NEVA S. PLUT: “Šla sem mimo enega od teh tovornjakov in zagledala tiste oči, kako so nemo zrle vame, kot da bi mi želele reči: “Prosim, spusti nas ven … vemo, kam smo namenjeni …”

Neva S. Plut, 42-letna Gorenjka, ki je skupaj z možem – predvsem zaradi ekonomskih razlogov in drugačnega življenjskega stila – junija 2008 spokala dva kovčka in mačka ter ‘s trebuhom za kruhom’ odletela novim dogodivščinam naproti. Avstralija je od takrat njen novi dom. Zadnjih 5 let je tudi uradno avstralska državljanka. Sledila je svojim sanjam, končala več šolanj na temo oskrbe in nege živali in maja 2011 odprla svoje podjetje. Je mobilna pasja frizerka in ‘pet sitterka’, hkrati pa ‘mama’ dvema posvojenima mačkama in psički. Veganka je od konca leta 2011.

• Pozdrav v Avstralijo. Neva, kako je prišlo do vegetarijanstva, kaj te je tako prizadelo, da si se odločila opustiti meso?

Oj, pozdrav v Slovenijo vam in vašim bralcem. Za vegetarijanstvo sem se odločila pri svojih 20-tih letih in sicer po tem, ko sem spremljala očeta, ki je takrat še vozil tovornjak. Na poti do Gorice sva se ustavila na počivališču v Ravbarkomandi, kjer je bilo polno tovornjakov, naloženih z ovcami, konji, prašiči. Šla sem mimo enega od teh tovornjakov in zagledala tiste oči, kako so nemo zrle vame, kot da bi mi želele reči: “Prosim, spusti nas ven … vemo, kam smo namenjeni …” Takrat se je v meni nekaj zlomilo in od tistega dne naprej se nisem več dotaknila mesa. Nisem mogla. Zdelo se mi je popolnoma nepojmljivo, da drugim razlagam, kako rada imam živali, potem pa si naročim zrezek in kršim lastne vrednote.

• Si doživela kakšno grenko izkušnjo tudi kot otrok?

V moji mladosti je bilo sicer kar nekaj zgodb, ki so mi trkale na vest, a kot majhno dekletce nisem znala povezati dogodkov med seboj. Eden od takšnih, ki so se mi za vedno vtisnili v spomin, je bil obisk moje stare mame. Z očetom sva šla peš do bližnje restavracije, kjer so imeli zunaj v akvariju postrvi. Jaz sem jih navdušeno opazovala, oče pa mi je rekel, naj si izberem eno od njih. Dali so mi jo v plastično vrečko z nekaj vode. Kako ponosno sem jo odnesla in hitela vsem razlagat, da bo to zdaj moja riba. Po dopoldanskem norenju na vrtu, sem utrujena zaspala na kavču stare mame. Zbudil me je glas moje mame, naj vstanem za kosilo. Na krožniku je bila »moja« riba. Oni so se smejali, jaz pa vsa skrušena jokala za mizo. Niti dotakniti se je nisem hotela, še manj pa razumela, kako so lahko to storili – »moji« ribi.

“Po štirih tednih se ni več dotaknila jajc, mleko je zlila stran, meso je romalo v smeti. Domov je odšla kot veganka, na koncu se je za veganstvo odločil tudi njen mož in hčeri. Res sem ponosna na njih, da so zmogli preko svojega okusa in so sledili spremembi.”

• Uf, hudo. Praviš, da je bilo kar nekaj zgodb. Morda še kakšna?

Spomnim se tudi, da sem eno od poletij preživljala pri teti in sestričnah. Teta se je odločila, da bo poklala nekaj starih kokoši in jaz sem bila takrat zraven. Spomnim se tistih ubogih kokoši, kako so pristale na tnalu, kako je odletela njihova glava, kri je špricala naokrog, njihova telesa so se tresla v krču. Jaz pa sem stala tam zaprepadena in nisem razumela, zakaj naj bi bilo takšno dejanje smešno. Vse to me je nekako zaznamovalo skozi leta, da sem potem končno sledila sebi in temu, kar se mi je zdelo, da je prav.

• Tako je prišlo tudi do veganstva?

Veganstvo je prišlo povsem samoumevno, po ogledu filma Earthlings oz Zemljani proti koncu leta 2011. Dokumentarec, ki te nikakor ne pusti ravnodušnega, me je totalno pretresel, zato sem se odločila, da se po 16-ih letih vegetarijanstva podam na pot veganstva.

• Je partner tudi vegan, kako je z veganstvom v družbi?

Moj partner ni vegan, niti vegetarijanec, a doma kuham izključno vegansko. Po vseh teh letih so se tudi starši in najbližji prijatelji že navadili, česa ne jem. Res sem vesela, ko se posebej zame potrudijo in na piknik prinesejo npr. veganski burger, spečejo veganske piškote, kupijo sojino mleko za takrat, ko pridem k njim na kavo. Tudi moja mama mi vedno, kadar pridem na obisk v Slovenijo, nakupi celo goro veganske hrane, naredi zalogo sadja in zelenjave.

• Kako gledaš na proces od vsejedstva preko vegetarijanstva do veganstva v kuhinji?

Nikoli nisem rada kuhala in v času vegetarijanstva se mi je zdelo, da sem kuhala eno in isto hrano. Po prehodu na veganstvo sem našla cel kup veganskih blogov in od takrat vedno iščem kakšne nove, drugačne recepte. Obožujem azijsko in mehiško kuhinjo in različne začimbe.

“Spomnim se tistih ubogih kokoši, kako so pristale na tnalu, kako je odletela njihova glava, kri je špricala naokrog, njihova telesa so se tresla v krču. Jaz pa sem stala tam zaprepadena in nisem razumela, zakaj naj bi bilo takšno dejanje smešno.”

• Kaj ješ, kaj kuhaš, kako je s tem v Avstraliji?

Kadar se mi ne da kuhat ali pridem pozno iz službe, si ponavadi naročim azijski take-away ali pa pico. Na srečo je v Avstraliji precej veganske ponudbe, tako po trgovinah, kot tudi po restavracijah. Restavracijam tudi ni problem narediti vegansko jed, če je ni na meniju.

• Aja, da se potrudijo?? To je pa lepo …

Ja. Pred leti me je prijateljica povabila na večerjo za svoj rojstni dan. Pristali sva v taverni in avstralska taverna je sinonim za meso. Veliko mesa. Na meniju ni bilo ničesar veganskega. Vprašala sem, če mi lahko naredijo kakšno zelenjavno rižoto, ker so tudi špageti na meniju vsebovali jajca. Ženska, ki naju je stregla, je prosila, če se grem lahko kar osebno zmenit s kuharjem. Prav nič mu ni bilo težko naredit odlično solato s popečenim sladkim krompirjem in peso, pa rukolo, pinjolami, balzamičnim kisom … Na koncu sem se mu šla še enkrat osebno zahvalit, ker verjamem, da dober odnos pusti dober vtis in naslednjič lahko pričakujem še kakšno vegansko jed.

• Kljub temu, da nisi vsiljive narave, pa s svojim zgledom navdušuješ … Si že koga navdušila za veganstvo?

Pred leti je bila na obisku znanka. Šla je z nama po nakupih in si zase kupila jajca, piščančja prsa in mleko. Nič drugega nisem komentirala, kot samo to, da si bo pač morala sama skuhat. Vsak večer je sedela zraven mene, ko sem ustvarjala za štedilnikom. Zelo se je navduševala nad hrano in me spraševala za recepte. Vestno si jih je zapisovala. Dala sem ji za prebrat tudi Večno Treblinko. Po štirih tednih se ni več dotaknila jajc, mleko je zlila stran, meso je romalo v smeti. Domov je odšla kot veganka, na koncu se je za veganstvo odločil tudi njen mož in hčeri. Res sem ponosna na njih, da so zmogli preko svojega okusa in so sledili spremembi.

“Šla sem mimo enega od teh tovornjakov in zagledala tiste oči, kako so nemo zrle vame, kot da bi mi želele reči: “Prosim, spusti nas ven … vemo, kam smo namenjeni …” Takrat se je v meni nekaj zlomilo in od tistega dne naprej se nisem več dotaknila mesa. Nisem mogla.”

• Koga bi ti predlagala za naslednji veganski intervju?

Ker večino slovenskih veganov poznam samo preko Facebooka, bi si želela bolje spoznat prav vsakega od njih. Verjamem, da imajo vsi zanimive zgodbe, ki bi jih radi delili z nami. Zato z veseljem berem vaše zgodbe.

• Tvoj življenjski moto je …

Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi. Moralna osnova, kar zadeva naš odnos do živali, je veganstvo. Nič drugače, kot je v človeškem kontekstu moralna osnova – ne vzeti življenja človeku.

(Foto: naslovna, Neva s svojo psičko Shelby)