Intervjuji

ANJA BAŠ: “Nasploh sem meso jedla celo življenje, ker so me naučili, da ga moram, ne zato, ker bi to želela!”

Anja Baš. 31-letnica z Jesenic. Umetnica. Pevka, avtorica glasbe, avtorica knjige Lačna življenja, ki govori o njeni izkušnji z motnjami hranjenja. Srečno v zvezi že 9 let. Veliko tudi predava o samopodobi, motnjah hranjenja ter kako uporabiti prvo, da preprečimo drugo. Ali pa katerokoli zasvojenost. Rada bere, slika, kajta, športa, teče, hodi v hribe in vrtnari. Ima dve mački, Muno in Čačko, obe sta rešeni z ulic. Veganka je tri leta in pol, od božiča 2014.

  • Kako gre tvoja zgodba, kdaj si postala vegetarijanka, kdaj veganka?

Vegetarijanka sem postala za božič 2013, veganka za božič 2014. Veganstvo me je zanimalo že prej, ampak nisem bila sposobna hitre odločitve za prehod na rastlinsko prehrano, predvsem zaradi trdno ukoreninjenih navad od prej in prepričanja, da je živalska prehrana nujna za zdravje.

  • Kaj je bil vzrok za prehod na vegetarijanstvo in potem veganstvo?

Vegetarijanka sem postala zato, ker nikoli nisem pretirano marala mesa … razen paštet, salam in vsega, kar je bilo zmleto tako na drobno, da nisem vedela, kaj jem. Nasploh sem meso jedla celo življenje, ker so me naučili, da ga moram, ne zato, ker bi to želela. Ko sem bila majhna, baje nisem marala niti jajc, niti mleka, pa sem se potem skozi otroštvo na to navadila, saj je bil pritisk s strani okolice velik in kot otrok nisi imel kaj preveč izbire, sploh, kar se tiče šolske prehrane.

“Dejansko imam prijateljico, ki je veganka postala, ko sem ji povedala, da bi mozolji na hrbtu utegnili biti tam zaradi prevelikega vnosa mlečnih izdelkov. To jo je tako šokiralo, da je dala veganstvu priložnost … in kolikor vem, je še danes veganka, mozolji pa so izginili.”
  • Čemu se je bilo najtežje odreči?

Najtežje sem se odrekla siru, vse dokler nisem izvedela, da obstaja veganska izbira, ki je enako okusna. Vse je bilo lažje, ko sem ugotovila, da je pizzo možno pripraviti z veganskim sirom.

  • Si veganka v družini samo ti? Kako ostali gledajo nate?

Od moje družine sem veganka samo jaz, ampak smo eden do drugega strpni in spoštljivi. Jaz sem se pozanimala, naredila svoje raziskave in si ustvarila stališče, ki je osnovano na dejstvih, pridobljenih iz uglednih raziskav – znano je, da iz polnovredne rastlinske prehrane lahko pridobimo vse, kar telo potrebuje. Na začetku so me domači gledali malo postrani, predvsem zato, ker so se bali, da si bom uničila zdravje. Pa se je zgodilo ravno obratno …

Foto: Lado Črnologar
  • Torej je šlo z veganstvom zdravje namesto na slabše, kot so se bali starši, na bolje …

Ja, postala sem bolj zdrava kot kadarkoli prej, imam veliko več energije. Od prehoda na veganstvo, recimo, ne spim več popoldne .. ampak najbolj zanimivo pa je, da mi je izginila tudi velika večina celulita. Niti prej ga nisem imela veliko, a bil je, zdaj pa ga praktično ni. Sicer pa je moj fant (skupaj živiva) vegetarijanec, a spoštujeva eden drugega in odločitve, ki jih drugi sprejema zase. Tako da odlično funkcionirava.

  • Kaj pa okolica, prijatelji? Je bilo kaj zbadanja, morda kakšen dogodek?

Bežen znanec mi je nekoč ponudil nek čips z okusom slanine. Rekla sem, da ne bom, da ne jem tega, ker sem veganka, on pa je odgovoril: »Jaz veganov ne toleriram«. Zanimivo se mi zdi, da imajo določeni ljudje tako močno potrebo izraziti svoje nestrinjanje s tujimi odločitvami!! Jaz, recimo, nikomur ne bi rekla, da ga ne toleriram. Se ne strinjam s tujimi izbirami, drži, toleriranje njihovih izbir pa mislim, da ni v moji domeni. O toleriranju govorim samo, ko me kdo žali … Tega, recimo, ne toleriram, ker posega v moj osebni prostor. Moje izbire pa ne posegajo v nikogaršnji prostor, saj glede svojih prehranjevalnih navad nisem ravno glasna, razen seveda, ko se me vpraša in ko si moram zunaj naročiti obrok.

“Ne gre za to, kdo ima prav, ampak za to, kaj so dejstva, ki so ugotovljena iz – nezlobiranih raziskav … in kaj manipulacije mlečnopredelovalnih, mesnih in farmacevtskih lobijev.”
  • Si uspel koga nagovoriti na veganstvo ali si raje tiho in si s svojimi dejanji le zgled?

Večinoma dajem informacije samo, ko me kdo vpraša in ko vidim, da je zanimanje iskreno. Ne ukvarjam se z glasnimi zagovorniki mesojedstva, naj imajo svoj prav. Jaz imam raje svoj mir, kot da bi vedno ‘imela prav’. Vedno pa delim informacijo, ko začutim, da je človek odprt za to temo. Dejansko imam prijateljico, ki je veganka postala, ko sem ji povedala, da bi mozolji na hrbtu utegnili biti tam zaradi prevelikega vnosa mlečnih izdelkov. To jo je tako šokiralo, da je dala veganstvu priložnost … in kolikor vem, je še danes veganka, mozolji pa so izginili.

  • Ti je veganstvo prineslo še kakšne koristi?

Ogromno koristi. V času vegetarijanstva se je vnos mlečnih izdelkov pri meni izrazito povečal, čemu je sledilo – razdraženo črevesje in hudi trebušni krči, diagnosticiran kolitis, sindrom razdražljivega črevesja, izčrpanost in huda utrujenost, stalno sem bila brez energije, ker je bila moja prebava prehitra in je dobesedno vse padlo skozme. To me je mučilo od nekdaj, v letu vegetarijanstva pa še posebej. Ko sem se kasneje iz obupa poskusno odpovedala mlečnim izdelkom in jajcem, sem spremembo začutila praktično čez noč, kar me je šokiralo. Od prehoda na veganstvo sem veliko, veliko bolj polna energije, pa tudi zbolim manjkrat. Črevo pa dela normalno.

Foto: Tibor Golob
  • Če bi ti zdravnik rekel, da za zdravje nujno moraš jesti meso, mleko in/ali jajca, bi …

… zamenjala zdravnika. Ne gre za to, kdo ima prav, ampak za to, kaj so dejstva, ki so ugotovljena iz – nezlobiranih raziskav … in kaj manipulacije mlečnopredelovalnih, mesnih in farmacevtskih lobijev. V dobi interneta imamo dostop do vseh informacij in res ni težko pogooglati, ali je določena oseba, ki trdi, da je meso zdravo, samostojni neodvisni raziskovalec ali je del kakšne večje prej omenjene korporacije. Zdravnik, ki trdi, da je meso nujno, očitno nima dovolj informacij, ali pa se z njimi osebno ne strinja.

“Ni lepšega, kot pogled živali, ki si ji omogočil življenje, ki si jo rešil s ceste pred gotovo smrtjo. Z mačkama imamo posebno vez, ne predstavljam si, da ju ne bi bilo. “
  • Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo mesojedce?

Niti slučajno. Od veganstva dalje šele razumem, kaj pomeni imeti živali zares rad. Dojela sem, da če trdiš, da imaš živali rad, potem jih ne ješ. Zakaj? Odgovorite si na vprašanje: bi za kosilo pojedli svojega domačega ljubljenčka? Kužka? Kaj pa mucko? Verjetno je odgovor – ne. Kaj pa tole: bi lahko za svojo prehrano sami ubili žival? Bi zmogli vzeti življenje živemu bitju in ga pojesti? Bi zmogli prerezati vrat in odreti kožo živali, ki je bila 10 let vaša domača prijateljica? Bi zmogli ločiti njeno meso od kosti? Bi zmogli na kose razrezati telo, katerega oči so vas malo prej nežno gledale? Verjetno ste ogorčeni nad tem, da vas to sprašujem in verjetno je odgovor glasen, jasen »ne«.

  • Hude besede … za zamislit’ se …

Ja … Verjamem, da je to dejanje, ki bi natrgalo človeško dušo. Zakaj je potem v redu jesti meso krave, pujsa, kokoške? Moje mnenje: zato, ker je umazano delo za nas opravil nekdo drug in nikakor zato, ker smo to pripravljeni storiti sami. Verjamem, da obstajajo ljudje, ki so tega dejanja sposobni, a jih verjetno ni posebej veliko. Da se razumemo: če pride tretja svetovna vojna, če ne bo ostalo niti ene glave solate, ene bučke, enega krompirja, če Zemlja postane »pustinja« in če bom tudi jaz primorana jesti meso, ga najbrž bom, a striktno za svoje preživetje. Sem trenutno v borbi za preživetje? Nisem. Imam možnost izbire? Imam. Izbiram veganstvo.

Foto: Tibor Golob
  • Imaš, kot si omenila, dve mucki. Kakšen odnos imate, ste zelo navezani?

Ni lepšega, kot pogled živali, ki si ji omogočil življenje, ki si jo rešil s ceste pred gotovo smrtjo. Z mačkama imamo posebno vez, ne predstavljam si, da ju ne bi bilo. Prijateljica je nekoč rekla, da se resnično navadiš tega, da te nekdo ves čas »zasleduje« po stanovanju, teka za tabo, se uleže k tvojim nogam … Mački uživata, ko smo skupaj na vrtu, ko kakšno nedeljo skupaj preležimo na kavču. Čačka zelo rada zleze k meni pod odejo, Muna pa najbolj uživa ob mojih nogah. Uživam v tem, da lahko skrbim za ta bitja, resnično so mi blizu. In če bo kdo vprašal, s čim hranim svoji mački: z mesno prehrano, seveda.

  • Ker …

Mačke za razliko od ljudi so mesojede živali in za svoje preživetje meso potrebujejo. S tem nimam problemov in dokler ne pride raziskava, ki bo to ovrgla, jaz na svojih ljubljenkah ne bom eksperimentirala in ju silila s svojimi prehranskimi odločitvami. Enako je seveda pri ljudeh. Vsak ima pravico do odločitev. Vprašanje je le, kako jih argumentira, če sploh.

  • Koga bi predlagala za naslednjega intervjuvanca in zakaj?

Nino Osenar. Na videz se poznava, delovala je resnično toplo, prizemljeno, prijazno.

“Od veganstva dalje šele razumem, kaj pomeni imeti živali zares rad. Dojela sem, da če trdiš, da imaš živali rad, potem jih ne ješ. Zakaj? Odgovorite si na vprašanje: bi za kosilo pojedli svojega domačega ljubljenčka? Kužka? Kaj pa mucko? Verjetno je odgovor – ne. Kaj pa tole: bi lahko za svojo prehrano sami ubili žival? Bi zmogli vzeti življenje živemu bitju in ga pojesti? Bi zmogli prerezati vrat in odreti kožo živali, ki je bila 10 let vaša domača prijateljica? Bi zmogli ločiti njeno meso od kosti? Bi zmogli na kose razrezati telo, katerega oči so vas malo prej nežno gledale? Verjetno ste ogorčeni nad tem, da vas to sprašujem …”
  • Kaj želiš sporočiti ljudem?

Ne obstaja ena resnica. Ne gre za to, da bi imeli eni prav in drugi narobe. Gre za naše izbire. Če vemo, da mesa ne potrebujemo, zakaj ga izbiramo? Če mislimo, da meso služi nam, se vprašajmo, kako služi živalim, ki smo jih pojedli? To meji na egoizem. Nismo edini, ki si zaslužimo živeti na tem planetu, a vendar smo si vzeli pravico življenje jemati drugim. Če bi prišla raziskava, ki bi pokazala, da je za nas najbolje, če bi jedli človeško meso – ali bi ga jedli (v primeru, da bi bilo to legalno??) Ne gre se samo za naše pravice in potrebe … Naše potrebe niso najpomembnejše na svetu.

Foto: Lado Črnologar
  • Pravijo – saj smo na vrhu prehrambene verige …

Ja, a to še ne pomeni, da smo edini pomembni. Tu je še okoljski vidik – živalska prehrana na Zemlji pusti enormen ogljični odtis. Zakaj bi bila povprečen potrošnik, ki ne razmišlja o tem, kako bodo živeli moji potomci? Meni osebno za to ni vseeno. In menim, da nimamo pravice, da bi nam bilo vseeno, saj nismo zadnja generacija, ki bo na Zemlji živela. Je pa res, da je prevzemanje odgovornosti težko, in niso ga vsi sposobni. Imamo pa možnost informiranja in lahko se vsaj potrudimo nekaj spremeniti.

(Foto naslovnice: Tibor Golob)

Povezave:

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE