi dohodki, ki sva jih imela takrat, ne bo šlo. No, je šlo in gre. V dnevniku niti ena jed ne presega vrednosti 1,00 €, razen kakšne praznične nekje okoli 1,50 € na osebo. In te, ‘drage’, lahko preštejem na prste ene roke. Sicer pa so vrednosti pod 1 €.
- Se je bilo težko odreči mesu, starim navadam?
Hm, sama sem bila velik mesojedec, tudi sire sem zelo oboževala. Na dan, ko sem dojela, kakšno krivico delam vsem materam sveta – samo s svojo prehrano, je želja po spremembi prerasla moje osebne želje po zadovoljevanju okusa. Namreč, kot mati mrtvorojenega dečka, in ob zavedanju, kako težko je to, mi kaj drugega, kot da postanem veganka, niti ni preostalo. Če sem se želela še kdaj pogledati v ogledalu …
“Namreč, velik del podeželja temelji na cerkvenih pravilih, ki živalim ne pripisujejo niti občutenja, kaj šele dušo. Tako so ti ljudje zazanamovani kot – ekstremisti. Torej, nekdo, ki ne želi škodovati, je ekstremen, nekdo, ki prereže vrat nekomu, pa je normalen. Kam smo zašli?”
- Torej ni bilo lahko?
Sprva ni bilo lahko, to moram priznati. Pa ne le zavoljo okusov, to je šlo, saj z začimbami naredimo čudeže. Težje mi je bilo »podreti vse«, kar sem do takrat bila. Vsi lepi spomini na otroštvo so kar naenkrat dobili kanček grenkobe. Živela sem namreč na podeželju in ljudje, ki sem jih občudovala, so dvignili roko na živali, takrat moje prijatelje. Ta boj med dobrim in slabim, ter dobrim v slabem dejanju, sem bíla že od otroštva.
- Ali se je tvoje veganstvo začelo odražati pri domačih, kako sedaj gledaš na ljudi?
Ja, žal se je moje nestrinjanje pričelo vedno bolj odražati. Namreč, zelo težko sedim v restavraciji in gledam ljubljene ljudi, ki jedo za moje pojme – otroke neke mame. Vedno bijem boj. Upam, da se s tem kdaj sprijaznim, še bolj pa se veselim dneva, ko bo svet postal veganski.
- Pa ti je kdo kdaj očital tvoje veganstvo?
Ne, nihče me ni nikdar gledal postrani ali karkoli očital, ravno nasprotno. Moja sestrica Tanja in njen mož Primož, ter moj mož Janez, so moji navečji podporniki. Janez se je tudi brez pomisleka prepustil danemu toku …
- Torej si uspela k sočutnemu prehranjevanju nagovoriti moža … Še koga?
Da bi koga nagovorila k veganstvu, si ne upam trditi. Vem pa, ko je bila leta 2016 marca v reviji Osvoboditev živali objavljena moja zgodba, se je v treh mesecih oglasilo 25 oseb, ki so prestopili na veganstvo. Od tega dve štiričlanski družini. Lansko leto je 1 . oktobra, na dan, ko obeležujemo svetovni dan vegetarijanstva, po predavanju, ki sem ga imela, na veganstvo prestopilo 5 oseb.
- Si v stikih s temi ljudmi, imajo kakšne težave?
Ena štiričlanska družina se je srečala z oviro in sicer zaradi vrtca, ki veganske hrane ne nudi. Pa vendar doma vztrajajo in pravijo, da jim na kraj pameti ne pride kakršen koli drug način življenja. Ja, za vse vem, kako jim gre.
- Je bila vmes tudi kakšna negativna izkušnja?
Ja, na mene so se po objavljeni zgodbi ‘In zakaj je Minci postala veganka?’ pričeli obračati mladi, ki živijo na kmetijah. Poročali so o slabih odnosih, če so želeli preiti na veganstvo. Govorimo celo o razdedinjenju otroka ali pa psihičnem in fizičnem maltretiranju.
- To so pa resne zadeve …
Žal se večina zgodb s podeželja konča črno-belo. Ali postanejo vegani in odidejo od doma ter veganstvo držijo za sebe (kot neki sram), ali pa podležejo vplivu okolice in so ‘normalni’. Namreč, velik del podeželja temelji na cerkvenih pravilih, ki živalim ne pripisujejo niti občutenja, kaj šele dušo. Tako so ti ljudje zazanamovani kot – ekstremisti. Torej, nekdo, ki ne želi škodovati, je ekstremen, nekdo, ki prereže vrat nekomu, pa je normalen. Kam smo zašli?
- Od kod črpaš znanje, kdo je tvoj veganski ‘učitelj’?
Moj duhovni učitelj je zagotovo moj mrtvorojeni sin Vid, ki mi je v življenje vpeljal uvid, za kar sem mu neizmerno hvaležna. So pa tu seveda tudi ljudje, ki so na moji poti naredili ogromno. Ne morem na primer mimo Trezike Cvetko. Vsekakor sem tudi velika fanica Mirjane Mulec, kakopak, saj sva skupaj v vseh možnih projektih in super sodelujeva. Tamara Zupe, glas razuma. Petre Gjurec, ki v projektih dovoli, da se prikrade tudi otroška igrivost. Tea Mihelič in Nadja Vuga, aktivistki z veliko začetnico. Adrijana Sešek, dekle, ki je nič ne ustavi.
- Kakšne koristi ti je še prineslo veganstvo?
Kar me je pri prehodu na veganstvo najbolj presenetilo, je bilo zagotovo dejstvo, kako zelo se formira telo. To je težko opisati, če sam ne preizkusiš. Obenem pa se krepi um. Res težko opisati. Od otroštva boleham za raznimi avtoimunimi boleznimi, obenem pa mi jo je zagodel tudi klop z boreliozo. Tako, da izzivov ni malo. Lahko pa potrdim, da je nastala velika razlika po dveh letih veganstva. Počutje je mnogo bolje. Vsekakor pa nisem ena izmed tistih, pregovorno ‘zdravih veganov’.
- Eno tako specialistko za kuho je kar težko vprašati, pa vseeno – katero jed najraje pripraviš? Kupuješ tudi že narejeno hrano?
Zagotovo so to štruklji. Sladki, slani. S svežim, suhim sadjem, orehi, bučo, tofujem in pehtranom. Samo, da so štruklji (smeh). Zdaj prihaja čas bezga. Štruklji, polnjeni z bezgovimi cvetovi in sadjem … Božansko, vam rečem. Ja, kuham doma. Zelo redko se poslužujem predpripravljene hrane. Še to največkrat zaradi radovednosti (smeh). V splošnem pa sem tudi jaz le človek. Z mnogo napakami, nepravimi odločitvami, nezdravimi razvadami …
- Kako izgleda tvoj dan?
Nejveč časa namenim sama sebi. To pomeni, da smo skupaj z možem in kužiko. Če bi nadalje naštevala, bi bilo slišati, kot na tekmovanju za Miss (smeh). Namreč, rada grem v naravo, s kolesom na tržnico, klepet … Je pa tu tudi čas, ki ga namenim projektom in ozaveščanju, vendar to ni del prostega časa, to je del življenja.
- Kaj naročiš v restavraciji, ki nima veganske hrane na meniju? Si pozorna na olje, da se ne peče v istem, kot meso??
Ne naročam. Enostavno jem doma, ali pa si vzamem s seboj. Ja, sem pozorna na olje. Pa tudi, če bi bilo olje ok, so vonjave za mizo tako težavne, da nimam apetita. Obenem me ovira tudi samo dejstvo, koga vse jedo in – enostavno, ne gre, no.
“Z dnevnikom sem predvsem želela bodriti samo sebe, saj sem večkrat slišala, da je veganstvo izjemno drago in da s takimi dohodki, ki sva jih imela takrat, ne bo šlo. No, je šlo in gre. V dnevniku niti ena jed ne presega vrednosti 1,00 € …”
- Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo karnivorje?
Z veganstvom sem se v bistvu na novo rodila, zato mi veliko pomeni. Je način življenja. Sicer je tako, da ko enkrat zares dojameš, se vse ostalo razblini. Zato o kakšni možnosti povratka na stara pota ni ne duha ne sluha. Zame obstaja le še veganstvo, ne glede na vse.
- Koga bi ti želela bolje spoznati oz. izvedeti njegovo zgodbo in bi ga zato predlagala za naslednjega intervjuvanca?
Veliko oseb je, ki so pozitivno naravnani in teh ne morem spravit na en list papirja. Bi pa morda izkoristila priložnost in ob tem izrazila hvaležnost vsem in vsakemu posebej, ki verjame v dobro ter dela v smeri veganstva, tako ali drugače. Če bi koga izpostavila za intervju, so to David Zorko, veterinar, vsestranski človek, ki pomaga vsem. Pa Mateja Brezovnik, ženska, ki peče za mene najboljši kruh pod soncem. In Mateja Štiftar, ženska, ki ruši tabuje o solati kot glavnemu viru prehrane veganov. Namreč, ne mara zelenjave. Katarina Lenarčič, ženska s čudovitim glasom in stasom, ki med drugim obvlada tudi kuhanje. Andreja P. Jezernik, umetnica in neverjetna fotografinja. Daša Keber, zelo močna aktivistka za pravice in izjemna dizajnerka. Iris Bremec, avtorica bloga IrisPotatoLover, ljubiteljica gora in življenja ter neverjetna fotografinja. Tjaša Božič, aktivna sodelavka pri Hrtji svet. In res nenazadnje, Ana Vehovar, popotnica in novinarka pri Sensa.si. Kot sem že napisala, jih je ogromno, vendar to so tisti, katere najbolj spremljam in enostavno ne morem mimo. Poleg ostalih naštetih v prejšnjem odstavku, s katerimi dejansko ves čas sodelujem.
- Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje?
Ja, veganstvo me osrečuje, ker posledica veganstva pa je ta spletni dnevnik, ki mi je prinesel nova prijateljstva, močne vezi in nove skupne projekte. Eden izmed teh je denimo Zavod Nikina Prijazna Vas, Center za ozaveščanje in zaščito živali, ki je nastal v sodelovanju z Društvom za zaščito živali Pomurja.
“Sama sem bila velik mesojedec, tudi sire sem zelo oboževala. Na dan, ko sem dojela, kakšno krivico delam vsem materam sveta – samo s svojo prehrano, je želja po spremembi prerasla moje osebne želje po zadovoljevanju okusa.”
- Morda še kakšna besedica več o projektu?
Sanjarjenje se je spremenilo v resničnost, ko sta Nika in mama, nato še pujsi Pepa in Rozi, izgubile začasno namestitev. Kot vse, se je tudi to zgodilo z razlogom. Potrebno jim je bilo poiskati res pravi, samo njihov dom, kjer bodo ljubljene in zaželene. Po dolgotrajnem iskanju najlepšega domovanja, kamor sonce ves dan pošilja svoje tople žarke, vladata mir spoštovanje do vseh živih bitij in narave, nam je uspelo. Ideje, kaj vse dobrega lahko prinese Nikina prijazna vas, se porajajo iz ure v uro.
- Kaj je bistvo, namen projekta?
Nikina prijazna vas bo kraj, kjer se bomo zbirali in širili zavest, da so živali del nas in našega življenja ter da je naš čudoviti planet Zemlja dom, ki ga moramo čuvati. Pa da so živali čuteča bitja, vredna spoštovanja in ljubezni. Otroci bodo temelj, na katerem bomo gradili lepo bodočnost za vsa živa bitja in naravo. Vabimo vas, da se nam pridružite po svojih močeh pri uresničevanju vseh teh idej v Nikini Prijazni vasi. Spletna stran pa je še v izdelavi.
- Bomo o projektu z veseljem še kakšno rekli kdaj drugič. Tokrat pa le še – kakšen je tvoj življenjski moto?
Živi in pusti živeti. Vsem!
- Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?
Za ljudi, ki niso vegani, imam le štiri vprašanja, na katera naj si odgovorijo sami. In en napotek. Dobro pomislite, po dejanjih spoznamo človeka, ne komu jih stori. Se vam zdi suženjstvo prav? Se vam zdi posilstvo sprejemljivo? Detomor, se vam zdi prav? Kaj pa umor? Če ste samo na eno vprašanje odgovorili z NE, in še niste vegani, je zadnji čas, da postanete, in pričnete živeti svoje lastne moralno-etične vrednote. Ne silim, odgovorili ste si namreč sami. Veganstvo je namreč edina prava pot.
Povezave:
