Aleksandrov kotiček | Ali bi lahko obvezno testiranje na koronavirus, ki so mu otroci zdaj izpostavljeni v šolah, primerjali s posilstvom?
Ali bi lahko obvezno testiranje na koronavirus, ki so mu otroci zdaj izpostavljeni v šolah, primerjali s posilstvom? Kako lahko velika večina staršev mirno dovoljuje, da se to izvaja, ko pa vemo, da je testiranje izredno škodljivo (testne palčke naj bi vsebovale grafen oksid) in lahko otroku pusti nepopravljive posledice? Je staršem sploh mar za lastne otroke?
ODGOVOR:
Vsako testiranje, obvezno pa je v nebo vpijoče, je posilstvo, se glasi odgovor na prvo vprašanje. Na drugo in tretje pa se na kratko odgovori z dejstvom, da je velika večina staršev nevednih, zato dovoljujejo odločitev »izbranih«, za otroke pa jim ni posebno mar, saj so v večini posledica nepremišljenega spolnega odnosa.
Pa nam to ne sme vzeti upanja. Nor je, kdor pričakuje množično rešitev. Množica se je NOB-ju pridružila 1943! Rešitev torej tudi tokrat pozna manjšina intelektualcev, ki še znamo prisluhniti svojemu srcu, ki je del tiste velike stvari nad nami, iz katere prav vsi izhajamo …
Poglejmo torej na vprašanje s pogumnim srcem. Virus ni vir težav, je le posledica, je nekaj, kar nam na široko razkriva napake, ki smo jih počeli do zdaj. Opozarja nas na Naravo, naravno! Grozi nam, da moramo spet postati naravni, ali bolje: poskrbeti moramo za naravo, da bo Ona spet lahko poskrbela za nas, nas učijo starejši bratje. Množična proizvodnja in pred njo množično izkoriščanje narave v vseh oblikah, od črpanja nafte, izkopavanja raznoraznih rud, do krav, svinj, vseh bitij, ki jih monokulturno gojimo le za zakol, do onesnaževanja Vesolja, se mora takoj prenehati. Vsakršno onesnaževanje zraka, vode, zemlje se mora takoj prenehati!
Šele potem za Zemljo ne bomo več bolezen, ki se je mora znebiti, saj je začela ogrožati njeno zdravje. Če ji ne uspe z virusi, bo aktivirala novo moč.
“Skromni človek, človek današnje Nove dobe, je hvaležen Zemlji in poje veliko manj, Zemlji pa naredi veliko več dobrega. Prav to, nič drugega moramo postati. Zdaj. Ne v naslednjem življenju, ne v Nebesih, ne po smrti, ZDAJ.”
Vesel sem, da je virus izpostavil stanje v naših šolah, ki je že predolgo takšno, da kar kriči k izpisu otrok iz javne šole. Javna šola je le še mučilnica in upogibalnica zdravih, mladih duš, da jim glava ne stoji več drugače kot upognjena, ko po devetletki hodijo po ulici. In da se ne da drugače, trdijo tudi zasebne šole, ki imajo za cilj popolnoma enako upogljivost.
In če do zdaj niste ugotovili, dragi nevedni starši, da vašega otroka najprej posilite sami, ko ga peljete v takšno vzgojno varstveno organizacijo, šolo, potem pa dovolite, da ga tam posiljujejo sedem, osem ur, je čas, da potem, ko hočejo otroka cepiti brez vašega pristanka, spoznate, da je javna šola glavni kraj posilstva.
Nevedni starši, ki še vedno predstavljajo večino našega prebivalstva, otroka dajo v vzgojno varstveni zavod – jasli/vrtec le zato, da ga tam pokorijo in jim ga ni treba doma. Doma le spomnijo, da mora biti tak, kot je v vrtcu. Vsi, ki imate otroke v vrtcu, izvedite poskus. Ko otrok ne bo pozoren na vas, zaploskajte. Samo enkrat in naglas. Boste videli reakcijo. S ploskom jih namreč krotijo v vzgojno varstvenih zavodih. Če pa imaš otroka preveč rad, da namesto vrtca plačuješ guvernanto zanj, ki zna tri jezike, se ti zdi, da je otrok nekaj več od tebe … Zato pomislek o otrokovih pravicah. Sam sem za to, da se popolnoma črtajo, za otroka pa naj veljajo, v celoti, človekove pravice.
Otrok vedno deli usodo človeštva. Ta izpostavljenost, ki so ji otroci priča v zadnjem času, pa jim samo škodi – slabi jih na vseh področjih.
Hvaležen sem, da je virus prinesel pomislek, ali otrokom počnemo isto sranje kot sebi in ali sploh znamo drugače?
Edina alternativa vladnim trobljam, ki se je ustvarila v teh skoraj dveh letih, je, da bolezen ne obstaja, da gre za svetovno zaroto in podobno. Nihče noče izpostaviti, da so starejši bratje našli zdravilo v Naravi. Da jim je mati Zemlja, s katero se pogovarjajo preko vodnih mehurčkov, narekovala recept za pripravo zeliščnega zvarka, ki po zeliščni kopeli smrtonosno bolezen ozdravi.
Kdor pride v naselje Starejšega brata te dni, je okopan z zeliščno kopeljo, in če kaže znake bolehnosti, spije temen zvarek. To je to. Nikakršne prisile, nikakršnega nasilja.
A glej, oni so drugačni od nas. Tako tihi so, mirni. V belem hodijo, pa se ne umažejo. Mi smo drugačni. Ga ni večjega užitka od vpitja, če se le da, na drugega, in ni večje radosti, kot je nacistično ukazovanje podrejenemu in izživljanje nad njim. Ni boljšega kot zaklana svinja ali vol, pečen na drogu.
Dokler bomo počeli vse, da se do teh stvari dokopljemo z obilico dovoljene in nedovoljene droge, bo okrog nas pokalo in se bliskalo, odnašala pa nas bo tudi voda.
Skromni človek, človek današnje Nove dobe, je hvaležen Zemlji in poje veliko manj, Zemlji pa naredi veliko več dobrega. Prav to, nič drugega moramo postati. Zdaj. Ne v naslednjem življenju, ne v Nebesih, ne po smrti, ZDAJ.
“Množična proizvodnja in pred njo množično izkoriščanje narave v vseh oblikah, od črpanja nafte, izkopavanja raznoraznih rud, do krav, svinj, vseh bitij, ki jih monokulturno gojimo le za zakol, do onesnaževanja Vesolja, se mora takoj prenehati. Vsakršno onesnaževanje zraka, vode, zemlje se mora takoj prenehati!”
In potem bomo nadvse veseli, ker radosti, ki jih počnemo sebi, prenašamo na svoje potomce, ne da bi nam bilo mar, ali jih sprejmejo ali ne, saj jim bomo zaupali, da vedo, kaj je za njih najbolje, in da bodo to izbrali v svoje dobro, kot to počnemo sami.
Zemlja se čisti in vse, kar ni čisto … Čas je – skrajni.
V Drami sem, že nekaj let nazaj, poslušal Slavoja Žižka, kako vehementno je trdil, da je laž postala resnica in da se brez laži ne da več živeti. Morda je tako na površju kričanja, v tihi resnici meditacije pa odkrijemo, da laž ne obstaja kot nekaj izvornega, je le izkrivljena izpoved resnice.
Toliko lažje je biti skromen in resničen kot zaigran in vseveden, da sem prepričan, da nam uspe, čeprav smo še v veliki manjšini. Ko nas samota prisili, da se združimo, bo veselje spet osvajalo naše obraze, ne le z revijo, ampak tudi preko radia za začetek, pa potem na osvobojenih ozemljih, kjer bodo vsa bitja prišla do svojega trenutka veselja …
Nebesa so tu, le naseliti jih moramo z resnico in resničnimi ljudmi. Vedno je bilo in bo tako, da svetloba izpodriva temo. In svetloba je znanje, védenje, ki se porodi, ko zaupamo srcu, svojemu tihemu, notranjemu občutku, ki mu je mar prav za vse. Tudi za mala bitja, ki jih imamo le v kletkah, na vrvici …
Svobodo, da ljubimo, si moramo najprej dovoliti v sebi, šele potem prepoznamo, kdo bi nam rad le vladal, kdo pa nas zares ljubi.
V rubriki Aleksandrov kotiček nam Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v intervjuju), odgovarja na vaša vprašanja na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. Vprašanje Aleksandru lahko postavite tudi vi, če nam pišete na info@cajtng.net (pripis: za Aleksandra).
