LEONARDA FIKET: “Tudi če izgubim upanje v ljudi in svet na splošno, nikoli ne bom izgubila globokega prepričanja, da je izkoriščanje živali napačno!”

Leonarda Fiket, 23-letnica, rojena na Reki, ki se je ob začetku srednje šole preselila v Ljubljano. Živi s fantom in dvema kužkoma, Pacom in Gizmom. Zaposlena je kot osebna asistentka za hendikepirane osebe v sklopu programa Neodvisno življenje, kjer spremlja hendikepirane osebe skozi vsakodnevno življenje, jim pomaga pri negi, službi, domačih opravilih in hobijih. Leonarda rada pomaga tako živalim, kot tudi ljudem. Veganski aktivizem doživlja kot nek ‘part time job’, tako da ji ob rednem delu in aktivizmu prostega časa ne ostane več dosti. Ne ve, od kdaj točno je veganka, zelo dobro pa ve, da drugačna pot kot veganska zanjo ne obstaja več. “Gledala sem jim v oči pri vratih klavnice in te oči bom za vedno imela v glavi”, polna emocij pove Leonarda. Dekle z velikim srcem. Tudi za živali!

• Lea, zakaj in kako si ti postala veganka?

Sem ena od tistih, ki je postala veganka čez noč, torej brez prehodnega obdobja. Razlog je bila etika, in sicer, ko sem se začela zavedati, da se zame kot ljubiteljico živali spodobi, da za mojo hrano ni nobeden zasužnjen, posiljen ali mrtev. Vegetarijanstva nisem nikoli popolnoma razumela, predvsem zato, ker sem ženska in si močno želim nekoč imeti otroke. Dala sem ‘2 in 2’ skupaj in ugotovila, da je sir veliko manj vreden od tistega telička, ki je bil odtujen od mamice par dni po rojstvu, in to izključno zato, da bi njo lahko molzli. V bistvu je to popolnoma logičen tok misli, ki steče, ko se postaviš v njihovo kožo.

“Znanje (ob prehodu na vegantvo, op. p.) sem kar požirala, novo hrano pa tudi. Toliko novega je bilo za odkriti in preizkusiti, toliko nove hrane za pojesti, novih ljudi za spoznati, da celotne zadeve nisem videla kot omejevanje, temveč dejansko kot neko svobodo.”

• Kravice in njenega otroka si lepo povezala s sabo in svojim otrokom …
  

Seveda, gre za zelo podobne stvari oz odnose. Ne vem, kaj bi naredila tistemu človeku, ki bi mi dojenčka iztrgal iz rok, tako, kot ljudje naredijo kravicam, ko jim odvzamejo telička. Kako zelo globoka žalost in jeza to mora biti, si sploh ne znam predstavljati … in tudi upam, da tega nikoli ne doživim.

• Torej si veganka izključno iz etičnih razlogov? Kaj pa okolje, zdravje?

Ja, predvsem etičnih, a tudi okoljskih. Pred prehodom na veganstvo sem postajala vedno bolj okoljsko ozaveščena, trudila sem se zmanjševati odpadke in plastiko, ko pa sem pogledala dokumentarec Cowspiracy, sem dobila potrditev, da je veganstvo najbolj pomemben in učinkovit korak v smeri okoljevarstva. Posnetki so bili grozljivi, nisem si želela biti del tega.

• Zdravje?

Zdravje mi nikoli ni bila prioriteta, še zdaj se ne prehranjujem popolnoma zdravo, a še vseeno veliko bolj zdravo, kot prej. Zdravje pride samo po sebi, to je nagrada za pravilno prehranjevanje. Potem itak vse ‘pade’ v to perspektivo … Si pa seveda želim biti zdrava in močna, da bom zgled vsem bodočim vegankam in veganom, tistim, ki še kolebajo in še niso povsem prepričani, da je veganstvo edina prava in najboljša izbira.

• Kdaj pa si postala veganka?

Ne vem točnega datuma, kdaj sem postala veganka, čeprav to ni bilo tako dolgo nazaj. Od letos enkrat … Vem pa zagotovo, da se je moja aktivistična pot začela 11. aprila letos, ko sta v Ljubljano prišli dekleti iz Activism on the Road, Ruth in Shivonne, ki sta organizirali delavnico za aktiviste in ponovno obudile to sceno v Ljubljani. Od takrat nenehno delamo in tudi sami organiziramo dogodke. Tako se me da opaziti na skoraj vsaki demonstraciji, vigilu ali shodu, ki se jih redno udeležujem in jih tudi organiziram.

• Kot aktivistka si zagotovo videla kar nekaj neprijetnih prizorov izživljanja nad živalicami …

Glede na to, da imamo aktivisti Animal Save Slovenija že par vigilov za sabo, smo doživeli marsikaj. Vsakič znova smo priča grozljivi krivici, ki se živalim dogaja vsak dan. In ne samo eni, ampak tisočim, milijonim in milijardam po svetu. Čez 15 tisoč piščancev na poti v zakol v Pivki, stlačenih v majhne škatle, natovorjenih na tovornjak, obešenih za noge na tekoči trak, ki jih za tem pomočijo v električno kopel in ns koncu prerežejo vrat. Tu je še nešteto krav, bikov in teličkov, katere smo pospremili na zadnji poti v Celju in Mariboru, prav tako zatlačenih v prikolice, privezanih za gobce in rogove, umazanih, prestrašenih, poškodovanih, nekaterih tudi že mrtvih …

• Oh, hudo slišati, kaj šele videti, doživeti …

Ja, zelo. Tu se še majhni prašički, ljudje jim pravijo odojki … 15 njih stlačenih v majhni prikolici, ki so se drli in klicali na pomoč celo jutro med iztovarjanjem in dušenjem v plinski celici. Kriki, zvoki kopit ob železnih tleh, solze v očeh krav, zmedeni pogledi teličkov, smrad krvi in gnoja … vse to nas še dneve po dogodku preganja. Ujamem se še dolgo za tem, kako gledam slike in posnetke, in padem v neko čudno prazno stanje, iz katerega me iztrga jeza. Jeza, ki jo je potem treba procesirati in preleviti v motivacijo, ki nas žene naprej v delo in ozaveščanje.

“Ljudje so postali zelo oddaljeni od vira mesa mleka in jajc, grozne oz grozljive posnetke pa takoj pripišejo tujini. Mi si želimo pokazati, da se to dogaja tukaj, pri sosedu, pri kmetu, v Sloveniji.”

• Potem zagotovo ni bilo težko opustiti navado uživanja trupelc in njihovih izločkov?

Mislila sem, da mi bo veliko težje, a sem imela tako intenziven ‘šnelkurs’ o etiki in izkoriščanju živali, seveda tudi zahvaljujoč vsem dokumentarcem in vsemu napisanem o tem, da je bila to povsem zadostna ‘šok terapija’. Vse se mi je istega trenutka zagabilo in … pravzaprav sem ta prehod na veganstvo obrnila na pozitivo in ga skušala dojeti in vzeti kot nekakšen jezikovni tečaj ali učenje novega športa. Znanje sem kar požirala, novo hrano pa tudi. Toliko novega je bilo za odkriti in preizkusiti, toliko nove hrane za pojesti, novih ljudi za spoznati, da celotne zadeve nisem videla kot omejevanje, temveč dejansko kot neko svobodo.

• K temu je verjetno največ prispeval ravno aktivizem?

Ja, kamlu za tem prehodom je prišel še aktivizem … Ko sem svojim zrezkom, jajcem in mleku ‘pogledala v oči’, sploh ni bilo nobene možnosti, da si spet kaj takega zaželim imeti na krožniku, kvečjemu sem izgubljala apetit za vse. Sicer pa – saj mleko še vedno pijem, sir še vedno jem, čokolade in sladolede prav tako, le v veganski različici.

• Si uspela koga nagovoriti na veganstvo ali si raje s svojimi dejanji zgled?

Glede na to, da se ukvarjam z aktivizmom, si definitivno ne želim biti tiho. Nekaj časa je krožila zanimiva analogija, v kateri človek s palico tepe psa in sprašuje drugega, ki hodi mimo, če bi mu pomagal. Ta drugi ima tri možnosti – lahko se mu pridruži in skupaj tepeta psa, lahko pa reče: “Ne, hvala!” in gre mimo. Lahko ga pa tudi ustavi in mu pove, da to, kar dela, ni prav ter mu vzame palico iz rok. Želim si biti zadnji, tisti, ki vzame palico. Želim si biti tisti, ki naredi vse, kar je v mojih močeh, da ustavi trpljenje. To se trudimo delati čim več in na vse možne načine.

• Katerih dogodkov se udeležuješ, kdo jih organizira?
  

Katarina Radaljac organizira dogodke Cube of Truth v Ljubljani, katerih se zelo rada udeležim, Timotej Černjač in jaz pa sva začela organizirati dogodke Ne izkoriščanju živali!, ki so se zdaj – zahvaljujoč Maji Kralj in Kristini Franza – razvejali tudi v Celje in Koper. Malo težja, a vseeno zelo pomembna oblika aktivizma, je Animal Save, to so vigili oz. bdenja pred klavnicami, pri katerih se poslavljamo od živali, fotografiramo in snemamo, da bi ljudem znova približali proces reje prevoza in klanja. Imamo jih zaenkrat v Celju, Pivki in Mariboru, sledi pa še več lokacij.

• Kaj menite, da dosežete s tem?

Ljudje so postali zelo oddaljeni od vira mesa mleka in jajc, grozne oz grozljive posnetke pa takoj pripišejo tujini. Mi si želimo pokazati, da se to dogaja tukaj, pri sosedu, pri kmetu, v Sloveniji. Pred kratkim sem si tudi obljubila tesnejše sodelovanje s Pravljico, prvo in največjo izobraževalno kmetijo miru v Sloveniji, kje živijo rešene rejne živali. Idej in želja je ogromno, naše misli so glasne, časa je pa vedno manj, saj se novi projekti kar materializirajo vsak dan. Če kdo ve, kako se lahko kloniram, ali pa vsaj teleportiram, bom zelo hvaležna vsake informacije.

“Generalno velja, da je večina ljudi proti mučenju živali, a so hkrati prepričani, da je reja in pridelava mesa – human proces! Ker je pač vse tako lepo skrito – za stenami … in na koncu še zapakirano v ‘sladke’ in barvite paketke.”

• Toda abolicionistični vegani so mnenja, da s temi protesti, recimo pred klavnico, živalim – med drugim – dajete le lažno upanje, da jih boste rešili, potem pa jih vseeno čaka – kruta smrt …
  

Ja, marsikdo, ne samo abolicionistični vegani, meni, da je naša prisotnost živalim škodljiva. Eni pravijo, da nas, ljudi vidijo kot grožnjo, saj so jim ravno ljudje celo življenje provzročali trpljenje, drugi pa, da jim zbujamo lažno upanje z dotiki in nežnimi glasovi. Priznam, da sama nisem prepričana, kaj jim gre po glavi, ko nas vidijo, njihovi odzivi so različni. Eni nas radovedno gledajo, iščejo dotik, eni čisto brez upanja samo stojijo in gledajo v prazno, eni so pa zelo uznemirjeni že ob prihodu. Trudimo se biti čim bolj mirni in tihi zato, da jim ne provzročamo stresa. Živalim, ki so očitno vznemirjene, se ne približujemo.

• Kaj pa je potemtakem za vas cilj takih akcij?

Cilj takih akcij ni reševanje živali in nam je popolnoma jasno, da je njihova usoda že ‘zapečatena’. Le v redkih primerih se da nagovoriti delavce, naj predajo kakšno žival, kar pa nam v Sloveniji še ni uspelo, je pa res tudi to, da jih ne bi imeli niti kam dati, saj pri nas zavetišča za rejne živali ni. Moj cilj pri takih akcijah je ta, da smo prisotni na kraju, kjer se dogaja krivica in s tem kažemo, da jo vidimo in da nam ni vseeno, da se dogaja … Da delimo fotografije in posnetke, s katerimi si želimo pripeljati proces reje, klanja in prevoza v javnost.

• Ampak, saj ljudje vedo, da se to dogaja …

Vemo, da ljudje že vejo, kaj in kako se dogaja, manjka pa aktivno zavedanje in razmišljanje o tem. Bolj kot bomo o tem govorili in to kazali, več priložnosti damo ljudem, da o tem premislijo in se pogovarjajo. Generalno velja, da je večina ljudi proti mučenju živali, a so hkrati prepričani, da je reja in pridelava mesa – human proces! Ker je pač vse tako lepo skrito – za stenami … in na koncu še zapakirano v ‘sladke’ in barvite paketke.

• Od kod črpaš znanje, kdo je (bil) tvoj veganski ‘učitelj’?

Znanje črpam iz interneta in knjig. Na žalost nobeden od mojih prijateljev iz časov pred veganstvom ni vegan, zato nisem imela nikogar, ki bi me ‘držal za roko’ in vse razložil. Spletna stran Slovenskega veganskega društva je fantastični vir informacij o hrani in zdravju, o aktivizmu pa sem se učila od kolegov aktivistov in uspešnejših aktivistov iz tujine, izmed katerih bi izpostavila Earthling Eda, Joeya Carbstronga, Jamesa Aspeya, itd.

“Zdaj, ko se aktivno zavedam, da so živali dejansko – posamezniki z moralno vrednostjo, ne bi nikoli našla zadosti tehtnega razloga za povratek med mesojedce. Gledala sem jim v oči pri vratih klavnice in te oči bom za vedno imela v glavi.”

• Vam tudi izkušenejši vegani priskočijo na pomoč?

Ja, seveda nam pomaga tudi ‘stara garda’ aktivistov, ki so bili tukaj že leta pred nami. Tudi oni nam še zdaj podajo kakšno koristno informacijo in pomagajo, ko se nam nekje zatakne. Pravzaprav se mi zdi, da se vsi skupaj učimo sproti. Zdi se mi pomembno, da ne pozabimo, da se bomo učili še dolgo časa.

• Imate vodjo, liderja?

Nimamo voditelja, vsakemu gre kaj drugega bolj od roke in se trudimo delovati kot celota in hkrati ohranjati svojo neodvisnost.

• Ti je veganstvo prineslo kakšne koristi?

Veganstvo samo ne, veganski aktivizem pa definitivno. Velikokrat se pogovarjamo o temu, koliko novega smo se naučili o sebi, drugih ljudeh in živalih, odkar organiziramo in hodimo na demonstracije. Perspektiva se ti kar konkretno spremeni, prioritete pogosto malo preuredijo. Naučiš se ogromno o človeški psihologiji in obnašanju, gradiš samozavest in nadgrajuješ besedni sklad in retoriko.

• Primer?

Recimo, nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bom nekoč stala na ulici in se pogovarjala z ljudmi o etiki prehrane in izkoriščanju živali, nikoli pred tem namreč nisem marala javnih nastopov. Še manj pa sem mislila, da bom kdaj stala pred klavnico in se poslavljala od živali, preden le-te stopijo na klavno linijo, jih gledala v oči in doživljala taka močna čustva.

• Zagotovo ste s kolegi in kolegicami, s katerimi se skupaj borite za neizkoriščanje živali, stkali pristne vezi …

Seveda. Na tej veganski poti sem srečala in spoznala veliko neverjetnih ljudi, katerih se bom spominjala do konca življenja. Prinesli so mi ogromno znanja in novih izkušenj v moje življenje in se tudi zaradi njih počutim bolj bogata v duši.

• Kako izgleda tvoj dela prost dan?

Soboto ponavadi začnem malo pozneje, spijem dve kavi, nahranim pse, potem pa gremo na sprehod. Takrat imamo ponavadi demonstracijo, ob sobotah je to praviloma Cube of Truth, pred tem se vedno dobimo na kavi, poklepetamo in planiramo nadaljnje shode. Skoraj vedno je potrebno ‘zadnjo minuto’ še kakšne vizitke sprintat, pa letake, plakate … Ja, je kar pestro. Ponavadi se dobimo na Prešercu, imamo orientacijo, določimo kaj bo kdo delal in začnemo. Po treh urah pretežno prijetnih in spodbudnih pogovorov gremo kaj dobrega pojesti ali popiti. Če je Miha prost, se odpraviva kam v naravo, na izlet, včasih pa tudi samo lenariva, rada pogledava film in dokumentarce ali se igrava s psi.

“Odstop od veganstva bi doživela kot nekakšno ločitev od mojih moralnih prepričanj in mislim, da bi me to na nek način razčlovečilo. Je taka stvar, ki je precej neodvisna od zunanjih dejavnikov.”

• Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si z veganstvom dosegla smisel življenja?

Veganstvo samo po sebi ne. Izpopolnjujejo me majhne stvari in dogodki, ki so zadnje čase tesno povezani z veganstvom in aktivizmom. Smisel življenja je po mojem mnenju to, da dosežem neko ravnovesje … Da pomagam ljudem in živalim, hkrati pa pustim tudi sebi pomagati, da ima vse nekako svoj smisel. Rada najdem veselje in ljubezen vsak dan, se počutim dobro in delujem s ciljem – dobro za vse.

• Ampak do te faze, do takega razmišljanja je verjetno pripeljalo ravno veganstvo …

Ja, dejstvo je, da so se vse te stvari začele dogajati, ko sem začela živeti bolj etično in smiselno, in veganstvo je bila neka prelomnica, ko sem na svet začela gledati širše. Zdi se mi, da enkrat, ko začneš razmišljati sočutno pri vsakem obroku in nakupu, se to prelije tudi v partnersko življenje, prijateljstva in službo, po mojih izkušnjah pa to prinese same dobre stvari.

• Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo mesojedce? Zakaj ja oz zakaj ne?

Nikakor ne. Zdaj, ko se aktivno zavedam, da so živali dejansko – posamezniki z moralno vrednostjo, ne bi nikoli našla zadosti tehtnega razloga za povratek med mesojedce. Gledala sem jim v oči pri vratih klavnice in te oči bom za vedno imela v glavi. Na demonstracijah nas pogosto vprašajo, če bi jih jedli v primeru, da bi se z njimi ravnalo humano/etično, a odgovor je jasen. Definitivno – ne. Human zakol ne obstaja, prosta reja je pa itak samo oznaka na pakiranju, za ‘lažje srce’ kupca in debelejšo denarnico prodajalca. Živali niso tukaj za nas, ampak so tukaj z nami. Od njih bi – namesto, da jim jemljemo meso, mleko in jajca, – morali črpati znanje in ljubezen.

• Še ena veganka torej, za katero ni povratka …

Definitivno. Odstop od veganstva bi doživela kot nekakšno ločitev od mojih moralnih prepričanj in mislim, da bi me to na nek način razčlovečilo. Je taka stvar, ki je precej neodvisna od zunanjih dejavnikov. Tudi če izgubim upanje v ljudi in svet na splošno, nikoli ne bom zgubila tega globokega prepričanja, da je izkoriščanje živali napačno.

• Koga izmed slovenskih veganov, vegetarijancev ali presnojedcev bi ti predlagala za naslednjega intervjuvanca/ko?

Iris Schröder Lavrič in njen mož Aleš sta človeka, od katerih se lahko vsi veliko naučimo in rada bi, da z nami delita svojo zgodbo in zgodbo Pravljice.

• Kakšen je tvoj življenjski moto?

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (iz knjige Mali princ)

“Human zakol ne obstaja, prosta reja je pa itak samo oznaka na pakiranju, za ‘lažje srce’ kupca in debelejšo denarnico prodajalca. Živali niso tukaj za nas, ampak so tukaj z nami.”

• Kaj želiš sporočiti ljudem, bodisi vsejedcem, bodisi veganom?

Veganom želim, da ohranijo fokus in ne obupajo od veganstva. Vse, kar delamo, zdaj ne prinese rezultatov, a to še ne pomeni, da rezultatov ni in ne bo. Vidimo, da se veganstvo razvija, pomembno je ujeti ta val in se truditi še naprej. Polagam jim vsem na srce, da se poskusijo udeležiti kakšne demonstracije, ker jih je zdaj toliko različnih, da se sigurno najde nekaj za vsakega. Nismo ekstremisti, nismo agresivni, smo miroljubni in promoviramo sočutje, zato je trenutno aktivistično dogajanje v Sloveniji primerno za vse ljudi.

• Morda še sporočilo vsejedcem?

Z vsejedci se pa raje zmenim ‘na štiri oči’ …

 

Povezave:

• Leonarda Fiket (Facebook profil)
• Celje Animal Save
• Zemljani Slovenije
• V Pravljici – izobraževalna kmetija miru

 

Galerija: