Aleksander JakopičKolumneRevija 5D

Aleksandrov kotiček | Na kakšen način lahko otrokom pomagamo, da se spomnijo prejšnjih življenj?

VPRAŠANJE: Na kakšen način lahko otrokom pomagamo, da se spomnijo prejšnjih življenj? Kako jih lahko spodbudimo, da govorijo o spominih na obdobje/-a pred svojim rojstvom? Do katerega leta so ti spomini pri njih še dostopni in kdaj se začnejo izgubljati?

Odgovarja in svetuje: Aleksander Jakopič

ODGOVOR:

Zavedati se moramo, da je obsedenost s prejšnjimi življenji naša lastnost in da ima novodošli morda drugačen odnos do njih. Drugače se namreč v novo rojstvo ne da, kot da potujemo skozi vsa doživetja prejšnjih življenj, ki jih še nismo zaključili in smo si jih zadali za tokrat. Ta doživetja pa ponavadi niso prijetna. Z njimi smo morda zaključili, ko smo storili samomor, ubili koga, bili ubiti, doživeli nesrečo, jo povzročili ali naravno umirali nekaj let v bedi, bogastvu … To, kar ostane nedoživeto, v dobrem in slabem, nam stke prihodnje življenje. Kako prav je, da se preteklih življenj ne spomnimo, ne znam dovolj poudariti, saj si le tako lahko damo novo priložnost in se dejansko premaknemo tam, kjer se sicer ne bi mogli. Otroka torej ni potrebno spominjati na prejšnja življenja, saj so vtkana v njegovo bit in ga tako rekoč sestavljajo, mu dajejo možnost, da doživi življenje, kot ga še ni – popolno, tudi če se ne spomni konkretno, kdo vse je že bil do zdaj.

Nekaj drugega pa je obdobje pred rojstvom oz. prihodom v maternico. Novodošlih ni treba spodbujati, da spregovorijo, le prisluhniti jim se moramo naučiti. Spregovorijo namreč že zelo zgodaj. Sam sem se resno začel oglašati nekje v četrtem, petem mesecu materine nosečnosti. Zdaj že lahko povem, takrat se tega še ni dalo, da sem jo ogovoril na mentalnem – miselnem nivoju. In ona je mislila, da je nora, ker me je vsake toliko zaslišala. Neverjetne količine energije in učenja sem porabil do devetega meseca, pa nisem napredoval niti za milimeter, kot tudi prvo leto po rojstvu ne. Potem je pa vsega konec, saj spregovoriš tistih nekaj besed, ki te potem očarajo do govorice. No, vsi se trudimo navezati stik z materjo, a so še danes tako zahtevne, da jim odgovarja le zunanji slušni aparat, notranji je že dolgo proglašen za norost in se nanj ne smejo obračati, kaj šele ravnati po njem. In ker na mentalnem nivoju nismo slišani, naše mentalno življenje pred maternico ostaja skrivnost.

Danes se lahko tudi mladi že urijo v meditaciji. In med nami so že otroci, ki dojenčkove zasanjanosti niso pozabili in so jo v prednajstniških letih razvili v meditacijo, tako da je zavest o enem še kako živa v njih. Oni nas naučijo.

Odgovor na vprašanje, kako jih lahko vzpodbudimo, je torej: tako, da jim prisluhnemo že, ko so na poti – v maternici. Z meditacijo se naučimo tišine. Le do tu je treba priti, pa se zasliši otroka. Odgovarjamo pa mu z mislimi, kot ga doživljamo, v mislih. Ne bomo slišali le njegovih besed, ampak bomo z njim lahko doživeli vse njegove svetove, po katerih se potepa, ko je večina med nami prepričana, da spi. To nam prinese čas, ki ga zavestno, vsak dan več, preživimo v mentalnem stiku, miselni povezanosti z zarodkom. In to nas navadi in nauči, kako se o tem pogovarjati, ko je novodošli že zunaj. Poleg dojenja sta uspavanje in zbujanje gotovo obdobji, ko moramo to še kako uveljaviti. Takrat je otrok spet nekje vmes. Zato moramo njegove strahove še kako resno jemati in jih analizirati.

Aleksander Jakopič: “Težko je združevati dva svetova, za katera veš le sam, vsi ostali se delajo, da je svet le eden. Zato obup in sprejetje tega, kar vsi govorijo. Svet misli je ničvreden, nevaren, celo za satanovo voljo nasproti Jezusovi ga proglašajo.”

Otroci namreč mentalno ne nehajo doživljati stvari kar čez noč. Prva tri leta porabimo za to, da se preselimo. Mentalni svet pa se ne živi le v meditaciji, ampak je z nami ves čas. Naj povem primer. Sam sem ohranil sposobnosti mentalnih zaznav vse do 12. leta, potem sem jih moral opustiti, saj bi se mi sicer zmešalo. Nisem še imel dovolj znanja, da bi si pojasnil nedoslednosti. Tako sem bil recimo popolnoma razočaran nad tetami, strici, bratranci, saj sem slišal njihove misli, prav tako pa sem tudi slišal, kaj so povedali na glas. Eno ni bilo niti podobno drugemu. Pa so vedno zanikali, da so mislili, kar sem jim povedal, da so.

Težko je združevati dva svetova, za katera veš le sam, vsi ostali se delajo, da je svet le eden. Zato obup in sprejetje tega, kar vsi govorijo. Svet misli je ničvreden, nevaren, celo za satanovo voljo nasproti Jezusovi ga proglašajo.

Naše zavedanje mentalnega sveta, ki ga pridobimo z neprenehno meditacijo, nam nudi možnost, da otroke sprejmemo, kot jih sprejemajo Indijanci Kogi že tisočletja. Najprej mentalno. Fizični svet je pomemben najprej le kot hrana, več ne. Ker otroke mentalno prezremo, nas ne morejo sprejeti za prijatelje in z nami le še tekmujejo za prevlado.

Spominjanje otroka na svet, iz katerega prihaja, pomeni tudi zavedanje, da smo vsi enaki, enako mogočni in enako pomembni, da smo vsi iz istega izvora in da je vse pripeljala ista želja. Želja po Ljubezni in z njo odrešitev sveta.

Otroci nas v mentalnem stiku želijo naučiti predvsem tega. Da je naš glavni sponzor ljubezen, da je naša glavna elektrika ljubezen, da je naša glavna položnica obveza, ki jo moramo izplačati zavezi z ljubeznijo.

Otroci, ki morajo molčati, da lahko živijo, ki ne smejo motiti staršev, ker starši tako trdo delajo, notranjega sveta ne pozabijo, ampak se mnogi med njimi vanj podajo popolnoma in ga zamenjajo za zunanji svet, do bolezni. Avtizem in mnogo pridruženih bolezni, vključno z epilepsijo, lahko izhajajo iz teh vzgibov, ko otroku ne prisluhnemo, niti mu ne pustimo njegovega izraza.

To je temeljni nesporazum današnjega časa: da otroka učimo, namesto da bi se od njega učili. To miselnost moramo spremeniti in si dovoliti verjeti, da otroci prinašajo rešitev, upanje, srečo, zadovoljstvo, obilje, proti katerim se ves čas borimo, saj spodbujamo nesporazume, tekmovalnost, sovraštvo, vojne, izsekavanje pragozdov, izsuševanje močvirij …

Spomini na dogajanje pred maternico in v njej v nas nikoli ne zbledijo in so prvi, ki jih srečamo v meditaciji ali, če smo zmerni optimisti s pesimistično držo, v procesu umiranja. A takrat nas jezi, da je spoznanje prišlo prepozno in prav to najbolj: zakaj se nismo tega lotili še za časa življenja, saj smo vedeli, da nekaj je na meditaciji, vendar si nismo nudili priložnosti, da poskusimo.

Dovolimo si verjeti, kot pravijo modreci: z otrokom človek dobi novo priložnost. Ne poučujmo ga o zblojenosti, ki smo je polni, prisluhnimo mu, da se naučimo kaj novega.


V rubriki Aleksandrov kotiček nam Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v intervjuju), odgovarja na vaša vprašanja na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. Vprašanje Aleksandru lahko postavite tudi vi, če nam pišete na info@cajtng.net (pripis: za Aleksandra).

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE