IntervjujiVegan

DAŠA KEBER: “Ko sem se končno odločila, da neham jesti meso, mi je bilo najtežje predvsem zaradi babice …”

Daša Keber, grafična oblikovalka ter producentka kreativnih medijev. Rada tudi fotografira, ilustrira, pleše in dela na vrtu, ki se vsako leto povečuje. S partnerjem sodelujeta tudi poslovno in sicer ustvarjata predstavitvene animacije, logotipe, spletne strani in zabavne igrice za Android telefone pod imenom Woop playground production. Veganka je cca 6 let, torej nekje od leta 2012.

  • Verjetno tudi tvoja navezanost na živali sega že v rano mladost?

Ja, z živalmi sem povezana že od otroštva dalje. Kot majhna punčka sem lahko ure in ure čepela na vrtu in opazovala deževnike, hroščke in čebelice – že od nekdaj me izredno fascinirajo! Takrat sem bila tudi zelo očarana nad Jane Goodall in Dian Fossey in prepričana sem bila, da bom, ko bom velika, reševala gorile. Spomnim se tudi, da sem vedno imela živali doma, še celo hroščke sem nosila v stanovanje. Takrat sem bila še otrok in nisem razumela, da ko imaš nekoga rad, narediš, kar je za njega najbolje, kar pa za veliko živali pomeni, da jih pustiš na svobodi.

  • Kdaj si začutila, se zavedla, da živali niso na svetu zato, da se jih muči, kolje?

Spomnim se enega grozljivega dogodka dolgo nazaj, ko sem bila nekje na obisku, sedeli smo zunaj in kar naenkrat so po vasi začeli odmevati grozljivi kriki prašička. Postala sem panična, najraje bi se skrila, ko pa sem pogledala naokoli, sem videla, da sem edina, ki je tako reagirala. Takrat mesa nisem več jedla. Vsem ostalim se je to zdelo dokaj normalno, smejali so se naprej, jaz pa sem mislila, da se bom kar zadušila od groze.

“Na teh shodih prav tako spoznaš, kako zelo so ljudje navezani na svoje navade in tradicije, kakšna jeza, celo agresija in kakšne žaljivke ter izgovori priletijo iz njih, ko se počutijo napadene. Velik del ljudi v sebi čuti, da to ni prav in ti napadi jeze so obrambni mehanizem.”
  • A kar dolgo časa si bila tudi sama vsejedka, kajne?

Ja, dolgo časa sem bila vsejedka, kljub temu, da sem imela živali neizmerno rada. Nekako sem bila tako navajena, uspelo mi je dolgo (predolgo) časa gledati stran in ločevati živali na krožniku in živali, ki jih božam in občudujem. Sem pa vedno več razmišljala o tem, vedno bolj sem čutila, da nekaj ni v redu, da ne morem imeti rada živali in jih hkrati jesti. Dolgo sem zbirala pogum, da se odločim in povem, da ne bom več jedla živali. Ko sem se končno odločila, da neham jesti meso, mi je bilo najtežje predvsem zaradi babice, ker ji je veliko pomenilo, da jemo, kar skuha, s tem so bile povezane naša družinska srečanja, nisem je želela prizadeti.

  • Oh, ti običaji in ‘čustvena navezanost’ na hrano …

Ljudje se tako zelo oklepamo teh družinskih običajev in čustva povezujemo s hrano. Moja mama me je vedno podpirala pri tej odločitvi in za to sem ji neizmerno hvaležna, imam srečo, da sva res dobri prijateljici, ki si stojita ob strani. Na žalost pa se je moja odločitev nekje vmes ustavila pri ribah, kar zdaj neizmerno obžalujem, tudi ribe in druge morske živali čutijo in si želijo živeti. In tako neverjetne so! Dolgo sem razmišljala o tem, da bi rada postala veganka in potem sem si ogledala film Zemljani. BUM.

“Vsakič, ko vidim kamion z dušicami, ki bodo ugasnjene, zaboli. Vsakič, ko grem mimo temnega hleva, zaboli, vsakič, ko vidim reklamo za kose mrtvih živali, zaboli, vsakič, ko vidim reklamo za mleko, se spomnim na mame krave in njihove otroke … In zaboli.”
  • Aha, Zemljani so bili prelomnica?

Ja, to je bila tista brca v rit, ki sem jo potrebovala za končno odločitev, da neham podpirati to kruto industrijo. Jokala sem za vse živali, vse notri me je bolelo od žalosti, čutila sem njihovo bolečino in še danes jo, vsakič znova. Po tem se nisem več mogla pretvarjati in gledati stran. Tega nisem več mogla podpirati. Živali čutijo veselje, žalost, strah, tako kot jaz in ni nobenega izgovora, ki bi opravičil to kar jim delamo. Imamo izbiro vsakič, ko stopimo v trgovino.

  • Tudi ti meniš, da vegetarijanstvo ni dovolj?

Seveda. Vegetarijanstvo še zdaleč ni dovolj in veganstvo je edini način kako ustaviti izkoriščanje in trpinčenje živali. Mlečna in jajčna industrija sta prav tako kruti, če ne še bolj, kot mesna. In kakorkoli obrneš, konec koncev gre vedno za izkoriščanje živega bitja in jemanje nečesa, kar ni naše.

  • Veganka si torej nekje od 2012 …

Ja, veganka sem sedaj že približno 6 let in edina stvar, ki jo obžalujem je ta, da se za ta korak nisem odločila že veliko prej. Zdaj kar težko verjamem, da sem bila to jaz, da sem bila del tega.

  • Kakšna je bila reakcija družbe?

Prijatelji sprejemajo mojo določitev, z veseljem tudi poskusijo vegansko hrano, je pa vseeno pri nekaterih prisotno malo zbadanja. Ne mislijo sicer nič slabega, ampak ne razumejo, da jaz ob vsaki taki pripombi pred očmi vidim trpeče živali in vsakič zaboli. Prav tako imam srečo, da mojo odločitev sprejema tudi moja družina, pa čeprav mogoče ne razumejo najbolje.

“Jokala sem za vse živali, vse notri me je bolelo od žalosti, čutila sem njihovo bolečino in še danes jo, vsakič znova. Po tem se nisem več mogla pretvarjati in gledati stran. Tega nisem več mogla podpirati. Živali čutijo veselje, žalost, strah, tako kot jaz in ni nobenega izgovora, ki bi opravičil to kar jim delamo. Imamo izbiro vsakič, ko stopimo v trgovino.”
  • Si edina veganka v družini?

S ponosom lahko povem, da se je malo za mano za veganstvo odločila tudi moja mama, izredno sočutna in topla oseba. Moj partner pa je bil vsejed, ko sva se spoznala, nikoli ga nisem v nič silila, sem mu pa podala informacije, skupaj sva si ogledala različne dokumentarce na temo izkoriščanja živali in tudi zdravja. Prav tako je z velikim zanimanjem vsakič poskusil moje jedi in veganske izdelke in kmalu se je sam odločil, da tudi on ne bo več del tega. Zdaj je že približno 3 leta vegan. Neprecenljivo je imeti partnerja, ki te razume in ima enaka načela, ter se prav tako trudi narediti spremembo v svetu. Tudi veliko lažje je, če imaš nekoga ob sebi, s katerim se lahko pogovarjaš o teh občutkih.

  • Se ti je kdaj v javnosti zgodil kakšen neljub dogodek?

Enkrat so na službeni zabavi skupaj s hrano na pladnju prinesli prašičjo glavo. Morala sem stran, bilo je, kot bi se znašla sredi grozljivke. In tako sem počasi dojela v kakšnem grozljivem svetu živim. Da je klanje živali sprejeto kot povsem običajna stvar, da ljudi sploh ne gane. To me šokira vsakič znova. Bolj kot sem raziskovala in si širila obzorja, bolj sem spoznala, da ne gre le za prehrano temveč tudi oblačila, zabavo, kozmetiko …

  • Ampak ti nisi le veganka, si aktivna veganka, aktivistka. Zakaj?

Ugotovila sem, da to, da sem veganka, enostavno ni dovolj. Da želim narediti nekaj več, vsaj poskusiti! Zdaj, ko le lahko, sodelujem na shodih, kjer ljudi ozaveščamo o tem, kako grozljive stvari morajo živali doživljati vsako minuto samo zaradi našega užitka. Na teh shodih prav tako spoznaš, kako zelo so ljudje navezani na svoje navade in tradicije, kakšna jeza, celo agresija in kakšne žaljivke ter izgovori priletijo iz njih, ko se počutijo napadene. Velik del ljudi v sebi čuti, da to ni prav in ti napadi jeze so obrambni mehanizem. Na žalost pa srečaš tudi veliko ljudi, ki jim je povsem vseeno, povsem otopeli so. In tega me je strah, te brezbrižnosti. En od mojih načinov aktivizma so tudi ilustracije. Včasih lahko občutke spravim iz sebe samo skozi risbo in upam, da se moje ilustracije koga dotaknejo.

  • Tvoj aktivizem sega tudi preko meja …

Ja, na Facebooku imam tudi stran, kjer objavljam svoje ilustracije in so namenjene ozaveščanju, je pa vsebina v angleščini.

  • Nameravaš ostati aktivistka tudi v prihodnje?

Izredno pomembno se mi zdi, da vsi mi, ki že vemo, kaj se dogaja in smo končno spregledali, informiramo ostale. Ne smemo ostati tiho, moramo biti aktivni! Za živali. To jim dolgujemo, saj so zaradi nas zaprte, izkoriščane in trpinčene. Vsak lahko najde nekaj, kar lahko naredi. Lahko piše objave, blog, lahko snema videe, piše pesmi in zgodbe, riše, organizira shode in ozavešča prijatelje in znance. Živali nas potrebujejo.

“Ja, dolgo časa sem bila vsejedka, kljub temu, da sem imela živali neizmerno rada. Nekako sem bila tako navajena, uspelo mi je dolgo (predolgo) časa gledati stran in ločevati živali na krožniku in živali, ki jih božam in občudujem. Sem pa vedno več razmišljala o tem, vedno bolj sem čutila, da nekaj ni v redu, da ne morem imeti rada živali in jih hkrati jesti.”
  • Ko si aktivist dlje časa, ko se ‘navadiš’ na grozote, postane vse skupaj kaj lažje?

Biti vegan in tolikokrat videti in “spoznati”, kaj se dogaja živalim, s časom ne postane nič lažje. Vsakič, ko vidim kamion z dušicami, ki bodo ugasnjene, zaboli. Vsakič, ko grem mimo temnega hleva, zaboli, vsakič, ko vidim reklamo za kose mrtvih živali, zaboli, vsakič, ko vidim reklamo za mleko, se spomnim na mame krave in njihove otroke … In zaboli. Ampak vse to mi daje zagon, da ostanem aktivna in iščem nove načine, kako ljudem odpreti oči. Izredno hvaležna sem za vse ljudi, ki so že vegani in se tako zelo trudijo spremeniti svet, ti ljudje mi dajejo upanje.

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE