DAVID ZORKO: Študij veterine mi je dal najboljše znanje, ki sem ga lahko pridobil … Razloge, da postanem vegan!

David Zorko, 31-letnik iz Brežic, kamor se je preselil iz Savinjske doline. Ker je veliko časa preživel na kmetiji, predvsem v hlevu med živalmi, ga je pot do poklica ves čas vodila v to smer in na koncu pripeljala do Veterinarske fakultete v Ljubljani, kjer je diplomiral in postal doktor veterinarske medicine. Kljub temu, da mu marsikdo reče, da si želi opravljati njegov poklic, pa se David zaradi svojega načina življenja bolj malo ukvarja z njim … Želi se naučiti trajnostnega vrtnarjenja, saj si želi čim več hrane pridelati doma. Za izziv si je postavil načrtovanje svojega gozdnega vrta, z vsem, kar spada zraven za samooskrben način življenja. Vegan je okoli 6 let, prej pa je bil 9 let vegetarijanec. Na Cajtng.net smo ga že uspeli spoznati kot soorganizatorja humanitarnega dogodka, ki se je odvil 4. maja letos v Mariboru. Pohvala tudi s tega stališča!

• David, prvo vprašanje mora biti drugačno, kot je sicer pri nas na Cajtng.net ‘v programu’ … Povej nam, zakaj si rekel ‘ne’ veterini?

Veterini nikakor nisem rekel – ne. To je moj poklic in želim ga ohranjati tudi vnaprej. Sem sicer veterinar akupunkturist, pri čemer sem našel neko ravnovesje med mojimi načeli in poklicem, vendar sem si želel delati nekaj bolj povezanega z veganstvom. Odločil sem se, da postanem promotor sveže naravne kozmetike in prehranskih dodatkov ter na tem zgraditi svojo kariero.

• Kaj te je tam tako navdušilo?

Navdušila me je vsa filozofija podjetja, katerega izdelke promoviram, saj je trajnostno naravnano podjetje, sestavine so pridobljene po principih pravične trgovine, izdelki primerni za vegane in niso testirani na živalih, poleg tega pa ne vsebujejo nobene kemije, mikroplastike, živalskih sestavin ali drugih snovi, ki bi škodovale ljudem, okolju in živalim. Preprosto sem se zaljubil v njihova načela. Ko pa sem izdelke preizkusil in ugotovil, kako učinkoviti so, nisem mogel več reči ne.

“Spomnim se, ko smo na terenskih vajah na fakulteti odšli v mali hlev z nekaj kravami pogledat telička. Hlev je bil tako temen, čeprav smo prišli ob lepem vremenu sredi dneva, da smo si za pregled morali pomagati z ročno svetilko. Teh zgodb je veliko, tudi po Sloveniji, čeprav veliko neveganov pravi, da kupujejo živalska živila le od sosednjih kmetov.”

• No, ‘najpomembnejše’ smo izvedeli, zdaj pa greva na klasična vprašanja … Kako se začne tvoja zgodba o veganstvu?
  

Že v srednji šoli sem se odločil, da bom jedel meso samo enkrat tedensko. Takrat nisem poznal niti enega vegetarijanca in hkrati nisem poznal vseh informacij o takšnem načinu življenja, zato me je bilo preveč strah, da si ne bi s tako prehrano škodoval. Ko pa sem pred veliko nočjo gledal oddajo Preverjeno, kjer so govorili, koliko živali se bo za tisti praznik pobilo, sem se odločil, da od te velike noči ne pojem nobenega mesa več. In pri tem je ostalo.

• O, super, čestitke torej za odgovorne pri Preverjeno, da nas ozaveščajo in ozavestijo. Kako pa je bilo z veganstvom?

Ko sem v času študija sprevidel, kako so si živinorejske panoge povezane in da ni prav nobena boljša od druge, sem se odločil poskusiti postati vegan. In tudi pri tem je – in bo – ostalo. Najprej je bil povod izključno etičen in moralen, zaradi živali … Zdravje je bilo popolnoma sekundarnega pomena, zame zgolj pozitiven stranski učinek veganstva. Vedno bolj pa prihaja v ospredje skrb za okolje. Trenutno pa bi lahko rekel, da sta etika in skrb za okolje zame enako pomembna.

• Se ti je kakšen dogodek nasilja nad živalico še posebej vtisnil v spomin?

Glede na to, da sem vse življenje povezan z živalmi, je bilo teh trenutkov veliko. Težko izpostavim le enega. Spomnim se, ko smo na terenskih vajah na fakulteti odšli v mali hlev z nekaj kravami pogledat telička … Hlev je bil tako temen, čeprav smo prišli ob lepem vremenu in sredi dneva, smo si za pregled morali pomagati z ročno svetilko. Teh zgodb je veliko, tudi po Sloveniji, čeprav veliko neveganov pravi, da kupujejo živalska živila le od sosednjih kmetov. Ljudje vidimo, kaj raste na vrtu, polju, v hleve pa očitno premalokrat stopimo, da bi videli, v kakšnih pogojih živijo živali. V Sloveniji se dogajajo krutosti do živine ravno tako, kot po vsem svetu. Slovenske živali niso nobena izjema.

• Je bil preskok težak, se je bilo težko odreči mesu? Čemu se je bilo najtežje odreči? Mleku, siru, čokoladi, sladoledom? Jajcem? Medu?

Na trenutke je bilo težko, vendar sem imel dober razlog, da se mu odrečem. Verjetno sem v začetku najbolj pogrešal domačo suho salamo. Sedaj se mi včasih sline pocedijo po umešanih domačih jajcih ali eni prav posebni pici, na katero sem tako rad šel med študijem v Ljubljani. Vendar to so zgolj – ‘slike iz preteklosti’, če bi te jedi dobil pred sebe, jih ne bi mogel pojesti.

“Ljudje vidimo, kaj raste na vrtu, polju, v hleve pa očitno premalokrat stopimo, da bi videli, v kakšnih pogojih živijo živali. V Sloveniji se dogajajo krutosti do živine ravno tako, kot po vsem svetu. Slovenske živali niso nobena izjema.”

• Kako so tvoje veganstvo sprejeli domači in okolica?

Tako pri prijateljih, kot tudi v družini je bilo vedno in ob vsakem kosilu govora o tem … včasih celo zbadanja glede moje prehrane. Tudi po več letih se ni še nič spremenilo. Smešno je, da mi sedaj, ko sem vegan, družina reče, zakaj ne grem vsaj nazaj na vegetarijanstvo, ko pa sem bil vegetarijanec, so me ves čas nagovarjali, naj jem meso. Kar naenkrat pa bi vegetarijanstvo bilo dobro. Smešno mi je tudi, da skoraj vsak reče ob kosilu, da ‘on ali ona poje pa zelo malo mesa’, naslednji trenutek pa si na krožnik naloži meso …

• Si uspel koga nagovoriti na veganstvo ali si raje tiho in si s svojimi dejanji le zgled?

Ne bi rekel, da sem ravno koga nagovoril, sem pa z zgledom in razlagami spreobrnil nekaj ljudi v vegane. In to celo prijatelja iz Črne gore!

• Od kod črpaš znanje? Kako veš, da je veganstvo tisto pravo?
  

Znanje najdem na internetu. V veliko pomoč mi je bila, vsaj kar se tiče zdravja, Kitajska študija, za katero menim, da bi morala biti obvezen študijski material – vsaj na medicinski fakulteti. Zadnje čase se trudim živeti po knjigi Eat to live. Preprosto je jasno, da je veganstvo edini pravi in edini vzdržen način življenja, če želimo, da se naš planet dokončno ne spreobrne v pekel.

• Rad potuješ … kakšna prigoda s potovanja?
  

Zanimiva prigoda je bila, ko sem se s šefom premične kuhinje, ki se je takrat ravno pričela organizirati na Lezbosu za tamkajšne begunce, odpravil po prvih nakupih živil, da so zagnali kuhinjo, za uporabo katere smo sestavine kupili z donacijami Slovenk in Slovencev. Vsi obroki so bili veganski, saj so le na takšen način poskrbeli, da so bili primerni za vse vere. Poleg tega pa so bili ti obroki dobro premišljeni, saj so bili polnovredni. Kuhar, ki sicer ni vegan, se je tako odločil – za veganske polnovredne obroke …

“Nisem presnojedec, čeprav se včasih spogledujem s tem, vendar vidim, kako ti lahko dan spremenijo živila, ki jih poješ.”

• Ti je veganstvo prineslo kakšne koristi?

Ne bi rekel, da sem se ob prehodu kakorkoli bolje počutil. Verjetno zato, ker sem še naprej jedel hrano, ki sem jo imel rad. Z velikim trudom pa sedaj že nekaj časa (skoraj) ne jem procesirane hrane, zgolj kuhano ali svežo zelenjavo, sadje, oreščke, gobe, čim manj predelano in sveže pripravljeno. Od takrat opažam, da imam veliko več energije in veliko več storim za delo in v prostem času. Glede zdravja nisem imel nikoli nekih resnih težav, sem pa od takrat veliko manj bolan. Sicer pride do prehlada, a le-ta tudi hitro mine. Se pa, kot pravim, to redko zgodi. Je pa seveda zavedanje, da zaradi mene ne trpijo živali, zadostna nagrada, da se ne bi vrnil nazaj.

• Če bi ti zdravnik rekel, da za zdravje nujno moraš jesti meso, mleko in/ali jajca, kako bi reagiral? Bi jedel?

Seveda ne. Povedal bi mu, da očitno zavrača svetovne organizacije, katerih pripadnik je in ki trdijo, da je veganska prehrana primerna za vse starostne skupine v vseh življenjskih obdobjih. Tukaj sploh ni debate.

• Katero jed najraje pripraviš? Katera veganska jed ti je ‘top of the top’?
  

Pripravljam tisto, kar imam v hladilniku, zadnje čase – kot rečeno – vse sveže. Nisem presnojedec, čeprav se včasih spogledujem s tem, vendar vidim, kako ti lahko dan enostavno spremenijo živila, ki jih poješ. Včasih pride dan, ko si malo več časa vzamem za pripravo jedi in takrat poskusim kaj novega. Ker rad potujem, je HappyCow moj redni spremljevalec. Po svetu sem odkril toliko dobrih veganskih restavracij s tako čudovitimi jedmi, da težko izberem najljubšo. Nazadnje me je očarala Vegan restaurant v Talinu. Tako zelo, da sem moral kupiti knjigo, ki so jo napisali njihovi kuharji. Moja šibka točka pa so sladice. Ne vem, če bi se jih lahko prenajedel.

• Kako izgleda tvoj dela prost dan, recimo sobota ali nedelja?

Ko to pišem, je prijeten sobotni večer. Dopoldne sem pripravljal material za promocijo naravnih izdelkov za poletne dni (balzam za sončenje, balzam po sončenju, osvežitveni sprej, deodorant in kapsule, ki ščitijo proti UV sevanju in modri svetlobi). Vmes sem malo pospravil po stanovanju. Kasneje sem odšel v ambulanto, ker sem imel naročenega pacienta. Malo sem poležal na vrtu in kasneje še malo oplel po zelenjavnem vtu … Sproti sem se vprašal, zakaj polži ne jedo zeli, ampak samo zelenjavo … Vmes sem jedel sezonsko sadje – češnje, maline, borovnice, tudi nekaj oreškov. Pa še soseda je pripravila bovlo, ki sem jo spil med ležanjem zunaj (hvala, Mojca).

“Znanje najdem na internetu. V veliko pomoč mi je bila, vsaj kar se tiče zdravja, Kitajska študija, za katero menim, da bi morala biti obvezen študijski material – vsaj na medicinski fakulteti.”

• In mine dan …

Ja … Šele zvečer sem ugotovil, da nisem pojedel nič konkretnega, zato sem si pripravil stročji fižol z zelo dobro polivko, ki sem jo slučajno namešal iz tistega, kar sem imel pri roki. Sem imel namen nekaj ‘prišparati’ še za naslednji dan, pa je bilo predobro. Tako da – dan se je obrnil naokoli, kot bi mignil. Moji dnevi so ponavadi vsi takšni, saj nimam tipične službe, kjer bi ostal osem ur dnevno in čakal na vikend.

• Se ti je že kdaj zgodilo kaj zanimivega v restavraciji ob naročanju veganske hrane?

Včasih se v veganskih restavracijah (v veganskih!) malo pohecamo, ko ob naročilu ‘zgroženi ugotovimo’, da ne strežejo mesa. Zanimivo je videti reakcijo natakarjev ali natakaric. Seveda se potem opravičimo in pojasnimo, da smo se samo šalili. Prijateljica me je enkrat povabila v restavracijo, kjer je že vnaprej povedala, da prideva dva vegana in če lahko pripravijo nekaj za naju. Mislim, da so bili vsi malo nervozni, tako ona, kot osebje. Prišel je celo kuhar, ki nam je razložil, kaj bo pripravil. Zares so se potrudili! Na koncu razlage je vprašal, če bi morda govejo juho za začetek.

• Kaj naročiš v restavraciji, ki nima veganske hrane na meniju?

Moram reči, da kar redko zaidem v neveganske restavracije. Če že grem v restavracijo, želim podpirati z denarjem tiste, ki so veganske. Ali pa vsaj tiste, ki imajo že v meniju tudi veganske obroke. Če nimajo ničesar, izberem kakšno ajdovo kašo z jurčki, brez smetane, seveda. Nikoli nisem imel nekih resnih problemov, da ne bi našel ničesar za pojest. Sem pa iz veganske restavracije že odšel s puščenim polnim krožnikom, in tudi povedal, da tega ne bom plačal, saj zažgan burger res ni bil vreden niti centa. Že tako neprijazna natakarica pa se ni kaj dosti pritoževala nad mojo reakcijo.

• Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si z veganstvom dosegel smisel življenja?

Zagotovo. Postal sem pozoren na to, kaj kupujem, kje kupujem, komu namenim svoj denar, komu namenim več časa … Veliko je zanimivih zadev, ki se jih poprej niti ne zavedaš, na svoji poti veganstva pa se pokažejo in/ali popolnoma spremenijo. Celo za moj študij pravim, da mi je dal najboljše znanje, ki sem ga lahko pridobil, to pa so – razlogi, da postanem vegan.

• Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo mesojedce?

Ne. Na sredincu leve roke imam tatu s številko 269, ki je nekakšen simbol veganstva. Torej bom vegan za vedno, saj ga bom težko zlahka odstranil.

• Imaš kakšno domačo živalico? Imata kakšen poseben ritual, obred, navado?

Imam enookega mačka Ježka, ki ima zlomljen rep. V ambulanto je prišel na pol mrtev. Po videzu čisto navaden črni maček, po karakterju pa zelo poseben. Ko zvečer gledam TV, pride do mene, se prične z glavo drgniti ob moj obraz, potem pa se z višine prekucne na hrbet, da ga božam po trebuhu. In to lahko traja ure.

“Z velikim trudom pa sedaj že nekaj časa (skoraj) ne jem procesirane hrane, zgolj kuhano ali svežo zelenjavo, sadje, oreščke, gobe, čim manj predelano in sveže pripravljeno. Od takrat opažam, da imam veliko več energije in veliko več storim za delo in v prostem času. Glede zdravja nisem imel nekih resnih težav, sem pa od takrat veliko manj bolan.”

• Kako si predstavljaš svoje življenje v prihodnosti, kakšno bi bilo tvoje idealno življenje?

Idealno življenje bi bilo, da si ob hiši uredim veliko zeleno oazo, kjer bi bi v sožitju živeli človeški in živalski stanovalci ter bi nam ta košček dajal dovolj hrane in zavetja. Mirno življenje, kjer bi bil vsak dan užitek. V glavi že imam natančno sliko tega koščka zemlje, kako bo izgledal. Seveda pa imam v mislih tudi večje projekte za živali, za katere verjamem, da se bodo nekega dne uresničili.

• Koga izmed slovenskih veganov, vegetarijancev ali presnojedcev bi predlagal za naslednjega intervjuvanca?

Sabino Potočnik. Zakja? Hm, nimam posebnega razloga, zakaj Sabino … Razmišljal sem, koga bi, pa mi je ona padla na misel …

• Kakšen je tvoj življenjski moto?

Nimam posebnega življenjskega mota. Delam tisto, kar se mi v danem trenutku zdi prav. In delam na način, da ne škodujem drugim ljudem, živalim in okolju.

• Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?

Če se ne bomo takoj odzvali na podnebne spremembe s korenitimi spremembami v našem načinu življenja, bo zelo hudo. In s tem mislim – res zelo hudo. Z veliko mrtvimi. Si to želimo?

 

Galerija: