Betina Habjanič: “Najhuje je, da se klanje dojema kot normalno.”

O RUBRIKI | V rubriki Pričevanja veganov vsak mesec predstavljamo osebno zgodbo enega vegana/veganke. Pričevanja razkrivajo, zakaj se ljudje odločajo za veganstvo, kakšne spremembe to prinaša v njihova življenja in kakšne koristi vidijo v tem. Pričevanja so vzeta iz knjige Odločitev za ljubezen – 100 pričevanj slovenskih vegank in veganov, ki je izšla leta 2020 pri Založbi Planet. Avtorica knjige Sara Zupan trenutno pripravlja že drugi del. Vse, ki živite vegansko in si želite, da bi bilo vaše pričevanje vključeno v knjigo, vabimo, da pišete avtorici na e-mail sara.zupan@cajtng.net. Tudi vaša zgodba je lahko del nove knjige! Če želite naročiti knjigo Odločitev za ljubezen – 100 pričevanj slovenskih vegank in veganov, prav tako pišite na sara.zupan@cajtng.net ali pokličite na 070 386 121.

Betina Habjanič (Ax Ax, 29, Maribor) dela kot vizualna umetnica in performerka. Veganka je od leta 2008. Nekega dne si je ogledala dokumentarni film Our daily bread (Naš vsakdanji kruh) in se zavedela, da je biti vegetarijanec premalo. Po tem dokumentarcu se je, čeprav takrat še ni poznala termina »veganstvo«, odločila, da preseka z vsem. Pravi, da ni ena tistih, ki so o tem brali in študirali, pri njej je to prišlo iz nekega notranjega spoznanja in čustva.

OTROŠTVO

Ko sem bila otrok, doma nismo klali živali, a sem se vseeno zjutraj zbujala ob zvokih klanja prašičev. Kot otrok sem bila veliko zunaj, pobirala sem polžke, do vsega, celo do rastlin, sem čutila neko bajno empatijo. Ko so sosedje klali … tisto cviljenje … Zbudila sem se, ker sem slišala, a videla nisem ničesar, ker sem bila v hiši; samo slišala sem. Tega se dobro spomnim. To me je nekako zaznamovalo. Druga takšna stvar pa je bila, da sem kasneje delala blizu klavnice. Kar naprej sem se vozila mimo nje, gor in dol, gledala tovornjake z živalmi, vonjala kri … Ni mi bilo jasno, kako so lahko v Mariboru nasproti klavnice borovci in je v času festivala Lent tam vse živo, ljudje se vozijo po travi, sprehajajo svoje psičke, pari se poljubljajo, tam naokoli pa vse smrdi po krvi! Pa ne samo po krvi; je kri z urinom, kri z gnojem, in to je tam povsod okrog … Tudi to me je zaznamovalo. Tako senzibilna sem, da je do mene vse prišlo preko čutov, preko čutov in čustev v misli.

V teh letih veganstva, ki so za mano, sem razvila zelo različne načine kooperiranja z nevegani, od tega, da sem se na več protestih morala fizično umakniti, ker je bilo tako bolje, do tega, da sem poskušala ljudem na zelo lep način razložiti določene stvari. Ampak zdaj vidim, da lahko najbolj vplivam na ljudi – tudi ko delam v kolektivih, kjer jedo meso – tako, da jim preprosto samo pokažem. Ko ljudje, ki jim postanem ljuba, to vidijo – vsi postanejo vegani. Slej ko prej. Ker vidijo ta moj »attitude«, to bolečino. Ko sem recimo delala v Kapelici, ko sem šivala prašičjega mladička iz kosov nazaj v en kos, je moja kolegica rekla enim kolegom: »Če pa ga je zašila nazaj …« Enkrat smo dobili eno truplo in prišel je mesar, dala sem tisto narazen, oni so žagali, špricalo je naokoli, to je bila taka scena … Ljudje so prišli gledat, kaj se dogaja … Mi smo imeli vse tisto na mizi, na črnem polivinilu, hja, nič takega, ne? In sem jim rekla samo: »Zdaj pa mi povejte, je TO bolno,« (pokazala sem na mizo) »ali sem jaz bolna?« Ne, TO je bolno, so rekli. TO ni kul.

POGOVOR Z LOVCEM

In zato poskušam delovati na ta način, da sem samo človek, da posredujem svojo človeško izkušnjo te bolečine. In to se ljudi najbolj dotakne. Ko vidijo, da res trpim. Recimo, enkrat sem imela pogovor z enim lovcem z Oxforda, ki mi je kazal svojo jakno, kam se vtakne puška in tako naprej. Rekla sem mu: »Veš, jaz vsak dan tečem. Tečem po Rožniku in na neki točki velikokrat vidim srne. In se ustavim, obstanem nekaj metrov stran od njih in jih samo gledam in se čudim in občutim hvaležnost. Kakšno bitje! Ne morem, ne morem si niti predstavljati, da bi v tem trenutku, ki je »beyond life«, v trenutku čistega občutenja tega bitja, vzela puško in jo ubila …« Na koncu pa sem mu rekla še: »Ampak veš kaj, vesela pa sem zate. Ker ti je lažje.« In to ga je zadelo. Bil je šokiran. Jaz sem vstala in šla. Ni bilo nekih moraliziranj, nobene agresivnosti. Samo povedala sem mu, kaj jaz čutim ob tem. To ljudi zadene. Ko človek človeku pokaže svojo notranjost. Vedno te bo zadela ljubezen do drugega.

VLEKA PRAŠIČA PO LJUBLJANI

Verjetno me ljudje na splošno najbolj poznajo po vleki prašiča po Ljubljani. V nekem trenutku sem dobila to idejo, ker je bila Ljubljana v svoji celici udobja in prestiža in užitka in potrošništva tako zaprta in zabasana, da nisem mogla svojega psa dostaviti do svoje sestre, da bi šla lahko na faks, morala sem vse naokrog. Bilo je malo pred božičem. Takrat sem delala v hiperrealizmu oziroma v ready-made artu. Zbirala sem torture tool-e (pripomočke za mučenje), to so razni čudoviti, minimalistični pripomočki rejne in klavne industrije, ki se bodo kmalu tudi razstavili. Prišla sem torej na faks, listala sem katalog – obstaja namreč celo katalog teh pripomočkov – in kazala kolegom en tulec iz nerjavečega jekla, popolno je narejen, zelo lep patent, minimalna estetika, ampak, kaj se z njim dela? Vanj vtakneš prašička, ga na živo kastriraš, zob mu odščipneš, uho mu odščipneš, rep mu odščipneš, šus antibiotikov mu daš, zaradi česar je naš umrl. Kolegi so samo gledali. »Pa tak čudovit objekt je!«

En pripomoček se imenuje piglet catcher. Sem rekla, kaj če bi s temle šla med prašičke in bi enega – paf – ulovila in ga ubila? Če pa je to tako normalno, če smo mi res taki lovci in imamo take čekane v ustih za ubijanje živali … potem si jaz lahko peljem tole domov, ne?! No, in potem sem rekla svojemu mentorju: »Mogoče se ti bom zdela nora, ampak kaj, če bi šla po Čopovi in bi vlekla prašiča za sabo, da bi ljudje videli, kako je to bizarno, da ubijamo druga bitja in jih vlečemo po tleh … Doma ga bom pa raztrančirala, v čem je problem? V čem bi lahko bil problem, če je to itak osnovna funkcija teh živali?« Problematizirali smo tudi zakonodajo: do štiri prašiče na osebo lahko ubiješ. Ko sem predstavila to idejo, so se okrog mene množično dvigale roke: »Jaz sem s tabo.« »Jaz sem s tabo.« »Jaz sem s tabo.« V dveh tednih smo dobili ilegalno prašiča.

 

Sicer sem naredila veliko napako, ker nisem dokumentirala pridobivanja tega prašiča, ker se je tudi med tem postopkom zelo dobro videlo, kakšen je naš odnos do te vrste. Kakorkoli, ta naša zadeva je bila izvedena zelo hitro, brez kakršne koli izjave medijem, in označena je bila kot provokacija. Veliko ljudi, ki jih poznam, je bilo proti. Moj oče mi je rekel: »V zapor te pa ne pridem iskat.« Ampak jaz sem MORALA to narediti, ker me je zanimalo, ali sem samo jaz tista, ki to tako ekstremno čutim in doživljam, ali sem jaz tista, ki je izgubila vse standarde glede tega, kaj je normalno in kaj ni. Izklopila sem vse in si naredila zabavo.

In videla sem, da je bil to za ljudi ogromen šok. Prišli so policija, karete, higienska inšpekcija, najeti smo morali odvetnika, morali smo na zaslišanja, morali smo plačevati kazni, še dolgo po tistem sem dobivala kuverte domov. To je bila res ena taka provokacija, ki je bila narejena v dveh tednih, v času božiča. Najprej nisem vedela, kje bom dobila sto kilogramskega prašiča, ubitega in v enem kosu brez »korektur« klavnice, a na srečo sem imela dober kolektiv in smo vse skupaj zelo dobro naredili, tako rekoč »in your face« zadeva je bila to … Če je to itak normalno, kaj je potem nenormalnega v tem, kar jaz delam? Policiji sem rekla: »Ja, kaj je pa narobe? Prašič je zaklan, tu imam račun, kupila sem ga in zaklala, res ga imam na foliji, ampak, jebi ga, avta pač nimam … Kaj je narobe?« Policist mi je rekel: »Veš, to se TAM naredi, ne tu.« »Aha,« sem rekla, »tudi otroka se posili tam, med štirimi stenami, kajne, tu pa ne, tu nočemo tega.« To imamo vsi v sebi. TUKAJ nimamo problemov in jih tudi nočemo. Zakaj bi kdo hotel to gledati?

Ampak, zanimivo, na koncu so tistega prašiča pokrili in odpeljali kot truplo. Naredili obdukcijo …

Čeprav so ljudje ta moj performans doživeli kot šok, to v resnici ni bil noben šok. Kakšen šok, lepo vas prosim. 1200 NA URO SE JIH POBIJE. Na YouTubu imate milijon videov. Eni od njih prikazujejo, kako se tisti v klavnicah zabavajo. Maltretirajo. Fešto si naredijo. Če pa bi recimo jaz to naredila s svojim psom, bi bila preganjana po celem svetu. Zanima me, h kateremu kmetu in v katero klavnico gre kdajkoli kdo preverjat, kako »humano« je bila kakšna žival ubita? In zakaj pravzaprav? Tako se odkriva plat družbe, ki ji rečemo hipokrizija.

“ŠKANDAL” V ŠKUCU

Moj kolega Franz Purg je pred dvajsetimi leti v Škucu izvedel podvig, na katerega se je pripravljal eno leto. V galerijo je postavil mizo, polno mesa, prišli so ljudje, lepo oblečeni, urejeni, jedli so, pili vino … Nakar se je preoblekel in šel v drug prostor. Tam je bil boks, v katerem je imel telička. Ljudje so gledali, kaj se bo pa zdaj zgodilo, božali so telička, vsem je bil všeč. Takrat je prišel do njega kurator in mu rekel: »Franz, prosim, usedi se, ne naredi tega, poglej, kako ga imajo vsi radi, ne bo v redu, ne naredi tega.« O, ne. S klavcem vzameta telička iz boksa, ljudje so še malo papcali, malo gledali, bili so v pričakovanju, u, kaj se bo pa zdaj zgodilo, performans bo. Franz prime telička pod vratom, sproži »omamni« strel v njegovo lobanjo, mu z nožem prereže vrat. Teliček pade, se trese na tleh, izkrvavi. Ljudje hodijo bruhat. Potem so ga tožili, odšel je iz Slovenije. Kakšen bolnik! Čakajte malo, ta teliček je bil na listi za uboj – to je vendar čisto normalno? Še lepše se mu je to zgodilo, umrl je v galeriji. In bil je edini, ni jih bilo še tisoč za njim! Ubil ga je na najmanj krut način, vi temu rečete »humano«. In vsi ste malo prej jedli meso, ne? Kaj je torej zdaj narobe?

Najhuje je, da se o teh stvareh ne govori. Najhuje je, da se jih dojema kot normalne. To NI normalno. En takšen akt je bil predstavljen v normalnosti in je pokazal, da to ni normalno. Očitno je bilo, da ni. Tudi ljudem, ki jedo meso, se to ne zdi normalno.

PODOBNOST MED LJUDMI IN PRAŠIČI

S Kiblo smo naredili en performans, ki je govoril o enakosti med prašičem in človekom. Blazno smo si podobni. Njihova srca bodo mogoče kmalu reševala naša življenja. Če vstavimo v svojo kožo – denimo v primeru opeklin – del prašičje kože, bo rasla naprej. Tako sorodni smo si. Baje imamo 98 % DNK-ja enakega. Oči so enake, organi so enaki, enakih oblik in velikosti, enake funkcije imajo. Skratka, ta naš težek performans je razgalil mehanizme genocida, ki se skrivajo za klanjem živali. V nas, v našem odnosu do teh praks in industrij določeni možganski centri zablokirajo. Živali popredmetimo. Zato jaz izhajam iz dehumanizacije, subhumanizacije, kar so v bistvu naredili v vseh aktih genocida, da so bili kot ljudje sploh sposobni takšnih dejanj. Ni se zgodilo samo to, da bi rekli: »Joj, oprosti, jaz te moram ubiti, kako bi to naredil, da bi te čim manj bolelo?« Ne. Ruanda, mačeta, ljudi na vse kose, nosečnice so razparali, otroke raztrgali. V nas so določeni mehanizmi, ki jih moramo ozaveščati, in vsi ti mehanizmi so tudi danes prisotni v klavni industriji.

S Kapelico pa delamo desetletni projekt, ki govori o podobnih stvareh, le da z drugega stališča. V bistvu obravnava podobnost med nami in živalmi, pa tudi razlike, ki se delajo recimo med klavnimi prašiči in tistimi prašiči, ki so namenjeni za darovanje organov. Ti drugi imajo popolnoma drugačen status, čeprav pripadajo isti vrsti. Tako zgolj kontekst določi subhumanizacijo. Samo naše prepričanje je tisto, kar usmerja naše videnje stvari, naše prepričanje vodi naše moralne standarde.

Mislim, da moramo začeti vračati. MI moramo začeti postajati to, kar si želimo, da bi bilo naše življenje, naša družba. Dovolj časa je preteklo v tej šibkosti in v nalaganju privilegijev našemu življenju. Moramo se boriti, četudi ne verjamemo. Jaz se trudim z vsemi svojimi močmi, z vsakim dnem, in mislim, da je vredno. Vredno je postajati Nekdo in vredno je biti Človek. Tudi kadar boli. Le takrat lahko naredimo nekaj vrednega. Ker smo vredni. Lahko smo vredni.

Vir: Odločitev za ljubezen – 100 pričevanj slovenskih vegank in veganov (povzeto po intervjuju za Zgodbe veganov [YouTube])