KOLUMNA | Mateja Tuta: Skriti načrt šolskega sistema

Vsakemu vladajočemu sistemu – režimu, se mora najprej podrediti vzgojno izobraževalni sistem. Od majhnega je namreč potrebno človeka učiti, da bo potem v odraslosti lahko družbeno koristen. Zato vzgojno izobraževalni programi temeljijo na pojmih delovanja sistema. Oblikujejo se v skladu z družbenimi, ekonomskimi, gospodarskimi, religioznimi, političnimi in drugimi koncepti, ki delujejo v vladajočem sistemu.

Zato je vsaka minuta v šolskem sistemu skrbno načrtovana.

Zato je vsaka beseda v učbenikih skrbno zapisana.

Zato je vsaka pravljica skrbno izbrana.

Sistem najprej deluje skozi starše in sicer tako, da jim nenehno vzbuja strah, da njihovi rojenci ne bi pravilno odrasli. Da ne bi bili prilagojeni za vladajoči sistem, ki jih potrebuje. Da ne bi bili premalo izobraženi in posledično nekoristni ter slabo ovrednoteni v sistemu. Starše je strah, da ne bodo zmogli otroka usposobiti za odraslost, zato nanje prelagajo svoje strahove. Iz roda v rod. Iz generacije v generacijo živimo v strahu, da ne bomo dovolj dobri. Dovolj družbeno koristni. Dovolj uspešni. Tako se strah vpiše v um. In ta strah je opredelil tudi naš vzgojno izobraževalni sistem. Iz strahu, da ne bi bil otrok “nesocializiran”, ga starši že pri enem letu vpišejo v vrtec. Iz strahu, da ne bo dovolj “izobražen”, ga že pri šestih letih vpišejo v šolo. Svojo nesposobnost za vzgojo in izobraževanje svojih otrok je človek sprejel celo do te mere, da je sistem uzakonil šolo obveznost. Tako je človek odgovornost za vzgojo in izobraževanje svojih otrok predal sistemu, ki si lahko legalno jemlje pravico, da si jih lasti, jih vzgaja in si jih kroji po svojih lastnih interesih.

Če sistem potrebuje vojsko, je naloga vrtcev in šol mladega človeka izuriti, ukrotiti in disciplinirati. Če sistem potrebuje delavca, je človeka potrebno že od majhnega usposabljati, da deluje kot stroj, ki je enak drugim. Ki se je pripravljen pokoravati, prilagajati in služiti družbenemu redu. Če je sistem naravnan na tržno gospodarstvo, potem je v vrtce in šole potrebno uvesti tekmovalnost. Primerjanje in preverjanje uspešnosti, ki se redno izvaja pod pritiskom testiranja. Da se otroka pripravi na svet konkurence. Geslo “hitreje, višje, močneje” se je zagrizlo v vse pore človekovega življenja. Za potrebe gospodarstva se urimo v teh “vrlinah” skozi igro že v vrtcu. Skozi pravljice in pripovedke, športne in socialne igre ter druga šolska tekmovanja ustvarjamo vojne razmere, kjer se razmišlja le o zmagi in porazu. O bitkah in spopadih. O točkah in rezultatih. O manj vrednih in več vrednih. O najboljših in najslabših.

Za potrebe gospodarstva se že od majhnega urimo v redu in disciplini. Ker neki red pa ja mora bit. Zato imamo v naprej določeni urnik, kjer točno piše, kdaj lahko jemo, spimo, hodimo na sprehod, se učimo,…. Gremo jest! Pa če tudi nisi lačen. Ješ. Ker je to na urniku. Za vse enako. Ne moreš biti pri tem nobena izjema. Gremo na sprehod! Marš! Vsi v vrsto! Pa če tudi bi raje počival. Gremo spat! Pa če tudi nisi zaspan. VSI!

V šoli se seveda vse še stopnjuje. Z dvigom roke moramo prositi za dovoljenje, da lahko spregovorimo ali gremo na stranišče. Biti moramo strpni, spoštljivi in prijazni tudi do tistih, ki nas ne spoštujejo in do nas niso strpni in prijazni. Sodelovati moramo v eksperimentih in programih, kjer smo izpostavljeni poniževanju, norčevanju, nasilju, primerjanju, testiranju, ocenjevanju, posmehovanju,…. Pa če tudi si tega ne želimo. To se mnogim odraslim zdi celo koristno. Da se utrdimo. Da dobimo trdo kožo in bomo na take situacije pripravljeni v odraslosti. Ker to nas tam čaka. Neprostovoljno smo zaprti med štiri stene v institucije, kjer smo se prisiljeni učiti po v naprej določenih učnih programih. Učimo se stvari, ki nas ne zanimajo, ki jih trenutno sploh ne potrebujemo. Stvari, za katere morda še sploh nismo zreli ali jih v življenju sploh ne bomo potrebovali.

Nasilje in posilstvo nad nami se torej izvaja nujno za naše dobro. Da bomo socializirani. Da bomo izobraženi. Da bomo uspešni in koristni za vladajoči sistem. Že od majhnega se nam vsiljujejo sistemski družbeno moralni nauki in koncepti, medicinske in znanstvene doktrine, verske in politične ideologije,……Preko vzgoje in izobraževanja ter številnimi oblikami razpoložljivih medijev se nam vsiljujejo informacije o tem, kakšni moramo biti, da bomo ustrezni za družbo, v kateri živimo. Če se človeku že od majhnega nekaj vsiljuje, bo to slej ko prej sprejel za družbeno normalno. Če že od majhnega niso upoštevane, dovoljene, slišane in spoštovane človekove želje in potrebe, potem se človek sčasoma odvadi in pozabi biti to, kar v bistvu je in želi biti. Izgubi občutek za svoj prav. Za svoje prave potrebe. Zamrejo njegovi potenciali, ker jih nihče niti opazil ni, kaj šele, da bi jih spodbujal ali podpiral. Človeku se zdi, da ni dovolj dober tak, kot je. Tak človek ni nikoli zadovoljen. Nikoli dovolj dober. Takih ljudi si vladajoča družba želi. Takih, ki so ravno prav nesrečni, da zbežijo v bolezen, potrošništvo, virtualni svet, odvisnost, iluzijo in materializem.

Več kot očitno je, da vladajoči družbi ni v interesu človeka vzgojiti v samostojnega, kritično razmišljujočega in samozavestnega posameznika. Kajti takšni posamezniki rušijo sistem. Od takšnih posameznikov se sistem ne more okoriščati. S takimi posamezniki se ne da tako zlahka manipulirati. Zato že stoletja iz roda v rod odraščamo z vsiljenimi programi, v točno in v naprej določenih okvirjih, ki jih za nas določa družba in sistem. Posledično smo skozi stoletja “evolucije” postali bolniki. Kajti ljudje, ki živijo v bolni družbi, sčasoma tudi sami postanejo bolni. Psihični bolniki. Odvisniki. Potrošniki. Samomorilci. Sociopati. Rakavi bolniki. Deloholiki. Izgoreli. Kronično utrujeni. Nesrečni. Nasilni. Morilci. Posiljevalci. Zločinci. Zaverovani v bolezni, nesreče, izgube in preizkušnje, ki v svojih mislih ustvarjajo le strah, jezo, sovraštvo, skrbi in nemir.

Sistem je popačil človekovo dojemanje dobrega in vrednega. Sistem je ubil najmočnejšega modreca v človeku in ga spremenil v brezdušnega robota. Vse to je človek postal samo zato, ker se mora vse življenje le z nečim sprijaznjevati. Se pokoravati. Živeti tako, kot je določeno in brezpogojno verjeti vse, kar mu rečejo. Tako se je človek skozi zgodovino menjavanja sistemov navadil, da sledi in se prilagaja temu, kar mu sistem ponuja. Brez da bi se karkoli spraševal ali dvomil, slepo sledi družbenemu redu. Ker verjame, da je tako prav. To je skriti načrt našega šolskega sistema. Le redki posamezniki se rešijo iz tega močnega primeža režima. Le redkim uspe. In točno te redke posameznike danes potrebujemo.

Potrebujemo ljudi, ki so prepoznali skrite načrte sistema, ki bodo zrušili stare koncepte režima. Potrebujemo ljudi, ki bodo dali prostor novim idejam, novim načinom in novim pristopom. Potrebujemo ljudi, ki jim niso dovolj le majhne spremembe, ampak si upajo poskusiti tudi nekaj povsem novega, nekaj povsem drugačnega. Potrebujemo ljudi, ki niso pozabili na svoje sanje, svoje pravice, svoje vrednote, svoje darove, in svoje veščine. Potrebujemo ljudi, ki se zavedajo svojih moči, ki zaupajo, da je svet lahko boljši in lepši, ki verjamejo, da namesto življenja, kot v peklu lahko ustvarijo tudi življenje, kot v raju.

Kako smo zapustili šolski sistem

1. del – Razodetje

Kmalu bodo minila tri leta, od kar nam je bila odvzeta pravica do dela in pravica do izobraževanja. Tako daleč se mi danes to zdi. Ko prebiram svoj koronski dnevnik, v katerega si že od vsega začetka zapisujem svoja razmišljanja, se spomnim, koliko sprememb smo v družini od takrat že naredili in čemu vse sistemskemu smo se že odrekli.

Kot sem že večkrat zapisala, se mi je v teh koronskih časih razkrila vsa gniloba parazitskega sistema, ki poganja ta svet. Eden od teh je tudi šolski sistem. Saj sem opazovala in vedela že prej, da je potreben korenitih sprememb. Pa vendar sem ostajala nekako nemočna in pasivna. Ko pa se je začel ta cirkus, se je v mojem dojemanju življenja v tem sistemu, vse obrnilo na glavo.

Način, kako se je prosveta odzvala na korono, je v meni sprožil tako močan odpor do šole, da je v meni kričalo le to, da tako šolo lahko obesimo samo še na klin. Navsezadnje tudi država v tisti situaciji izobraževanju ni priznavala neke resne družbene prioritete. V meni se je razvilo popolnoma novo stališče do šolanja. Nobenega spoštovanja več, ampak le še zaničevanje vsega, kar nam ta zastareli šolski sistem ponuja.

Po mojem mnenju bi bila najboljša rešitev takrat ta, da otroci ostanejo na počitnicah. Šolo pa naj delajo potem, ko bodo omogočeni normalni pogoji.  Če se je zmanifestirala celotna vojna okoli virusa, bi se lahko  zmanifestirale tudi počitnice. Da ostanemo zdravi. Saj nam je vendar grozila globalna smrtonosna viroza.

Nekaj mesecev sem vsakodnevno opazovala svoji dve rojenki, ki se ob šolanju na daljavo spreminjata v apatične in asocialne zombije. V meni se je tako močno in tako globoko prebudilo zavedanje, da z dopuščanjem tega šolskega kriminala, sodelujem v genocidu, ki se izvaja na mojih rojencih. Šola je brutalno vdrla v naše domove in rušila naše družinske postavitve. Starši nismo podpisali nobene družbene pogodbe za takšen pouk. Brez kakršnega koli dialoga smo bili prisiljeni sprejeti izobraževanje po navodilih države, ki sploh nimajo pravne podlage v vzgojno izobraževalnem sistemu.

Nisem se mogla strinjati s tem, da bo po novem šolska normala proizvajanje računalniških odvisnikov, ki se pogovarjajo sami s seboj in z zaslonom na mizi. Zdaj naenkrat naša družinska pravila o omejitvah dostopnosti do ekranov niso bila več vzgojna. Pod krinko smrtonosnega virusa se je uvajala digitalizacija pouka. Več kot očitno je bilo, da se zdaj mlade »na pladnju servira« tehnološkim in farmacevtskim korporacijam. Da naši otroci postajajo nek nov vir kapitala. Neka nova delovna sila prihodnosti. Zgrozilo me je, ko sem nekje prebrala, da so med najpomembnejšimi ustanovitelji Globalnega združenja za izobraževanje Microsoft, Google, Facebook, ….. med partnerji pa Zoom. Zgrozila sem se ob spoznanju, da s tem, ko smo otroke čez noč potisnili pred ekrane, hranimo zgoraj naštete gigante. Mi plačujemo za to, da so naši otroci zdaj pod pretvezo »izobraževanja« neplačani delavci. Ob poznavanju finančnih interesov in negativnih posledic, ki ob tem nastajajo, enostavno nisem mogla le zamahniti z roko in pogledati stran. Nisem si želela tega, da bomo v prihodnosti postavljali spomenike uničenih otroštev.

Zdelo se mi je, kot da se po časovnici vračamo nazaj v prvo industrijsko revolucijo. Ko so bili najbolj izkoriščana delovna sila ravno otroci, ki so jih do smrti zgarali za delovnimi stroji in na ta način poskrbeli za razvoj strojev in svojih velikanskih dobičkov. Spraševala sem se, ali se bo s tihim soglasjem večine šolstvo na daljavo tudi dolgoročno uveljavilo?  V kaj se bodo ob novih modelih šolanja spremenili naši otroci? Kakšne nepopravljive posledice bo za seboj pustilo šolanje na daljavo?

Potem je nastopilo poletno zatišje. Država je s preletom letal proslavljala konec epidemije. Premagali smo virus! Prvi v Evropi. Vedela sem, da se nekaj pripravlja. V bistvu so nam vse lepo povedali tudi v medijih. Naši vrli politiki so bili celo ponosni na to, kako zelo hitro smo se Slovenci digitalizirali. Da smo eni izmed najbolj naprednih. Šolniki so se cele počitnice intenzivno pripravljali na različne modele pouka.  Za različne scenarije, glede na potek epidemije. Ko smo tik pred začetkom pouka na mail prejeli navodila šol (po nareku NIJZ-ja), sem šolo obvestila, da v tem eksperimentu ne bom sodelovala.

Navodila za ukrepe, ki so jih pripravili (in jih tudi izvajali), so se mi zdela milo rečeno grozljiva in po nobenem zakonu ne sodijo v šolski prostor. Šole so se začele spreminjati v prostore, ki spominjajo na zapore in bolnice. Šolniki se na priporočila NIJZ-ja niso odzvali kot pedagoški strokovnjaki, ampak so se spremenili v varnostno službo, ki na vsakem koraku otroke preverja, ali so kužni, razkuženi, z masko na obrazu in se po skupnih prostorih gibajo po cestnem pravilu. Izgubile so se vse do sedaj tako opevane bio-psiho-socialne celovite rešitve in vzgojno-izobraževalni pristopi. Šolniki so pozabili, da je ena najpomembnejših nalog vzgojno-izobraževalnega sistema ta, da pripravlja in spodbuja posameznike za dejavno vključevanje v družbeno in kulturno življenje, in da stremi k vzgoji omikanih in kritično razmišljujočih posameznikov.

Nisem si mogla več dopustiti, da šolski sistem vzgaja moji dve rojenki v nepismena, nesolidarna, neodzivna, neempatična in socialno neinteraktivna bitja. V brezčutne robote, ki izgubljajo ves smisel za radostno življenje. Ugotovila sem, da ne potrebujemo več te sistemske dresure, reda in discipline, ki otroke s svojimi vsiljenimi standardi, normativi in kriteriji ropa njihovih darov in potencialov. Ugotovila sem, da medtem, ko v šolstvu čakajo, da se posledice slabih političnih odločitev zaznajo in nam še naprej ponujajo iluzijo, da ti koronski ukrepi ne bodo imeli posledic na zdravje in znanje otrok, lahko mi poiščemo boljše rešitve.

In tako smo zapustili šolski sistem. Še preden se je pravi cirkus s palčkami in pecivi sploh začel. Dovolj nam je bil že prvi val laži, da smo prepoznali njihov skriti načrt in se od-ločili, da se v ta javni institucionalni šolski sistem ne vrnemo nikoli več.  Šolski sistem se v mojih očeh lahko potrjuje in dokazuje le še na smetišču zgodovine.

Ko smo zaprli vrata starega sistema, so se odprla vrata k novim in boljšim oblikam učenja. Ponovno se je potrdilo, da šele, ko staro zapustiš, odpreš prostor za novo.

2. del – Zdravljenje

Pisalo se je šolsko leto 2019/20. Od marca do junija 2020 je pouk zaradi virusa potekal na daljavo. To je bilo iskreno povedano za nas doma zelo odrešujoče. Punci sta veliki in samostojni. Mlajša je bila v osmem razredu, starejša pa v prvem letniku gimnazije. Delo na računalniku jima ni predstavljalo nobenih težav. Bilo je celo zabavno. Dalo se je marsikaj preplonkati. Kot tudi prešpricati, saj živimo v hribih, kjer wi-fi povezava ni ravno samoumevna. Opravičila zaradi tehničnih težav so bila zato redno na dnevnem redu. Zavedala sem se, da je pouk na daljavo lahko sicer odlična kratkoročna rešitev, nikakor pa to ne sme postati stalnica, saj so se negativne posledice digitalizacije pokazale že po prvih treh mesecih.

Tisto prvo poletno zatišje z absurdnimi protikoronskimi ukrepi je marsikateremu še dodatno odprlo oči, da se v ozadju koronskega cirkusa pripravlja grozljivi globalni načrt za celotno človeštvo. O tem, kako bo potekal pouk v naslednjem šolskem letu, nismo do zadnjega dobili nobenih točnih informacij. Vse kar smo vedeli, je bilo to, kar smo slišali iz javnih medijev.

Šolsko leto 2020/21 se je začelo v maskah. Mlajša hči ni želela v šolo, kjer so jih že na glavnem vhodu v šolo učitelji preverjali, ali nosijo maske in imajo razkužene roke. Zato sva se odločili, da deveti razred končava s šolanjem na domu. Bila sem presrečna za njeno odločitev, čeprav nisem imela pojma o pojmu, kako bova to izpeljali. Zame je bil velik uspeh že to, da sem vsaj eno uspela potegniti ven iz šolske institucije. Kljub temu, da je bila še vedno v šolskem sistemu, sva pri šolanju na domu lahko poskrbeli vsaj za bolj kreativne in prijaznejše načine učenja.

Starejša hči je vstopila v drugi letnik gimnazije. Bivala je v dijaškem domu v Ljubljani. Bila je presrečna, ker je lahko spet šla v šolo. Pa če tudi z masko. Pa če tudi bi se mogla cepiti. Samo, da je lahko šla v šolo. Pogrešala je sošolce. Pouk na daljavo njej nikakor ni ustrezal. Poleg tega je imela jasno izdelano in začrtano svojo pot izobraževanja. To je, uspešno dokončati gimnazijo in se potem vpisati na fakulteto. Počutila sem se popolnoma nemočno, saj sem se zavedala, da ni več majhna deklica, ki me bo poslušala in mi sledila. Sploh pa ne zato, da bi mi ugajala. To, kar se je meni zdelo dobro zanjo, se je njej zdelo tratenje njenih pravic do izobraževanja. V šoli ji je od nekaterih učiteljev celo prišlo na uho, da me za tako ravnanje lahko prijavi na CSD. Kar mi je tudi odločno povedala. Niti malo se ni strinjala z mojo bojevitostjo. Ni zmogla razumeti mene – kot mame – ki se je kot levinja borila za njeno svobodo.

Vse kar sem lahko naredila, je bilo le pisanje. Napisala sem nešteto pisem ravnatelju, razredničarki, varuhu človekovih pravic, kjer sem poskušala stopiti na vest šolski prosveti. Opozarjala sem na nespoštovanje ustavnih zakonov. Bila sem mnenja, da se dogovorjenih kurikularnih in vzgojnih ciljev s protikoronskimi ukrepi in poukom na daljavo ne da dosegati. Kot tudi, da šolanje na daljavo nikakor ne more nadomestiti šolskega pouka v za to ustrezno specializiranih šolskih prostorih. Če se je po novem ustavilo spoštovanje ustave, naj se potem ustavi tudi šole! Seveda sem vedno in povsod naletela le na gluha ušesa in bolečo ignoranco šolske prosvete, ki je skrbela izključno samo zato, da obdrži svojo službo.

Na srečo so se šole za dijake že po enem mesecu zaprle in pouk se je do naslednjega zatišja – pozno pomladi – nadaljeval na daljavo. Ni bilo lahko gledati otroka doma, ki ti ga sistem dobesedno ubija s tem, ko ga spreminja v zombija. Dnevno je bila tudi po 10 ur na zoomu. Najprej pouk, potem so se pa še učili na zoomu. Ker tako so se navadili že v dijaškem domu. In to je bil tudi edini način druženja s sošolci. Ampak bila je vsaj doma. Vedno bolj je prepoznavala, da se vse moje napovedi o negativnih posledicah digitalnega pouka, kot tudi o skritem načrtu v ozadju, uresničujejo. Motivacija za učenje je padala. Ocene so se drastično poslabšale. Dobivala je vse pogostejše in močnejše glavobole. Neredne in boleče menstruacije. Krče v trebuhu in bruhanje. Da ne govorim o depresiji in razpoloženjskih nihanjih. V tem šolskem letu je imela več kot 70% opravičenih odsotnosti zaradi zdravstvenih ali pa “tehničnih” težav. Šolsko leto je izpeljala do konca.

Med poletnimi počitnicami sva uspeli skomunicirati, da si vzame eno leto pavze. Vsaj toliko, da se ta cirkus umiri in potem lahko tudi nadaljuje, če želi. Tudi mlajša hči je uspešno zaključila deveti razred in tudi ona se je odločila za eno leto pavze, ker v bistvu ni našla niti ene srednje šole, ki bi njej ustrezala.

Tako sta v šolskem letu 2021/22 obe ostali doma. Danes pravim temu šolskemu letu, leto zdravljenja. Najprej je bilo potrebno sploh priti nazaj k sebi. Se ozdraviti in očistiti vseh sistemskih poškodovanosti. Bilo je hudo. Predvsem pri starejši hčerki. Opazovala sem njeno stisko, ki jo je doživljala v tej praznini, kjer ni bilo ničesar več, kar bi ji dajalo in potrjevalo njeno vrednost. Ni bilo več ocen. Ni bilo več dokazovanja, tekmovanja, preverjanja in primerjanja. Ničesar več ni bilo. Ostala je samo praznina. Čista tema. Depresija. Zdelo se je, kot da je izgubila ves smisel za svoje življenje. Padla je na tla. Ni hotela videti nobene druge poti. Kaj šele cilja. Obdala se je v občutek nič vrednosti, nesposobnosti in nekoristnosti.

Mlajša hči se ne vrednoti toliko s šolo. Je čisto drug tip in je bilo z njo veliko lažje. Medtem, ko se je starejša hči za nekaj mesecev zaprla vase, sva s z mlajšo že orali ledino v iskanju novih in bolj svobodnih načinov na poti učenja. Da pokaževa, da se da tudi drugače.

Tako so se začele počasi oblikovati nove prakse, novi načini in zgledni primeri, ki danes že potrjujejo, da so bile od-ločitve, ki smo jih sprejeli, prave. V naš dom in družino se je končno spet naselil mir. Ni več šolskih stresov, ki bi vsakodnevno rušili naše postavitve. Tudi za našo prvo rojenko so se našle rešitve. Zato se danes tudi njene oči spet iskrijo. In ne boste verjeli, kam je odneslo obe. V tiste sanje, v točno tisto jasno vizijo, ki sta jo narisali na risbe, ki jih še danes hranim za spomin.

3. del – V iskanju poti

Moja osnovna ideja novega šolstva je bila in je še vedno ta, da izhajamo iz zanimanj otrok in ne iz v naprej predpisanih učnih načrtov. Da se učenje prilagodi otroku in ne obratno. Da naj bo življenje, ki je eno samo učenje, kot igra. Vendar ne drama, ki bi od nas zahtevala naučena besedila in vsiljene vloge. Pač pa splet neskončno igrivih energij, ki se kot metulj – s svojimi prebujajočimi se zmožnostmi – spreletavajo skozi naše polje zavesti. Za šolo življenja ne potrebujemo nobenih v naprej pripravljenih programov, nobenih togih okvirjev. Ker življenje je živo. Kot je živo tudi učenje. Zato so nam odveč vsa vcepljena prepričanja in okostenele šablone. V šoli življenja obstaja le neskončen prostor svobodne izbire in volje, v srcu katerega se igraje učimo, rastemo in se razvijamo in kjer se nič ne dela na silo. Učimo se skozi navdih in čudenja, ki nam jih sproti prinaša igra življenja sama.

Vse moje ideje, razmišljanja, sanjarjenja in občutke sem si redno zapisovala v svoj dnevnik. Svoja pisanja sem javno objavljala tudi na fb-ju. To je bil edini kanal, kjer smo se lahko povezovali. V svojih zapisih sem sanjala o tem, kakšno šolo bi si želela za svoje rojenke. Pozivala sem ljudi, da stopimo skupaj in sami naredimo šolo, ki bo po meri človeka in ne po meri sistema. Naj se znanja vrnejo v družino, saj smo ugotovili, da otroci veliko bolj kot institucijo, potrebujejo družino. Aktivirala in povezala sem na stotine ljudi, ki so razmišljali podobno in so se v mojih zapisih našli. Več mesecev smo se – tudi med najstrožjimi ukrepi – dobivali v živo, kjer smo se ozaveščali in opolnomočali. Začeli smo po dnevnih sobah slovenskih družin. V ilegali. Zasnovali smo krasne ideje, ki so žal za mnoge ostale le na papirju. Nekateri pa smo te “nore” ideje dejansko prenesli v prakso. V šolskem letu 2021/22 se je število šolarjev na domu v Sloveniji povečalo iz 600 na okoli 1.600 otrok.

Šolanje na domu je za začetek in nek mehek prehod super rešitev. Že zaradi tega, ker se  otroke umakne iz ustanov, ki ne ponujajo več niti varnega, niti poučnega prostora. Skozi šolanje na domu starši dobimo priložnost, da se preizkusimo, ali smo sploh sposobni prevzeti odgovornost za vzgojo in izobraževanje svojih rojencev. Mnogi so ugotovili, da to ni zanje in so se takoj po ukinitvi protikoronskih ukrepov vrnili nazaj v sistem. Spet drugim je tak način učenja zelo ustrezal. Nekateri so si pouk organizirali sami doma. Nekateri so se povezali v majhne skupine in so se organizirali v obliki majhnih “privatnih” šol. Najeli so prostore in srčne učitelje ter kot šolarji na domu v manjših učnih skupinah uspešno delujejo še danes.

Tukaj pa je še tretja skupina. To so tisti, ki so ugotovili, da se ne morejo učiti svobodno, kjer bi lahko izhajali iz zanimanj otrok, dokler morajo na koncu leta polagati račune državi. Tudi sama sem prišla do tega zaključka. Ker pa imam sama dijakinji, ki nista več omejeni s šolo obveznostjo, je to za nas pomenilo totalno svobodo. Kar pa ni veljalo za tiste, ki imajo še vedno šolo obvezne otroke in jim država izstop iz javnega sistema seveda zakonsko otežuje ali celo prepoveduje. Čeprav imamo v Sloveniji po zakonu pravico tudi do privatnega šolstva, so si vladarji izmislili, da mora biti izbrana privatna šola vpisana v register privatnih šol v Sloveniji. Zato zdaj grozijo in ustrahujejo in se do staršev, ki želijo izpisati svoje otroke iz matičnih šol obnašajo, kot da so najhujši kriminalci. Svoj teror izvajajo z obiski CSD in šolskih inšpektorjev na domu. Prikazati jih želijo kot neodgovorne in malomarne starše, ker svojih otrok ne pošiljajo v šole. Grozljivo je to, kaj se dogaja v naši državi. Zdi se, kot da živimo v časih po drugi svetovni vojni. Najbolj neverjetno se mi zdi to, da je lahko tako majhna peščica ljudi, tako velik trn v peti državi. Več kot očitno je, da si ne želijo, da bi svobodna izbira vzgoje in izobraževanja postala praksa večine. Več kot očitno je, da si sitem ne želi svobodomiselnega in kritično razmišljajočega človeka.

Kakorkoli že, nam so se že med šolanjem na domu odprle mnoge različne in zelo zanimive možnosti, kako bi se lahko lotili tudi srednješolskega izobraževanja. Med tistim letom pavze se je moji drugo rojenki kaj kmalu razjasnilo, kakšen poklic si želi. Ker najhujša od vseh sistemskih poškodovanosti je ravno ta, da mladostniki po končani osnovni šoli (mnogi tudi po srednji) sploh ne vedo, kaj si želijo. Ne vedo niti tega, kakšni so njihovi darovi in potenciali. Kako naj potem izhajamo iz njihovih zanimanj, če svojih zanimanj sploh ne poznajo. Jih nimajo. Vse kar je ostalo od sistemskega šolanja je le izguba smisla v življenje. Izguba vseh sanj, ki so jih morda upali sanjati takrat, ko so bili še čisto majhni. Moji dve rojenki sta si že v ranem otroštvu izoblikovali (še danes hranim te risbe) čisto jasno vizijo o tem, kako bosta imeli vsaka svoj salon v skupni družinski hiši. Mlajša bolj v smeri umetnosti v kozmetiki, starejša bolj v smeri zdravja in oblikovanja telesa. Ko sta prestopili šolski prag, ni trajalo dolgo, ko so se njune sanje razblinile na tisoče nič vrednih koščkov, ki jih danes poskušamo z novimi oblikami učenja sestaviti nazaj.

Ko je učenec pripravljen, učitelj pride. Ko veš, kaj hočeš in to tudi jasno vidiš v svojih sanjarjenjih, se začnejo stvari odvijati same od sebe. Ničesar več ne rabiš iskati, ker vse pride samo. Ljudje, ki jih v tistem trenutku potrebuješ. Informacija, ki si jo že dolgo iskal. Odgovori, na katere si prej nisi znal odgovoriti. Rešitve, ki jih prej ni bilo moč videti. Pot se odpre in vse kar je potrebno, je le stopiti nanjo. In začeti delati korake. Korak za korakom. Počasi. Kajti spremembe so velike in se jih ne da narediti čez noč. Spremembe terjajo pogum in ogromno notranje moči. Ogromno samo iniciativnosti. Samo aktivacije. Potrpežljivosti. Jasnosti. Iskrenosti. Mir. Kajti, kreacija se lahko zgodi le takrat, ko smo v delovanju in jasni dušni nameri popolnoma mirni.

Danes sem neizmerno hvaležna, da sem v sebi zmogla negovati to neizmerno moč za povezovanja, kjer sem se obdala s čudovitimi ljudmi. Šele ko v sebi zmoremo videti nove vizije, se te lahko na našem platnu življenja tudi izrišejo. In šele takrat, ko postavimo sebe trdno na svoje noge, lahko kot posamezniki zasijemo v novih krogih in skupinah ljudi, ki vibrirajo tako, kot mi. Šele, ko vsak prehodi svojo lastno pot, se lahko priključi drugim na neko skupno pot. Šele, ko začnemo delati korake, se nam pot lahko razkrije. Če le stojimo na mestu in se oziramo nazaj, se ne more nič spremeniti. Je le navadno tavanje v temi. Z zamegljenimi očmi, ki ustvarjajo iluzijo. Ni lahko stopati v neznano. Podali smo se na pot, ki še ni uhojena. Na pot, ki ni lahka. Ni pa tudi težka, saj končno vemo, da delamo nekaj, kar je prav.

4. del – Alternativne oblike učenja

Osamljeni jezdeci smo na poti novih spoznanj. Ampak nas je dovolj. Dovolj nas je takih posameznikov, ki že lahko stopamo po skupni poti in z dobrimi zgledi in praksami razsvetljujemo pot tudi drugim. Vidimo cilj. Le pot je še kdaj pa kdaj nejasna in zamegljena. Nepredvidljiva. Kot je nepredvidljivo tudi življenje samo. Bolj kot se čistimo in otresamo starih naloženih programov, bolj se v nas prebuja radost, radovednost, sproščenost in igrivost. Da si upamo vsak dan zapuščati zapor negativnih misli in se odpravljati v neznano z radovednimi očmi majhnega otroka. Da ustvarimo čim več različnih oblik alternativnih načinov učenja, kjer skupaj z mladimi soustvarjamo kakovostnejši prostor za življenje.

V Sloveniji nimamo na področju osnovno šolskega izobraževanja tako rekoč nobene velike izbire. Vse kar poznamo, je le učenje, ki nam ga ponuja javni institucionalni šolski sistem. Imamo nekaj Montessori, Walfdorf in Lila ponudb, ki so dostopne le peščici ljudi. Po tem takem se lahko vprašamo, zakaj je državi v tako močnem interesu, da nas vzgaja in izobražuje vse po ena in istem programu? Saj vendar nismo vsi enaki. Različni smo. Enim ustreza učenje v skupini. Drugim ustreza učenje doma. Eni se radi učijo skozi igro. Drugi skozi umetnost, ustvarjanje in različna izkustva. Človek je tudi velik samouk. Človek se zelo rad uči, kadar ga nekaj zanima. To je naša naravna danost. Naša naravna potreba. Zato bi bilo prav, da se v šolstvu odprejo novi pristopi, ki bodo izhajali iz naravnih danosti človeka. Da se končno v ospredje postavi otroka. Da se končno opazi njegove potenciale in njegovo POKLIC-anost na ta svet.

Vse se začne že v družini. Starši smo tisti, ki prvi prepoznavamo otrokove potenciale, želje in potrebe. Zato, da lahko to prepoznamo, pa je nujno z otrokom biti doma. Imeti čas. Biti prisoten. Ne samo fizično, ampak z vsem svojim bitjem. Nam to sistem dovoli? Seveda ne. Očitno sistemu ni v interesu, da bi se starši lahko v celoti posvetili svojim otrokom. Kako naj potem človek razvije svoj notranji svet, svojo individualnost in avtentičnost, če ne more biti opažen niti v svoji družini. Ker staršev ni. Oni morajo v službo. Otroke pa med vmesnim časom pustijo v vrtcu in šoli, kjer jih vzgajajo tako, kot narekujejo družbene navade. Vse preveč je zadnjih dvajset let postalo moderno, da so starši samo še prevozniki, ki svoje otroke – poleg šolskih – vozijo še na vse možne izven šolske dejavnosti. Če svojega otroka sploh ne vidiš, kako ga boš potem poznal? To je ključno. Najprej prepoznati darove, ki jih naši rojenci prinašajo na ta svet. Potem pa omogočiti varen, ljubeč, spoštljiv in spodbuden prostor, kjer se bodo njihovi potenciali lahko v polnosti razvili.

Nam tak prostor morda lahko omogoči javna šola? Ali vrtec? Nemogoče. Nemogoče je zahtevati ali pričakovati od učitelja v šoli (ali vzgojitelja v vrtcu), da bo ob vsej tej množici otrok, ki jih ima v razredu, sposoben videti, upoštevati in prilagoditi način poučevanja (vzgoje) enemu otroku. Zato so otroci v šoli nevideni in neslišani. Ker jih je preveč. V šoli ni mogoče prepoznavati priložnosti, ki jih prinašajo ravno človekove raznolikosti. Že doma lahko vidimo, kako so si naši sorojenci različni. Kako zelo različne pristope zahtevajo od nas.

Tudi moji dve sta si popolnoma različni. Starejša je bolj “akademski” tip. Rada se uči in želi si biti izobražena. Želi si tudi dokončati srednjo šolo z maturo. Ampak zato ni nujno, da obiskuje klasično javno šolo. So tudi druge poti, ki so na srečo v Sloveniji že dobro razvite v izobraževalnih programih za odrasle. Sicer ni neke hude vsebinske ponudbe. Kot tudi ni brezplačno. Ponudniki se med seboj zelo razlikujejo, zato si je vredno vzeti čas za raziskovanje. Midve sva našli idealen program zanjo. Preko izobraževanja za odrasle je idejo o gimnaziji opustila in se prepisala na ekonomsko. Da si pridobi še nekaj znanj iz tega področja. Želi imeti svojo obrt. Želi se čim prej odseliti na svoje. Želi si biti samostojna in neodvisna. Šolo si plačuje sama. Ker hoče tako. Stara je 18 let in taka pričakovanja si je postavila zase. Bravo. To je to. In zdaj njeno življenje ni več samo šola in učenje. Ker tukaj je “pouk” organiziran popolnoma drugače. Tako, da ima poleg učenja tudi čas za delo, svoje hobije, prijatelje, družino in fanta. Zdaj vidi, da se da do znanj priti tudi drugače. Brez pogriženih nohtov in želodčnih težav. Brez nenehnega pritiska pred preverjanji in ocenjevanji. Ampak lahkotno, sproščeno in predvsem mirno.

Mlajša hči je bolj “jebivetrski” tip glede šole. Za take se je reklo v šoli, da so brihtni, ampak leni. Starejša je točno vedela, kam si želi v srednjo šolo. Zato sploh nisva raziskovali. No ravno nasprotno je bilo pri mlajši, ki ni imela pojma, kaj sploh bi. Bolj kot sva gledali, manj sva vedeli, zato sva se odločili, da se podava na pot šolanja na “unschooling” način. Izrazila je jasno in odločno željo, kaj jo trenutno veseli. To je risanje. Ampak ne navadno risanje. Ona si je za platno izbrala kožo. Opa. Kaj pa zdaj? Sama nisem ravno fenica tatujev. Sploh zdaj, ko opazujem, da to postaja med mladimi neki novi kult. Sploh zdaj, ko je med mladimi toliko samo destruktivnega vedenja. Premlada je še. Uf sem predihavala to njeno odločitev. Ampak nisem mogla zdaj požreti svoje besede, če sem bila prej tako glasna, da je moja osnovna ideja o šolstvu izhajati iz otrokovih zanimanj.

Čez tri dni smo imeli eno srečanje v Prekmurju. Nisem poznala ljudi, razen tistih, ki so me povabili na dogodek. Bilo je toplo indijansko poletje, zato je bilo videti precej gole kože. In pristopi k meni ena ženska. Cela potetovirana. Predstaviva se druga drugi. Seveda najprej opazim njene tatuje in omenim svoje ideje o novih načinih učenja za svojo hčerko. Pa mi reče ona: “Vej pa tou jo ge lejko nafčin.” Aleluja. Vidite. Tako to gre. In tako se je začelo. Že naslednji teden sva potovali iz Gorenjske v Prekmurje, kjer sem ji našla prvo mentorico, pri kateri se je lahko začela učiti.

Danes dela že sama. Seveda bolj v krogu prijateljev. Ampak dela. Suvereno. Samozavestno. In samostojno. To kar zna, lahko že uporabi v praksi. Prva stranka sem bila jaz. Narisala mi je ogrlico okoli gležnja. Tak. Mati je pri svojih skoraj petdesetih dobila prvi tattoo. Zdaj ga nosim. Ponosno. Na verižici je obesek, vilinski simbol – vstajenje, ki me spominja na najine prve korake. Na najine začetke, ko sva kot dve prvošolki iskali načine, da ne skreneva iz svojih poti.

5. del – Akademija svobodnih izbir

V času najhujšega koronskega šolskega kriminala, sem sanjala o šoli, kjer bi lahko mladim ponudili možnost proste izbire tematik in vsebin. Izhajajoč iz njihovih zanimanj. Da si lahko prosto izbirajo vsebine, ki jih zanimajo, kot tudi mentorje, ki jih spremljajo na njihovi poti učenja.  Kjer se spodbuja intelektualnost, ki ne časti le nakopičenih informacij, načitanosti in razgledanosti, temveč predstavlja zmožnost vse to dojeti, uporabiti, asimilirati in aplicirati v življenje. Kjer se otroke naredi pogumne in se jih opremlja z življenjskimi veščinami odraščanja. Da se bodo znali postaviti zase. Da bodo zvesti sebi. Samostojni in neodvisni. Da bodo znali kritično razmišljati s svojo glavo in samostojno reševati probleme. Z obilo solidarnosti, empatije in sprejemanja različnosti. Da imajo to avtonomnost, ko lahko brez prisile sprejemajo odločitve. Brez pričakovanj, časovnih zahtev, ocenjevanj in preverjanj. Brez klasičnega urnika, kot tudi šolskega zvonca, ki učenje umetno deli na vnaprej določene časovne enote. Vsak otrok potrebuje svoj čas, da neko znanje usvoji, zato je prav, da se mu ta čas tudi ponudi. Preko medgeneracijske izmenjave znanj, kjer sta vzgoja in izobraževanje ljubeč proces, v katerem vse dozori ob svojem času.

Sanjala sem o šoli, ki bi bila narejena po meri človeka in bi lahko učenje potekalo kot vzajemni proces, kjer se starši, mentorji in otroci drug od drugega učijo in skupaj napredujejo. Kjer se ne dopušča misli, da kdor koli koga uči. Iskala sem šolo, kjer bi si lahko svoj kurikulum napisali sami. Da  predmetnik ni vnaprej določen, ampak ga sproti oblikujemo skupaj z otroci in mladimi, temelječ na njihovih zanimanjih. Da je “učni načrt” projektno zasnovan, okvirno zastavljen in neobvezujoč, prilagodljiv zanimanjem, sposobnostim in posebnostim vsakega otroka, ki si ob pomoči starša – mentorja sam zastavlja učne cilje in načrtuje njihovo doseganje. Učenje lahko poteka interdisciplinarno v obliki individualnih in skupinskih projektov, kjer ni prostora za ocenjevanje, točkovanje, primerjanje, ambicioznost in tekmovanje. Da so otroci osvobojeni pritiskov zgolj merljivih in dokazljivih rezultatov. Potrebno je iskati izvirnost mišljenja, kjer se lahko vzpostavi skupno reševanje nalog in učenje steče samo od sebe. Menim, da lahko učenje dobi svoj pravi smisel šele takrat, ko ni več učenja za ocene. Pomembno je spoznati, kaj ti poglobljeno znanje lahko prinese. Da znaš svoje pridobljeno znanje predati tudi naprej. Da se mlade spodbuja k mentorstvu. Ko enkrat razumejo, da se učijo tudi zato, da bodo znali svoje znanje predati naprej, potem ocena ni več pomembna.

Nisem se zavedala, kako zelo močno se z mojimi sanjarijami sidra točno to, kar me je v šolskem letu “pavziranja” tudi poklicalo. Dobila sem informacijo o mednarodni šoli, ki omogoča točno take oblike učenja, o katerih sem tako dolgo sanjala. Ko sem pregledala njihovo spletno stran, sem ugotovila, da sva se midve s hčerko že podali na takšno pot pridobivanja znanj. Šola je cenovno zelo dostopna, saj za vse poskrbimo sami. Starši smo tisti, ki poskrbimo za njihova učenja, mentorje in vsebine. Šola nam na podlagi našega letnega poročila le izda spričevalo. Ta šola nas nič ne preverja. Nismo jim dolžni polagati nobenih računov v obliki testov ali preverjanja znanja. In tako učenje res dobiva svoj smisel.

S potrdilom o šolanju ima moja hči tudi status dijaka in s tem tudi popolnoma enake pravice, kot ostali dijaki, ki obiskujejo slovenske srednje šole. Pravico do subvencionirane letne karte za javne prevoze. Pravico do študentskega dela. Pravico do štipendije. Pravico do različnih popustov in ugodnosti, ki ji pripadajo, kot dijakinji. Poleg tega je zdaj, ko je redno vpisana, prevzela tudi veliko večjo odgovornost. Zdaj tudi lahko pove – kadar jo sprašujejo ljudje – kam hodi v šolo. Čeprav ne hodi nikamor v šolo, kot institucijo. Naše učilnice so v dnevnih sobah. V naravi. Pri mojstrih in obrtnikih. Na kmetijah in vrtovih. V salonih, vadbenih centrih in kulturnih domovih. Znanja o zdravju, socialnem in čustvenem učenju si pridobiva v mojem studiu, saj sem se kot mentor aktivno vključila v njene učne procese. V našem vadbeno – terapevtskem studiu lahko tudi dela. Povezujeva se tudi z drugimi slovenskimi družinami, ki so vpisane na to isto šolo, čeprav moji hčeri najbolj ustreza individualen pristop. Saj je tako končno lahko videna in slišana. Zdaj se končno ukvarja nekdo samo z njo in je učni proces prilagojen samo njenim zmožnostim in sposobnostim dojemanja učne snovi. Prilagajanja skupini je imela več kot preveč že v šoli. Zelo rada se uči tudi sama. Na spletu si poišče veliko poučnih vsebin in zanimivih mentorjev.

Ker pa imamo med mladimi kar nekaj skupnih zanimanj, lahko nekatera učenja potekajo tudi v skupini. Ko tako sodelujemo, nehamo čutiti, kdo od nas je učitelji in kdo učenec. Skupaj sodelujemo ter se skozi naravne oblike učenja drug od drugega učimo in rastemo preko zdravih medsebojnih odnosov. Učimo se sproti. Temelječ na iskreni komunikaciji ob medgeneracijskem povezovanju, kjer smo vsi skupaj pripravljeni prispevati skozi odnose. Da se skupaj učimo in delimo svoje znanje v živem procesu. Skozi raziskovalno, praktično, timsko in projektno delo, kjer lahko mladi skozi druženje, umetnost, kreativnost, samoiniciativnost, produktivnost, delo (prakso) ustvarjajo in uresničujejo svoje potenciale. Z veliko mero spontanosti in samoiniciativnosti, kjer si lahko dovolimo, da načrtujemo sproti in izhajamo iz potreb posameznika in okolja, v katerem so-ustvarjamo. Vsi smo učenci in vsi smo učitelji. Vsak ima neko znanje, ki ga lahko preda drugim ali s svojim znanjem kako drugače doprinese.

Verjetno se sprašujete, koliko me to stane. Nič kaj veliko, saj gradimo na temeljih izmenjave, sodelovanja, povezovanja, solidarnosti in odgovornosti, kjer je pomemben doprinos vsakega posameznika. Temeljimo na izmenjavi vrednosti, ki jih vsakdo izmed nas nosi v sebi. In to ni samo denar. Vrednost so tudi naša znanja, veščine in sposobnosti. Tako se znanje pretaka skozi različne življenjske prakse in izkustva. To je odgovornost, ki jo vsak od nas sprejema in ne čaka na drugega. Tukaj ne gre zgolj in samo za naslanjanje in zanašanje na druge. Nismo tukaj zato, da se skrijemo v čredi in iščemo, kakšno korist bi imeli od tega. Osvobodili smo se prepričanja, da sami ne znamo in ne zmoremo. Da za to potrebujemo »visoko izobražene« vzgojitelje, pedagoge, zdravnike, župnike, pravnike, svetovalce in kakšne vse še strokovnjake. Vsi imamo enako veljavo na podlagi svojih lastnih sposobnosti in znanj. Opustili smo staro navado »jaz plačam, ti pa naredi.« Sami prevzemamo odgovornost v iskanju mentorjev in mojstrov, ki lahko mladim podajo različna znanja. Zato najprej pogledamo, kakšna znanja bi želeli ali zmogli sami predati svojim rojencem in tudi drugim. Kaj lahko razen denarja ponudimo v zameno. Kaj lahko kot starši k temu doprinesemo, da lahko ta čudovita vizija res zaživi. Meni je – v povezovanju s čudovitimi ljudmi, ki sem jih na poti iskanja novih oblik učenja spoznala – to tudi uspelo. Uspelo mi je, ker sem si upala sanjati. Ker sem si upala povedati na glas in svoje sanje nesebično deliti tudi z drugimi.

6. (zadnji) del – Vizija vzgoje in izobraževanja

Učenje ni možno, dokler za učenje določenih vsebin otroci ali mladostniki ne pokažejo dovolj zrelosti in zanimanja. Zato je zelo pomembno poznavanje otroške psihologije in zakonitosti duhovnega razvoja človeka. Podlaga za vzgojo in izobraževanje naj bi temeljila na poznavanju razvojnih zakonitostih človeške narave, ki se zgodi v različnih starostnih obdobjih. Potrebno se je zavedati in vedeti, na kateri del človeškega bitja se v določenem starostnem obdobju vpliva in kako se to vplivanje lahko zgodi na ustrezen način.

3 do 7 let – Posnemanje in zgled

Začetek življenja najbolj vpliva na njegovo kakovost v naslednjih letih. Je kot temelj dóma. To je čas največje ustvarjalnosti in uma, ki vpija kot gobica vse, kar vidi v svojem okolju in družbi, ki ga obdaja. To je podlaga, ko se odvija čudež biološkega, duševnega in duhovnega razvoja. Zato naj gre majhen človek v začetku svojega življenja skozi pravljično dobo. Skozi sanjsko stanje, ki traja do sedmega leta. Tako naj bi tudi otrok doživljal svet. V ospredju sta igra, bivanje in raziskovanje v naravi, umetnost, samostojnost, ročne spretnosti. V tem obdobju je najbolj pomemben nastavek za vse življenje, ki naj se dogaja v družini. Do sedmega leta so otroci najraje s svojimi starši. Potrebujejo našo ljubezen. Obožujejo naš smeh in se radostijo ob spoznavanju življenja znotraj družine in njegovih čudes. Otroci naj slišijo pesem ptic v krošnjah dreves, kot tudi že obdelujejo svoje vrtičke in si pripravljajo hrano. Odrasli v njihovi družbi poskrbimo le za varnost in skrbnost. Dovolimo jim, da počnejo tisto, kar želijo početi in poskrbimo, da to počnejo varno, ustvarjalno in predvsem po svoje. Brez, da jim vsiljujemo neka svoja merila. Če otrok uživa in ga določeno početje popolnoma prevzame, je to dovolj. Odrasli otroka spodbujamo in mu pomagamo, da se lahko popolnoma zatopi v svoje početje. Mi smo le pomočniki. Ne pa vodniki. Spoznavanje sveta in življenja ter ljubezen in varnost, v tem obdobju odraščanja gradijo stabilnost življenja v prihodnosti. V tem starostnem obdobju se majhen človek uči zgolj preko posnemanja in zgleda. Zato naj bi mu omogočili takšno okolje, kjer ne vidi ničesar, česar ne želimo, da se nauči. Zatorej razmislimo dragi odrasli, kako se obnašamo pred svojimi majhnimi otroci misleč, da nas oni ne vidijo. Ne slišijo ali ne razumejo.

7 do 14 let – Sledenje

Kakor moramo otroku do sedmega leta ponuditi fizičen zgled, ki ga lahko posnema, tako moramo v učno okolje do 14. leta ponuditi vse tisto, kar ima notranji smisel in vrednost, po kateri se bo otrok lahko ravnal. Gre za tendenco, da je otrok aktivno vključen v nova spoznanja. Da ne sprejema podatkov le pasivno kot nekakšen nabiralnik, pač pa s svojo aktivno držo prispeva k lažjemu razumevanju problematike. Poudarja se vzgoja čustev in ne le intelekta. Da lahko otrok podane vsebine občuti in ne le razumsko dojema. Skozi umetnost, raziskovanje in ustvarjalnost se vzgaja v razumevanju, spoznavanju in vrednotenju samega sebe. S poudarkom na raziskovanju, ustvarjanju in iskanju svojih močnih področij. Tukaj se otroke že spodbuja na področja, ki podpirajo njihov potencial.

14 do 21 let – Presoja in dvom

To je obdobje, ko je mlad človek že dovolj zrel, da si o stvareh, ki se jih je do sedaj naučil, zgradi tudi lasno mnenje. Kajti presojaš lahko šele tedaj, ko si pred tem nabereš dovolj snovi za primerjanje oziroma presojanje. Kdor ne dvomi, ta ne razmišlja. V tem obdobju je pomembno, da se naučene vsebine preizkusijo v praksi.

Prepoznavanje samega sebe in svojih potencialov je bistvenega pomena. Najprej je potrebno vedeti, zakaj sem sploh tukaj? Kakšna je moja POKLICanost? S kakšnim namenom prihajam in kakšne darove prinašam na ta svet?

Potrebno je izhajati iz vprašanj, kakšni so poklici prihodnosti? Kaj potrebuje naša družba? Kakšno gospodarstvo? Od tukaj namreč vse izhaja. Šele, ko bomo vedeli, kakšno gospodarstvo si želimo oziroma, kaj bo sploh preživelo, lahko temu prilagodimo tudi šolstvo. Potrebno je izhajati iz naravnih dobrin. Kaj nam daje naša dežela, da lahko vse potrebe zadovoljimo. Pomembno je povezovanje na lokalni ravni z različnimi podjetji, obrtniki, mojstri, ki lahko ponudijo prakso ali koristno delo za mlade. Da se mlade ob vzporednem teoretičnem pridobivanju znanja uvaja tudi že v podjetništvo. Da se jih uči, kaj s svojim znanjem lahko že delajo. Verodostojnost izkazuje že sam mojster, učitelj ali podjetnik, kjer se učiš. Znebimo se starega mišljenja o večvrednostnih in manjvrednostnih poklicih. Opustimo staro navado, da se v šolo hodi zgolj zaradi papirja. Opustimo potrebo po biti ne vem kako izobražen, načitan in splošno razgledan. Ne. To ne bo več dovolj. Pomembno je biti avtentičen in izhajati iz tega, kar z namenom prinašaš s seboj. Pomembno je, da si usposobljen in opremljen z znanjem, da lahko svoje delo res dobro opravljaš. Pa če tudi za to nimaš nobenega papirja. Sama našo deželo Slovenijo vidim v tihem zdraviliškem, rekreativnem, kmečkem in ekološkem turizmu. Imamo ogromno naravnega bogastva. Tako v naravi, kot tudi v ljudeh.

Pri učenju (kot tudi v življenju), kjer si izberemo zorni kot igrivosti, radovednosti in vedoželjnosti, se lahko z mogočno silo svoje osredotočenosti popolnoma zatopimo v vsako dejavnost, ki jo izberemo. Tako, kot to zmorejo majhni otroci. Z vso predanostjo. Šele, kadar nam učenja niso vsiljena, lahko postanemo odprt in čist kanal, ki vase iz vsega prostranstva zbira vse potrebne energije za igrivo učenje, ki s svojo prisotnostjo v trenutku omogoča čisto radost, lahkotnost, preprostost, vedenje in modrost.

Naloga nas odraslih pa je, da smo dobri sogovorniki, ki opazijo, kakšne darove in kakšne vsebine nosi otrok v sebi ter mu na podlagi tega znamo pokazati pot. Naša naloga je v prvi vrsti podpreti, opazovati, spodbujati in spremljati otroka na tej poti učenja. Otrok pa sam izbira, kako bo to pot prehodil. Odrasli smo tukaj zato, da mlade spodbujamo (ne pa usmerjamo), da bodo na tej poti zvesti sebi, samostojni in neodvisni. Učimo se drug od drugega. Otroci so naši učitelji. Naj nas otroci učijo in oni naj nam povedo, kaj si želijo. Poslušajmo jih in učimo se od njih. Medtem, ko otroke učimo, kako živeti, nas otroci učijo, kaj je življenje.

Učimo se skozi
navdih in čudenja,
ki nam jih sproti prinaša
igra življenja.

 

PS:

Dragi moji bralci,

zdaj pa presodite sami. Se vam zdi, da bi se moralo take oblike vzgoje in izobraževanja prijaviti šolskemu inšpektoratu in centru za socialno delo? Se vam zdi, da smo starši, ki smo se podali v izven sistemsko učenje malomarni in neodgovorni?

Ne vem no. Meni se zdi ravno obratno. Menim, da bi morali mi prijaviti našo prosveto za vso narejeno škodo, ki jo je s svojimi nehumanimi vzgojnimi metodami povzročila že nam, kaj šele našim otrokom. Ampak ne bom jih prijavljala. Se raje umaknem in grem po svoje. Več kot nas bo naredilo tako, prej bo prosveta ugotovila, da brez otrok ni šol, kot tudi ni učiteljev in njihovih plač.

Tako se za moje pojme sesuva sistem. Bolj kot ga damo na ignor in gremo mi po svoje, bolj jim dajemo vedet, da takšne ponudbe, kot nam jo ponuja sistem, pač ne potrebujemo. Ne kupimo. Nam ne koristi.

Ali bi lahko take šole imeli tudi v Sloveniji? Zakaj jih nimamo?

Menim, da z objavljanjem takšnih zgodb, kako jo je vsak ubral po svoje – na vseh področjih življenja (zdravje, finance, učenje, samooskrba,….) – veliko bolj širimo kolektivno zavest, kot pa z objavljanjem novic, ki nam jih ponuja sistem. Tam, kjer je naš fokus, tisto raste. Zato je vredno paziti, kaj mislimo, kaj govorimo, kaj objavljamo, komu in čemu posvečamo svojo pozornost in energijo. Ne pozabimo tega.